Škof Maksimilijan je v soboto, 2.9.2023 med sveto mašo podelil zakrament svete birme mladim iz nadžupnije Laško in se srečal z župnijskim občestvom.

V dneh pred praznikom je opravil kanonično vizitacijo župnije in se srečal s ključarji, člani ŽPS in drugimi sodelavci.

📷Petra Kolšek:

Na praznik svete birme je škof med pridigo zbrane nagovoril:

Ko je prišel binkoštni dan, so bili vsi zbrani na enem kraju. In vsi so slišali v svojem jeziku oznanjati velika Božja dela. (prim. Apd 2,1-4)

Škof je vsem zbranim uvodoma zaželel, da bi danes slišali tud vi vsak v svojem jeziku besedo, ki vam jo Gospod namenja, besedo današnjega dne, ki je posebna, ker obhajamo praznik Božjega usmiljenja, praznik Božje milosti, praznik, ko želi Bog na poseben način obdarovati vas, dragi birmanci in birmanke, pa tudi vaše starše ter vam staršem dati moči, da bi bili lahko otrokom zgled na tej poti življenja, na katero stopajo.

Niso na koncu poti, čeprav obhajamo neke vrste prehod, ampak začenjajo pot življenja, kjer se bodo morali vedno bolj in vedno bolj odločno odločati ter izbirati tisto dobro, se varovati zla, graditi, čistiti in zalivati tiste bisere, darove, sadove, ki jih je Bog položil v njihovo srce.

Kot Jezusovi učenci ste se tudi vi, dragi birmanci in birmanke, več let pripravljali na ta dogodek, tako pri verouku kot verjetno tudi doma. Ko smo se ta teden srečali, sem lahko videl, da ste si marsikaj o Jezusu vzeli k srcu, da poznate oznanilo evangelija, da si predstavljate, kaj pomeni biti kristjan, kaj pomeni biti Jezusov učenec. Vendar pa se zavedamo, da to še ni dovolj. Da to še ni tisto, kar bi se me v resnici v srcu dotaknilo in bi mi dalo v moč, da bi lahko tudi živel in se odločal pravilno.

Tudi pri učencih ni bilo nič drugače. Danes smo slišali, kako so bili tam v dvorani zadnje večerje še vedno preplašeni, kljub temu, da so tri leta hodili z Jezusom in poslušali njegove besede pa vendarle še niso zmogli tistega poguma, da bi verovali, da jim nič tem svetu več ne more škodovati. Tudi Peter ni bil tako zelo drugačen.

Če se spomnite evangelija prejšnje nedelje, ko smo slišali, kako ga Jezus vpraša: “Kaj pa vi pravite, kdo sem?” Zdi se, da Peter ni imel težav s temi t.i. katekizemskimi vprašanji, na katera ste tudi vi prejšnje dneve odgovarjali oz. se jih učili. Vedeli ste, kako imenujemo Boga, malo težje vam je bilo, kako bi si predstavljali Svetega Duha, kaj je pravzaprav tisto veliko in pomembno v Svetem Duhu, kako ga prepoznamo. Da ga ne prepoznamo na način, da bi se zaleteli vanj, ampak da ga prepoznamo po sadovih, ki jih pušča.

Vendar je Jezus pri Petru, čeprav je bil ta zelo jasen pri odgovoru: “Ti si Mesija!” že slutil, da je ta beseda bolj na ustih kakor pa v njegovem srcu in v njegovem življenju. To se je v nadaljevanju tudi potrdilo. Jezus mu je rekel: “Nikomur o tem ne govori!” Pa ne zato, ker ne bi bilo prav to, kar ga je učil, kar je izrekel, ampak zato, ker pravzaprav ni vedel, kaj govori. In to, kar govori, tudi ni bilo prepričljivo. Ne zanj, ne za tiste, ki bi jim o tem govoril.

V tem opozorilu lahko tudi vsi prepoznamo tisto opozorilo, ki ga razberemo iz Božje zapovedi: Ne izgovarjaj po nemarnem Božjega imena. Ne izgovarjaj besed, ki žalijo, ki so prevelika skrivnost za tvojo glavo in tvoje srce v tistem trenutku.

Danes žal med nami ni toliko bojazni, da bi preveč govorili o Bogu. Nasprotno, o Bogu se zelo malo pogovarjamo. Ne na cesti, ne v javnosti, žal tudi ne v naših družinah. Kakor da bi bil Bog tabu, kakor da bi bilo nekaj sramotnega povedati, kaj sem danes čutil, da mi je Gospod rekel, kaj mi je Gospod danes podaril. Zakaj tega bolj na glas in večkrat ne povemo in s tem drug drugega okrepimo s tem svojim pričevanjem, da bi tudi drugi lahko prepoznali, da Bog ni nekaj oddaljenega, nekaj daleč na nebu, ampak da je Bog nekdo, ki prebiva, ki se je naselil v mene.

V današnjem evangeliju se nadaljuje tisto, kar je bilo rečeno prejšnji teden. Ko je namreč Jezus rekel Petru: “Bodi tiho.” je začel govoriti: “Sin človekov gre v Jeruzalem in bo tam trpel, izdali ga bodo, umorili in pribili na križ.” In Peter mu je takrat rekel: “Bog ne daj, Gospod, to se ti nikakor ne sme zgoditi.” Jezus pa se obrne in reče Petru: “Poberi se, stopi nazaj, satan, ker ne misliš na to, kar je Božjega, ampak to, kar je človeškega.” In potem nadaljuje: “Če kdo hoče hoditi za menoj, naj vsak dan vzame svoj križ in hodi za menoj.” Tisti, ki si misli, da bo svoje življenje rešil sam, ga bo izgubil. Tisti pa, ki bo svoje življenje daroval, tisti ga bo v resnici rešil.

To je beseda o križu, dragi birmanci in birmanke, ki se zdi, kakor da ne bi spadala v ta slovesni trenutek svete birme. Pa vendar, križ ni strašilo tega sveta, ni morilsko orodje, s katerim bi Bog strašil človeka, da mora umreti, če si želi zaslužiti Božje kraljestvo. Križ je na nek način dokaz in znamenje, da je Bog z nami mislil resno. Da je šel do konca, da je vzel nase ne samo smrt, ampak tudi izdajo, sramoto, greh. Vse to predstavlja ta križ. Gospod nas je ljubil do konca. In ko reče svojim učencem in ko pravi nam: “Vzemite svoj križ in hodite za menoj.” ne reče, da bi mi morali vzeti neko mučilno orodje, ampak pravi:

“Vzemi svoje življenje, tudi svoje preizkušnje, svoje trpljenje, vendar jih vzemi kot križ, kot nekaj, kjer sem jaz poleg!”

Gospod je neločljivo povezan s križem, tudi z mojo preizkušnjo in mojo stisko. Ni več kraja našega življenja, kjer Boga ni. Gospod je tam, tudi ko ga mi izdamo, ko mu nismo zvesti, tudi tam me čaka s svojim ljubeznivim pogledom, s svojimi odprtimi rokami, s svojim odprtim srcem.

Tudi tam čaka, da ga pogledam, kakor ga je pogledal Peter tam na dvorišču velikega duhovnika, ko ga je vpričo uboge dekle izdal oz. se ga je sramoval: “Ne poznam tega človeka, nisem eden izmed njih.” In Gospod ga je gledal. Ker je imel Peter to milost, da je Jezus stalno zanj prosil in molil, je lahko povzdignil oči in videl Gospoda, ki ga gleda. In ko je zagledal tisti pogled, se je zjokal. Odprl je svoje srce, svojo resničnost in je lahko izrekel veliko bolj resnično: “Gospod, vem, kdo si, vem, da si Božji sin, ki me ljubi.” In ta beseda je bila veliko bolj trdna in resnična od tiste, ki jo je izrekel na krajih Cezareje FIlipove.

Križ ni nekaj, česar bi se morali bati, ampak se lahko veselimo, ker je vedno znova znamenje, da v naših preizkušnjah in naporih nismo sami.

Da so preizkušnje in napori potrebni, da iz življenja nekaj nastane, imate že prav vsi izkušnjo, tako mlajši kot starejši. Tisto, kar raste, se mora vedno znova boriti, da zraste, ker je plevel okrog človeka vedno tako močan, da če bi obstal, bi ga plevel zagrnil. Če želimo kaj doseči, moramo jasno videti svoj cilj in potem ob tem cilju združiti svoje moči.

Verjetno je kdo izmed vas gledal včeraj košarkarsko tekmo. Športniki so vedno tisti, ob katerih se učimo in so dobra podoba tega, da je križ tudi potreben, če želiš priti do cilja. Križ ni cilj, je samo pot. Včeraj ste bili gotovo prepričani, da so košarkaši morali veliko delati, se veliko odpovedovati, preliti veliko potu, ne samo takrat, kadar je to prijetno. Bilo se je treba za nekaj odločiti in biti temu zvest, da je lahko prišel uspeh. Samo če so držali skupaj, če so se zavedali, kaj hočejo, so lahko prišli do zmage.

In če je v športu tako, verjemite, da je tudi v življenju enako. Zelo dobro je, da se zavedamo, da Bog ne gradi samo na moji moči. Tako kot ne gradi samo na moji popolnosti. On ne rabi samo pravičnih ali svetih. Potrebuje ljudi, ki mu zaupajo, potrebuje ljudi, ki mu verjamejo, da je prišel, da ima besede večnega življenja, da ima moč, načrt in srečo ki lahko spremeni njihovo življenje. In če mu verjamemo, pomeni, da ga sprejmemo v svoje srce in on potem dela in stori to, da se izpolni to, kar si v srcu najgloblje želimo.

Zato tako slovesno praznujemo tudi ta čas in dan, praznik svete birme.

Da bi tega Svetega Duha, ki ste ga prejeli pri krstu, zavitega v nežen paket, ki je človeško telo, ko se morda tega še niste sami tako zavedali, zdaj bolj spoznali. Da bi te Gospodove darove bolj videli.

Tako vam na nek način danes Gospod še enkrat podarja ta paket moči, ki je paket Svetega Duha, ki ga boste seveda odprli. Ne predstavljam si, da bi dobili dragocene pakete in jih ne odprli. Razen, če veste, da tam ni nič vrednega in da tistega ne potrebujete. Žal se velikokrat zgodi, da kakšno stvar spregledamo, je ne odpremo.

Gospod nam daje te darove Svetega Duha, modrosti, pogumna, pravičnosti itd., da boste lahko z njimi oblikovali in krepili svoje življenje in dosegli tisti cilj, tisto zmago, ki si jo vsak izmed vas želi. Da ne bi ta dragoceni paket ostal neodprt. To prosimo danes.

Imamo en ključ, ki vam ga je Gospod že dal, da lahko ta paket odpiramo. Ta ključ je molitev. Ampak ne molitev obrazcev in besed, ki se vas ne dotaknejo. Ta ključ je molitev, je beseda, ki gradi odnos.

Ta ključ nam more odpreti naše srce in Božje srce, da počasi prepoznavamo in vzpostavimo z Bogom odnos, da prepoznamo, kdo je, kdo sem jaz, da gradimo ta odnos, da Gospoda pravzaprav seznanimo s svojim življenjem. To je molitev. Ko prinesemo pred njega to, kar smo, kar delamo, kar vidimo. To pogovarjanje je nujno potrebno, če hočemo z nekom vzpostaviti odnos.

Veste, da se je potrebno potruditi, da ohranite stike npr. s svojimi sorodniki. Če ne boste imeli tega stika, bodo počasi tudi družinske vezi, ki so tako močne, zamrle.

In tudi vezi z Bogom zamrejo, če jih ne gojimo. Zato uporabljajte ta ključ, ker vam bo počasi odprl tudi tisto najbolj temeljno spoznanje o vas samih: da ste pomembni, izvoljeni, da je Bog prav vas izbral in izvolil zato, da bi nekaj bili, da bi v življenju pričevali zanj, da bi živeli polno in srečno in s tem dali njemu slavo in čast.

Srečen človek je največje Božje veselje.

Zato bomo zdaj skupaj obnovili vero, katero izpovedujemo in priznavamo, da je Bog naš ljubljeni oče. Obnovili jo boste vi, dragi birmanci in birmanke, pa tudi starši in botri ter ob tem prosili, da bi bili svojim otrokom res pravo znamenje in pričevanje, temelj, v katerem bodo lahko spoznavali, kaj v vašem življenju dela Bog, kaj za vas pomeni Bog, da bodo tudi sami lahko odkrivali, da je Bog tisti, na katerem je zgrajeno njihovo življenje, ki jih ne bo nikoli zapustil in ki jim bo dajal moči tudi takrat, ko se bodo oddaljevali. Vedno jih bo čakal z ljubečo in usmiljeno roko.