Sveti Duh pridi, sladka navzočnost, pridi in napoji s svojo voljo nas.  Božja tolažba, plamen svetlobe, vdahni moč življenja v naš čas.

S temi pomenljivimi besedami čudovite slavilne pesmi vas, spoštovani gospod škof Maksimilijan Matjaž, prisrčno pozdravljamo na slovesnosti zakramenta svete birme v naši stolnici.

Danes je za birmance, botre, starše in celotno župnijo poseben dan. Dan, ko bo Sveti Duh kot rahel, nežen vetrič, po vaših rokah gospod škof, na skrivnosten način vstopil v srca naših birmancev in jih še globlje povezal s Kristusom in Cerkvijo. Sveti Duh bo v njih izlil ljubezen, da bodo sami smeli in mogli preko njegove navzočnosti, kot njegovo orodje, drugim podarjati dejanja ljubezni, graditi mostove povezanosti, podirati zidove drugačnosti ter prinašati veselje in luč v njihove temine. Birmanci bodo tako v polnosti dosegli duhovno globino, videli bodo jasno in čisto. Ljubili bodo zares svobodno – po vzgibu Svetega Duha.

Po prejetih darovih Svetega Duha bodo nezavedajoče izkusili obilje tolažbe in upanja. Tistega upanja, da ni nič nemogoče, da ni nobena ovira previsoka, ampak, da je z navzočnostjo Svetega Duha vse mogoče. Postali bodo romarji upanja, romarji, ki bodo odgovorno, samozavestno in odločno v svet ponašali Kristusovo ime in vero vanj.

Spoštovani gospod škof, verjetno ni naključje, da se Cerkev ravno v tem času v postopku kanonizacije, pripravlja na razglasitev Carla Acutisa za svetnika. Carlo Acutis si je v svojih petnajstih letih tuzemeljskega življenja z brezmejno ljubeznijo do Boga, evharistije in z dejanji ljubezni, ki jih je nesebično podeljeval drugim, pridobil svetost. Za naše birmance, ki so praktično enako stari, kot je bil Carlo ob smrti, ne bi mogli najti boljšega in primernejšega zgleda za nadaljevanje njihovega krščanskega življenja.

Skupaj molimo za naše birmance, gospod škof in skupaj kličimo Svetega Duha: »Pridi, Sveti Duh, ne mudi se, pridi,…«.

Dobrodošli med nami.

Katarina in Andrej PlahutnikŠkof Maksimilijan je zbrane v pridigi nagovoril:

»Če me boste kaj prosili v mojem imenu, bom jaz to storil.« (Jn 14,14)

Te besede današnjega evangelija se zdijo kot zdravilo, kot kapljica vode za ta naš trenutek.

Dragi birmanci in birmanke, dragi starši in botri, tako potrebni smo slišati to zagotovilo, da nas Bog sliši, da sliši naše molitve in naše prošnje, da mu nekaj pomenimo, da je tukaj z nami. To želimo danes potrditi, ko prosimo za dar Svetega duha, katerega najpomembnejša naloga je, da v naše življenje prinaša Božjo navzočnost in Božji glas. Pa ne samo glas, ampak predvsem njegovo ljubezen in besedo.

Podobne težave in podobno prošnjo so imeli tudi Jezusovi učenci. Danes smo v evangeliju slišali, kako je Filip prosil Jezusa: »Pokaži nam očeta in zadosti nam bo.« In Jezus mu reče: »Toliko časa sem med vami, Filip, pa me še niste spoznali.«

Tudi ta beseda je vam, dragi birmanci, verjetno kar precej dobro poznana. Toliko časa sem med vami. Toliko časa že morda govorite, iščete, se pogovarjate o Bogu, pa se nam morda še vedno zdi, da ga ne poznamo, da ga ne čutimo, da nam je morda tujec. V tem času priprave ste veliko govorili o njem in že prehodili lepo pot. Za to pot bi se rad zahvalil tako vam staršem in botrom za vašo vztrajnost, pa tudi vam birmancem, ki ste morali verjetno marsikaj narediti in se marsičemu tudi odpovedati. 

Posebna zahvala gre seveda vašemu katehetu Klemenu, ki ste ga v tem času lahko srečevali in bili priče njegove vere in morda tudi njegove otožnosti, ker se je kdaj zdelo, da ga ne slišite in da vam ne more položiti v srce tistega, kar bi želel, kar bi vas res lahko ogrelo in prepričalo. In tega v resnici ne zmore noben človek.

Ker vera ni samo védenje. Vera je nekaj, kar se zgodi. Vera je srečanje. Je nekaj, kar me zadane, ker prihaja od zunaj, od zgoraj. In ta Sveti Duh veje nad vami.

Pa ne samo nad vami birmanci, ampak zelo močno tudi nad vašimi starši, ki so vas spremljali v tej pripravi. Tudi vi, dragi starši, imate svojo pot, svoj odnos in svojo zgodbo z Bogom v vašem življenju. In za marsikoga sem lahko bil priča, da se ga je ta Božji duh res dotaknil.

Bog deluje na tak način. Pogosto ne tako, kakor bi mi pričakovali, ampak nas preseneča, ko nam v vsakem trenutku daje spoznati, kaj je prav in kaj ne. Pa ne samo spoznanje, ampak nam daje tudi moč, da se lahko odločamo za dobro. 

Tolikokrat se nam v življenju dogajajo stvari, ki ta glas utišajo in preglasijo z drugimi glasovi, da potem naredimo stvari, ki jih ne bi želeli, ki ne vodijo naprej in ne dajejo življenja. 

Sveti Duh je v nas že navzoč. Prejeli smo ga pri svetem krstu, zato smo zdaj tukaj. Sveti Duh nima konkretnega obraza. Ta Duh je že v nas. Z nami je, kakor je vedno z nami ljubezen naših staršev, ki nas je rodila v življenje.

To pa je nek način skrivnosti Boga in Božje ljubezni. Kot smo slišali v današnjem evangeliju, Oče ljubi Sina in mu je vse razodel. Sin razodeva Očeta in govori njegove besede. Med njima je ljubezen, popolna podpora in zvestoba. In to je Sveti Duh. 

Sveti Duh nima neke svoje podobe prav zato, da lahko vstopi v srce vsakega človeka, vsakega izmed vas, da prevzame vaše želje, vaša občutja, vaš značaj, vse, kar ste in s tem v vas gradi novo življenje, ki bo vedno bolj raslo, da boste tudi vi sposobni iz ljubezni rojevati novo življenje. Tudi če Svetega Duha zdaj še ne otipate in ne razumete. Kolikokrat ste prejeli objem vaših staršev vse od vašega rojstva naprej, čeprav še niste takoj razumeli vsega. Pa vendarle se vas je tisti objem ljubezni mame in očeta tako dotaknil, da traja vse življenje. Ko boste starejši, se boste zavedali, kako zelo potrebujete ljubezen in zvestobo. 

Zato, dragi birmanci, bi vam danes želel položiti na srce predvsem to, kar ste slišali v današnji Božji besedi, ki govori prav vam. V življenju boste vedno znova naleteli tudi na nasprotovanja. Že zdaj ste manjšina med vašimi sošolci, ko želite sprejeti zakrament svete birme. Zavedajte se, da ste s tem prejeli ne samo velik dar, ampak tudi poslanstvo, ki bo obogatilo vaše življenje in ljudi okrog vas. 

Vsak dar pa, če želimo, da ga res zaužijemo in iz njega živimo, ga moramo ohranjati in se zanj boriti. Tako kot se borite za to, kar vam je lepo. Tako kot negujete vsa prijateljstva. Za to prijateljstvo boste morali nekaj storiti, a ne samo z besedami, ampak tudi s svojim telesom, z vašo odločitvijo. 

Za Svetega Duha, za prijateljstvo z Bogom ni potrebno veliko drugega kakor to, da mu date prostor v svojem življenju, da mu namenite trenutek tišine, ko se ustavite, ga poslušate, ste z njim, ga sprašujete, ga gledate, se mu zahvaljujete.

Temu pravimo molitev, obisk svete maše, sprejem zakramentov, branje Svetega pisma. Vse to so darovi, po katerih nam Bog govori s svojo močjo. Ne pričakuje, da bi mi sami prestavljali gore, ampak bo On, ki je Božja moč v nas, lahko prestavljal gore in delal iz našega življenja, celo iz naših neuspehov, velike stvari. 

Na različne načine se bližamo Bogu. Poseben način, ki ga boste verjetno največkrat srečevali, bo trenutek vaše slabosti, šibkosti in žalosti. Ko boste ugotovili, da se ne zgodi vedno vse, kar bi si želeli; da niste bogovi, ampak da imamo Boga, ki nas je poklical in nas vabi. Ko je človek na tleh, je bolj realen sam s seboj in ve, da ne zmore vsega sam, ampak je z njim nekdo, ki ga ima rad. To je najpomembnejše sporočilo Svetega Duha.

Ni pomembno samo veliko vedeti o Bogu, ampak je bistveno spoznanje, da nas ima Bog rad, da smo v njegovih očeh dragoceni in enkratni, da mu pripadamo in da nam ostaja zvest.

To besedo ste slišali pri svetem krstu. Po Svetem Duhu se je trajno naselila v vaše srce, tako kot se je naselila na začetku v Marijo in se je iz nje rodil Jezus. Ta beseda živi v vas in bo v vašem življenju gotovo obrodila sad. 

Danes imamo še to milost, da lahko pred vašim prejemom zakramenta svete birme spremljamo vašo prijateljico pri prejemu zakramenta svetega krsta – tega prvega zakramenta, ko nas Sveti Duh objame, se naseli v nas ter nas naredi za svoje otroke.