V soboto, 4. oktobra 2025, je škof Maksimilijan v župnijski cerkvi v Gornjem Gradu podelil zakrament svete birme rednim pripravnikom iz 4 župnij: Gornji Grad, Nova Štifta, Bočna in Radmirje.
V pridigi jih je nagovoril:
»Hvaležni smo, da nas Gospodov Duh zbira, vabi in nas gradi kot Cerkev. Še posebej sem hvaležen vsem vam, ki si prizadevate, ne samo sedaj v času priprave na sveto birmo, da bi vaša občestva vedno bolj delovala okoli enega centra, ki ni cerkev, zidana s človeško roko, ampak Jezus Kristus – živo Kristusovo telo, njegov oltar, h kateremu smo poklicani, da bi vedno bolj postajali njegovi bratje in sestre, Božji sinovi in hčere, Božji otroci.
Zato je današnji binkoštni praznik za vse nas tukaj še posebej vesel, da bi se odprli in pripravili na najpomembnejše človeško poslanstvo, ki smo ga dobili – da bi postajali vedno bolj Bogu podobni, Božji, pristni, izpolnjeni in uresničeni. Zakrament svete birme in darovi Svetega Duha, ki jih boste danes zavestno in potrjeno sprejeli v svoja srca in v svoje življenje, naj vas spremljajo in res v vsakomer rodijo tisto, kar najbolj potrebujete.
Kot smo slišali, je evangelij današnje nedelje res pisan prav za vas. Ko so učenci videli Jezusa, kako velike stvari dela in da je lepo biti v njegovi družbi, so mu zaklicali in ga prosili: »Gospod, pomnoži nam vero!«
Dragi birmanci in birmanke, iz tega, kar sem slišal v četrtek, ko ste mi predstavili svojo pripravo na sveto birmo, sem prepričan, da ste tudi vi v tem času začutili, kako lepo je biti skupaj kot kristjani, kako je lepo biti skupaj kot Jezusovi učenci, kako je vera nekaj lepega. To ste izkusili in odkrivali veliko novih, lepih stvari.
Veliko ste doživeli skupaj in prepričan sem, da je v vas zagorela tista prošnja: »Gospod, pomnoži nam vero, utrdi nas v tej veri. Tudi mi bi želeli biti vedno bolj s teboj, tako kot tvoji učenci.«
Prav je, da se vprašamo, kaj je vera? Bili bi žalostni, če bi morali ugotoviti, da je vera samo to, kar se o Bogu naučimo. To, kar ste se naučili, kar znate, kar ste tudi pokazali, da poznate (Sveto pismo, deset resnic, molitve, glavne stvari o Bogu, o Jezusu in o njegovem življenju, o Svetem Duhu,…). Veliko stvari ste se tekom let naučili o naši veri in prav je tako. Zdaj pa boste stopili v širni svet. Počasi boste šli v nove šole, srečali se boste z ljudmi, s sovrstniki, z mnogimi, ki o Bogu ne vedo veliko ali pa sploh nič; ali ga ne poznajo, ga nimajo radi, ali ga celo sovražijo. Če boste želeli, da bi vaša vera v vas rodila sadove, boste o tej veri tudi pripovedovali. Prav je, da boste znali povedati, zakaj verujete in kaj so razlogi vašega upanja. To se od kristjanov pričakuje, danes vedno bolj.
Zavedate se, da ste zahtevni, da vsake stvari, ki jo slišite od staršev in učiteljev, ne sprejmete kar tako, ker je to rekel nekdo starejši, ampak se s tem tudi malo borite, postavljate vprašanja, se prepirate. Ne pustite se kar tako zlahka prepričati o preprostih stvareh, kaj šele o tistih globljih, ki zaznamujejo življenje, moje ravnanje, moje odločitve – tega, da sem tak, kot sem, da se tako odločam, da se včasih čemu tudi odpovem, ko vidim, da nekaj ne spada k moji veri in nasprotuje mojim prepričanjem in vrednotam.
Vera je torej veliko več kot pa samo nekaj vedeti. Vera je odnos. Z drugo besedo, vera je, ko čutim, da je nekdo poleg mene, ki me podpira, je moj začetek in moj spremljevalec, ki ve vse o meni in želi biti moj prijatelj. Še več, ki želi živeti v meni, kakor jaz sam živim.
V četrtek, ko smo se srečali, je bil praznik svetih angelov varuhov. Takrat smo rekli tudi to, da Bog skrbi za vsakega posameznika in nam pošilja svoje angele. Bog pa nam je poslal tudi svojega Svetega Duha, da bi nas učil in spomni vsega; da bi živel v nas in nam dajal moč, da bi lahko njegova beseda in njegovo življenje v nas raslo. To je življenje, ki je trajno. Trajno pa je samo tisto, kar je narejeno v ljubezni in iz ljubezni.
In tudi vera, ta odnos do Boga, je nujno povezana z ljubeznijo. Če želite koga spoznati, ga videti od blizu, spoznati, kdo je, je premalo, da boste prebrali njegov življenjepis, ampak boste želeli z njim živeti. Z njim se boste vsak dan pogovarjali, ga poslušali in se trudili, da bi mu lahko naredili tudi kaj dobrega. Temu pravimo življenjski odnos ljubezni ali prijateljstva, ki raste med ljudmi. Rasti pa mora tudi med menoj in Bogom. Bog je nekaj živega. Bog je pravzaprav del mene. In če ga želim spoznati, moram z njim podeliti in vedno znova deliti to, kar resnično sem.
Zato molitev ne sme biti samo ponavljanje besed in stavkov, ki smo se jih naučili. Molitev je v resnici moj zaupen in iskren pogovor, ko polagam pred svojega prijatelja, pred svojega Očeta, pred svojega Boga vse, kar se mi je zgodilo, kar sem, kar si želim, s čimer se borim, pa tudi to, kar ni bilo prav, kar me moti, kar ga prosim.
Bog od nas pravzaprav ne pričakuje nečesa nenavadnega. V evangeliju ste danes slišali: »Če bi bila vaša vera velika kot gorčično zrno, bi lahko rekli tej murvi: ‘Prestavi se v morje,’ in bi se prestavila.« Kaj to pomeni? Da je res potrebno samo malo resničnega zaupanja:
Gospod, vem, da od tebe prihaja zame samo dobro. Zato ti zaupam, se ti izročam in se ti predajam. Naj se zgodi, kakor ti želiš. Pomagaj mi, da bom tudi jaz lahko pri tem sodeloval. To je gorčično zrno zaupanja.
Tako boste lahko videli, da lahko Bog tudi v našem življenju dela velike stvari. Ko boste uspeli kdaj premagati kaj slabega z dobrim, se čemu odpovedati, komu kaj lepega narediti, je to res nekaj velikega, kot da bi se drevo prestavilo v morje. To je tista preprosta, vsakdanja vera, za katero prosimo in za katero nam Gospod daje tudi svojo pomoč.
Za vero je potrebno prositi. Pri krstu ste dobili svoje zaveznike, tako na zemlji kakor v nebesih. Na zemlji vaše starše, vaše prijatelje, vaše botre, da vam v življenju pomagajo, da vam dajo vedeti, da ste dobri, da vas imajo radi in da vam bodo ostali zvesti tudi takrat, ko ste vi morda nerodni in sitni. Poleg teh pa imamo zaveznike tudi v nebesih, naše nebeške zavetnike. Po njih imate ime in so vaši priprošnjiki. Danes smo, hvala Bogu, v Cerkvi spet bolj pozorni na to, kaj pomeni biti svetnik ter kako lahko Bog po svetih ljudeh spreminja svet.
Pred kratkim smo bili deležni razglasitve dveh mladih svetnikov. Ko smo bili v Stični, smo slišali o mladem fantu Karlu Acutisu in o nekoliko starejšemu študentu Juriju Frassatiju. Oba sta živela čisto normalno življenje, a zvesto in odločno, zavedajoč se, da če bosta dala Bogu svojo besedo, bo On lahko po njima storil velike reči. Delala sta majhne vsakdanje stvari, ki so obrodile nekaj velikega, ker so bile storjene v ljubezni. Tako Karel kot Jurij sta bila posebno pozorna do ubogih.
Na koncu bi vam rad položil na srce, da vera ne raste samo, če smo pridni, če molimo in pridemo v cerkev. Vera raste tudi z dobrimi deli. Če boste poskušali biti dobri, narediti komu nekaj zastonj iz ljubezni; svojim bližnjim, tistemu, ki vidite, da je pomoči potreben, starejšim, svojemu bližnjemu doma, če boste, kakor pravi današnji evangelij, pripravljeni tudi služiti. Da boste lahko nekoč rekli, kot je rekel služabnik v evangeliju: »Preprosti služabniki smo. Storili smo to, kar smo bili dolžni storiti.«
Če boste videli, da so vsakdanja dela nekaj, kar je v blagoslov ne samo vašim bližnjim, ampak tudi vam, potem boste vedno bolj rasli v kreposti, znanju in modrosti, pa tudi v veri in lepem življenju. In takrat se lahko Bogu zahvalite, da darovi Svetega Duha rodijo sadove tudi v vašem življenju.«
Fotografije: arhiv Škofije Celje
