Škof Maksimilijan je v soboto, 6.4.2024 med sveto mašo podelil zakrament svete birme mladim v župniji Prebold. V dneh pred praznikom je opravil kanonično vizitacijo župnije in se srečal s ključarji, člani ŽPS in drugimi sodelavci.

Ob Božji besedi bele nedelje je zbrane med pridigo nagovoril zbrane birmance, starše, botre, sorodnike, prijatelje in vse Božje ljudstvo:

Na ta praznični dan v velikonočni osmini obhajamo veselje in hvaležnost velikonočnih praznikov. Hvaležnost za dar življenja, upanja in Božje zvestobe. To, kar nam je Bog ne samo obljubil, ampak nam tudi dal v teh velikih velikonočnih dneh.

Za vas, dragi birmanci in birmanke pa je to dvojno veliki dan. Osmi dan po veliki noči obhajamo t.i., belo nedeljo. Novokrščenci, ki so v prvi Cerkvi na veliko noč sprejeli sveti krst, so v znamenje te novosti ves teden hodili v belih oblačilih, oblačilih novega življenja. 

Tudi vi ste danes v slavnostnih oblačilih, sicer ne belih, ampak rdeče zlatih, ki odsevajo tisto, kar nosite v sebi: kot prvi kristjani želite tudi navzen pokazati, da pripadate Nekomu, ki vas je poklical, izvolil in za vas dal vse. Ta rdeča barva ne predstavlja samo tiste začetne milosti svetega krsta, ki ste jo prejeli na začetku svojega življenja, ampak že vaše konkretno življenje, ki ste ga živeli do sedaj. V njem ste izkušali že veliko lepega, pa tudi kakšno preizkušnjo. Tako smeh in veselje kot jok in razočaranje. To je življenje. Življenje živimo v znamenju rdeče barve, ki predstavlja našo kri, našo življenjsko moč, krsitjani pa verujemo, da je naša resnična kri in življenjska moč Bog sam. Življenja, kot izkušamo, nimamo iz svojih moči. Niti ne iz moči drugih ljudi, naših staršev ampak je že od vsega začetka, še preden smo prišli na svet, nad nami Božja ljubezen in Božje varstvo. Gospod vas na poseben način želi spremljati, ne samo v tistih veselih in lepih trenutkih, ampak vas spremlja tudi takrat, ko je življenje težje.

Dar zakramenta svete birme prejemate prav na dan, ko v Cerkvi obhajamo dan srečanja učencev z Vstalim. Kot smo brali v današnjem evangeliju, so bili učenci iz strahu pred tistimi, ki so umorili Jezusa, zaklenjeni v prostorih, kjer so z Njim pred dnevi obhajali zadnjo večerjo in so v strahu čakali, da bodo prišli tudi po njih.

V tista zaklenjena, zaprta in prestrašena srca je nenapovedano in nepričakovano prišel Gospod in jim rekel: »Z vami sem, mir vam bodi!«

V življenju vsi iščemo gotovost, da nismo sami in da ima moje življenje smisel. To nam želi Gospod povedati po velikonočni skrivnosti: »Jaz sem z vami!«

Bog ni odšel in ne prebiva nekje na oddaljenih oblakih, ampak je po veliki odločitvi Boga Očeta, da bi bil človeku blizu, postal eden izmed nas. Sveto pismo pravi: Velikokrat in na veliko načinov je Bog želel prepričati svoje ljudstvo, da je živ. Prepričeval ga je z besedami, z močmi, s čudeži; slednjič te dni pa nam je spregovoril po samem sebi, tako da je poslal svojega edinega Sina, kot pravi apostol Janez, da bi se vsi ljudje zveličali. Da bi vsi ljudje polno živeli. To je skrivnost velike noči in binkošti.

Ko so bili učenci zaprti v tej dvorani, jih je bilo samo deset. Juda jih je že prej zapustil, Tomaž pa nekoliko kasneje. Od njih se je odmaknil tudi zaradi svojega razočaranja. Zato je potem, ko so bili čez nekaj dni zopet skupaj in so mu povedali: »Gospoda smo videli!«, rekel: »Ne verjamem, dokler se ga ne dotaknem.« T.i. neverni Tomaž je na nek način naš veliki zaveznik in prijatelj. Tisti, ki nam kaže zelo razumljivo, jasno in nam blizu pot k Bogu. 

Bog nas ne želi brez pameti in brez srca, ne želi strojev, ne želi nekoga, ki bi slepo sklonil glavo in kar tako šel za Njim. Želi ljudi, ki mu res verjamejo. Še več, želi ljudi, ki so ga izkusili, ki so ga srečali, ki so ga sprejeli, ki so se ga dotaknili. Jezus ne graja Tomaža, ker je rekel, da ne verjame, dokler ne položi svojih rok v njegove rane. Morda je bilo nekaj graje v smislu: »Bodi potrpežljiv, jaz sem ti zelo blizu. A dotaknil se me boš lahko šele takrat, ko me boš resnično potreboval.« Nekoga pa potrebujemo, ko občutimo, da smo sebi nezadostni, da nam nekaj manjka, ko smo ranjeni, žalostni, osamljeni, pa tudi ko smo srečni, veseli in si želimo polnega življenja. Ko ob tem občutimo, da ne moremo biti zaprti v sebi. Ko izkusimo, da je človeku najtežje biti sam. To je pot začetka iskanja in najdenja Boga.

Na ta način mlad človek začne iskati drugega. Ker bo ravno ob drugem spoznal svojo vrednost, svojo posebnost, bo lahko začel sprejemati samega sebe in se spoštovati takega, kakršen je. Najlepše v življenju je, ko lahko nekaj podelimo z drugimi in ko lahko tudi prejmemo od drugega brez računa, iz zastonjske ljubezni. 

To je tisto, kar je Vstali Gospod želel pokazati »nevernemu« Tomažu, enemu izmed nas, tudi s svojimi ranami, ko mu je rekel: »Jaz nisem nekdo, ki bi zviška gledal na vas.« On je tisti, ki je vzel nase naše bolezni, naše grehe, naše vse, zato da bi mi ob njem lahko rasli kot ljudje odnosov, kot ljudje ljubezni.

Ob prejemu zakramenta svete birme je pomemben tudi spomin vašega imena. Ime vsebuje resnico in polnost tega, kar ste. Pri svetem krstu ste dobili ime, ki vsebuje vašo edinstvenost in enkratnost. Zato je bila prva beseda, ki so jo starši izrekli, ko so vas prinesli k svetemu krstu, vaše ime. Duhovnik je namreč vprašal: »Kako bo ime vašemu otroku?« Ime je zato sinonim za ljubezen. To ljubezen je Bog sprejel in postali ste njegovi Božji otroci, ljubljeni sinovi in ljubljene hčere Boga.

Danes pred prejemom zakramenta boste spet, tokrat sami, izrekli svoje ime. Čeprav je včasih tudi težko sprejeti sebe take, kot smo, je vaše ime vaša prošnja, vaš dar, vaše življenje, ste vi, ki se izročate Bogu. Na vas bo zopet položena roka in mazilo svete krizme, mazilo Svetega Duha, po katerem bo to vaše ime dobilo še prav poseben lesk in luč. Vedno bolj boste svetili z lučjo Svetega Duha, ki je luč Boga in pričuje, da nismo več sami. Da se nam v življenju ni več treba odločati sami, ampak imamo nekoga, ki nas bo, kot pravi Sveto pismo, učil vsega in spomnil vsega, kar nam Bog polaga v naše srce. Česa nas bo spomnil? Kaj nas bo učil?

Kdo smo, kaj je naša vrednost, kdo nas ljubi, za kaj smo poklicani, kaj je smisel našega življenja. Učil in spomnil nas bo torej najpomembnejših stvari, ki so potrebne za življenje. 

Povežimo se danes v tej dvorani zadnje večerje v eno družino. V znamenje tega bomo skupaj izpovedali našo vero in obnovili obljube, ki smo jih izrekli pri svetem krstu. Danes še s posebno prošnjo, da bi bili vedno odprti in zaupali v Boga in njegov dar Svetega Duha, ki je dar Božje ljubezni, ki nam vedno znova govori, kdo smo –  ljubljeni in dragoceni v Božjih očeh.


V tednu po veliki noči je škof obiskal župniji Ponikva in Dramlje. Srečal se je tudi z birmanci, ki so dar Svetega Duha prejeli v nedeljo, 7.4.2024 na Ponikvi, v najlepšem in najbolj prazničnem obdobju cerkvenega leta, kot jih je uvodoma v pridigi nagovoril škof Maksimilijan:

Ves teden od velike noči do bele nedelje odmeva najbolj temeljno oznanilo naše vere: Bog živi! Bog je Bog živih. Nobena stiska, nobena smrt, noben greh v svetu ne more zmagati. Končno besedo ima življenje. To veliko sporočilo obhajamo vsak dan, vsako nedeljo, še posebej pa v tem velikem velikonočnem času.

Bela nedelja zaključi osemdnevno pot prve Cerkve in tudi našo pot, da bi lahko prepoznavali živega Boga v našem življenju. Kot tistega, ki se ga lahko dotaknemo, ki nagovarja mene osebno, ki mi daje moč novega življenja. To sprejeti pa za človeka nikoli ni bilo lahko in samoumevno. Že od prvih pripovedi v Svetem pismu, ko je Bog postavil človeka v raj in mu zagotovil svojo bližino in življenje, je človeku prišepetoval glas in mu govoril, da Bog samo nekaj prepoveduje, da ne dovoli, da bi človek živel samostojno, ampak ga želi imeti za svojega podrejenega služabnika, ki ne sme jesti od drevesa življenja in spoznanja.

Tudi nam vedno znova glasovi govorijo, da če bomo naredili še to in to ter poskrbeli zase, bomo šele resnično srečni. Pozabljamo pa na darove, glas in bližino Tistega, iz katerega smo se v resnici rodili, v katerem živimo in v katerega se na naši poti življenja spreminjamo.

Današnja nedelja se imenuje bela, ker so novokrščenci, ki so se na veliko noč potopili v krstno vodo, v katero je vstopil naš Gospod s svojim trpljenjem, smrtjo in vstajenjem, tudi navzven želeli pokazati to novo življenje, ki so ga prejeli – da so novi ljudje, ki so oblekli Kristusa, da ne živijo več iz svoje lastne moči, ampak da je Bog nova moč njihovega življenja.

Danes imate na nek način tudi vi, dragi birmanci in birmanke, na sebi ta bela, praznična oblačila. Ko sijete kot tisti izbrani, ki ste se odločili za Boga. Na vas je naloga, da bi iz daru, ki ste ga prejeli pri svetem krstu, zdaj živeli tudi po svoji odločitvi in iz svoje ljubezni.

Danes se ozrite tudi na vse tiste, ki so vam pomagali in predali ta veliki dar vere.

Vere namreč ne moremo živeti sami. Vera ni nekaj, kar bi se naselilo v naših glavah, kar bi lahko samo z razumom sprejeli in potrdili. Vera je nekaj, kar prejmemo po življenju, po izkušnji dobrega, po izkušnji ljubezni, po izkušnji sprejetosti od svojih najbližjih. Zato je Gospod na prvi dan velike noči, kot smo brali v današnjem evangeliju, najprej želel stopiti k svojim učencem in jim zagotoviti, da je z njimi. A so se učenci že razbežali. Med njimi ni bilo več Juda in Tomaža. Verjetno sta si oba predstavljala, da bi življenje z vero v Jezusa moralo biti drugačno, kot pa se je na koncu zgodilo. Podobno sta se dva razočarana učenca namenila, da se vrneta nazaj domov v Emavs. Ob tem sta razmišljala, kaj vse sta pričakovala, da bo Bog storil v njunih življenjih, potem pa se je vse tako žalostno in tragično končalo.  Ko sta ga povabila, naj prisede in bo z njima za mizo, ko jima je začel lomiti kruh, so se jima šele začele odpirati oči in tudi srce. Ko sta začutila nekoga, ki jima daje samega sebe, ki jima podarja tisto, po čemer sta v resnici ves čas hrepenela.

Tudi s Tomažem je bilo podobno. Tudi on si je verjetno predstavljal, kako bo lahko z Jezusom, ki ga je spoznal, v trenutku spremenil svet. In ker se to ni zgodilo, ker je Jezus tako tragično končal, se je Tomaž umaknil od svojih učencev. »Če se ne dotaknem njegovih ran, če ga ne vidim z lastnimi očmi, ne bom veroval.« Ko se mu Jezus približa, mu reče: »Poglej, to so moje rane, dotakni se jih, spoznaj, da te ljubim, da sem zate šel do konca.«

Prav ta Tomaž, ki ga danes Božja beseda postavlja v središče, je naš zagovornik, naš učitelj in spremljevalec. Bog od nas ne pričakuje slepe vere, ampak želi, da bi se ga dotaknili, ga izkusili, ga začutili, ko bomo sami, izgubljeni, nemočni, šibki,… On je v vsem z nami.

Ko smo se ta teden pogovarjali o znamenjih naše vere, ste pokazali dve obliki, kako se Bog razodeva v našem življenju: 

  • Naša dela ljubezni: Vere se ne da živeti samo z eno zapovedjo, ampak sta dve zapovedi povezani v eno: Ljubi svojega bližnjega, imej odprte oči za lačnega, žejnega, samega,… in v tem se boš dotaknil Boga samega.
  • Križ: Premalo je, če bi križ pomenil samo Kristusovo smrt ali samo našo odpoved nečemu. Jezus pravi, da kdor hoče biti njegov učenec, naj vzame vsak dan svoj križ in hodi za njim. To ne more pomeniti, naj vsak dan vzame še eno dodatno breme svojega življenja in ga nosi v potu svojega obraza. Odkar je naš Bog sam vstopil, sprejel križ in na križu izrazil ljubezen, povezanost in zvestobo človeku do konca, tudi v njegovem trpljenju in nezvestobi, je križ znamenje njegove ljubezni. Križ je utelešena Božja ljubezen. Ko Jezus pravi vzemite svoj križ, pravi vzemite mene! Začnite svoj dan in delo z iskrenim povabilom, naj vstopim in bom z vami v vašem življenju.

Dragi birmanci in birmanke, želim vam, da bi danes skupaj z maziljenjem svete krizme ponovno sprejeli v svoje srce to Božje zagotovilo, da je z vami in da ste vi njegovi. Ko so vas starši prinesli k svetemu krstu, so v vašem imenu najprej izrekli vaše ime, vašo resnico pred občestvom Cerkve. Ime za starše pomeni vso ljubezen, lepoto, vse, kar vidijo v svojem otroku in vse, kar mu želijo.

Pri sveti birmi boste to ime pred Gospodom izrekli sami in mu izročili svojo prošnjo, svojo molitev, naj vas sprejme in spremlja kot svoje ljubljene sinove in hčere. To je tista skrivnost, ki bo v vašem življenju vedno znova lahko obrodila bogate sadove. Samo tisti, ki se zaveda, da je ljubljen in brezpogojno sprejet, lahko v življenju dela velike stvari.

Naša vera je vera, ki premaga svet. Naša vera je vera v Boga, ki nas vedno znova potrjuje in sprejema za svoje ljubljene otroke. 

Delite prispevek s prijatelji!