V velikonočni osmini se je škof Maksimilijan med tednom srečal z birmanci in birmankami v Rogaški Slatini in Šoštanju, ki jim je v soboto 26. in v nedeljo 27. aprila podelil zakrament svete birme.
Na srečanju v četrtek je v pridigi birmancem v Šoštanju spregovoril ob Božji besedi o apostolu Petru in njegovi nalogi do današnjih dni:
Vi ste priče teh stvari. (Lk 24,48)
Prvo berilo smo danes slišali iz Apostolskih del, ki nam govorijo o življenju prve Cerkve, katere glavni dogodek je bilo Jezusovo vstajenje oziroma potem poslanje Svetega Duha na binkošti dan. Ko so ljudje videli, da sta Peter in Janez ozdravila bolnika, jim je Peter rekel: »Nisva midva storila tega s svojo močjo, ampak Jezus, ki je vstal od mrtvih. Ta človek v Njegovem imenu stoji zdaj pred vami zdrav.« Peter, prvi izmed apostolov, je oznanil to, da Bog Jezusa ni pustil na križu, ni ga pustil v grobu, ampak ga je obudil mrtvih in njegove moči zdaj delujejo med nami.
V teh dneh še posebej mislimo na apostola Petra našega časa. Smo v dneh žalovanja ob smrti papeža Frančiška ter pripravah na njegov pogreb in izvolitev novega papeža.
Pri vsaki sveti maši molimo tudi za dve osebi, ki nam predstavljata povezavo s prvo Cerkvijo, ki se je rodila na binkoštni dan. Ko duhovnik izreče besede posvetitve in imamo že Jezusa med nami, prosimo za vso Cerkev. Najprej za njenega prvega predstavnika papeža, potem pa za škofa, ki predstavlja papeža med nami v krajevni Cerkvi.
Od papeža do škofa in duhovnika gre en blagoslov, en Sveti Duh. Ko papež opravi svojo nalogo, se izvoli drugi, se izvoli tretji, se izvoli naslednji. Vedno je en papež za celo Cerkev. Papež Frančišek je bil tako 266. naslednik apostola Petra.
Kaj je glavna naloga papeža? Danes smo v evangeliju po Luku slišali, kako se je Jezus prikazal dvema učencema na poti v Emavs, v berilu iz Apostolskih del pa o tem, kaj je rekel Peter. »Mi smo priče teh stvari, da je Jezusa, ki ste ga vi križali in umorili, ki je bil pokopan, Bog obudil od mrtvih in zdaj v njegovi moči deluje Duh, ki ozdravlja.« In so oni so zavpili: »Kaj naj storimo?« Naenkrat so se jim odprle oči, kaj so pravzaprav naredili in Peter jim reče: »Spreobrnite se, sprejmite tega Jezusa in dajte se krstiti v njegovo ime.«
Torej je glavna naloga Petra in papeža, da pričuje o tem, da je Jezus živ, da je vstal od mrtvih in da tudi nas opominja, da smo mi tisti, ki preprečujemo, da bi Bog lahko delal velika dela med nami. Ker Bog spoštuje našo svobodo in hoče ne samo našo vero, ki bi bila iz prisile, ampak našo ljubezen, našo zvestobo, naše življenje.
In zato pravi, da ko se daste zapeljati od takih in drugačnih sil, glasov in govoric in se obrnete stran, vi na nek način ubijate Duha, ki vam ga Bog daje in Boga tajite. In vam je danes poslana beseda, da se prebudite in prepoznate, kdo vam v resnici daje življenje.
To je tisti opomin, ki ga mora apostol, ki govori iz Jezusove moči, vedno znova ponavljati. Da bi videli, kaj nam daje življenje, kaj pa nam življenje jemlje in nam ga uničuje. To je glavna naloga apostola Petra. In tudi vsak njegov naslednik ima za glavno nalogo pričevati za vero.
Če ste bili pozorni v današnjem evangeliju, jim Jezus takrat pravi: »Kaj ste preplašeni? Zakaj nastajajo dvomi med vami? Poglejte moje roke in moje noge, potipljite me in poglejte, da sem res jaz. Duh nima mesa in kosti, kakor vidite, da jih imam jaz.« In oni od veselja še vedno niso mogli verjeti. In Jezus jim reče: »Ali imate tu kaj za jesti?« Potem je vzel kos pečene ribe in ga vpričo njih pojedel.
Vstajenje je bilo težko prepoznati tudi tistim, ki so bili ob Jezusu. Marija Magdalena je prišla v grob in jokala, ker tam ni bilo nikogar. In Jezus jo pokliče, ona pa še vedno joče. Mislila je, da je vrtnar in mu rekla: »Gospod, če si ga ti vzel, kam si ga dal? Daj ga meni, ga bom jaz vzela.« Moral jo je še enkrat poklicati, da je verjela, kljub temu, da ga je poznala, saj je hodila za njim.
Učenca Peter in Janez, ki sta prišla do groba, nista verjela. Apostola, ki sta šla iz Jeruzalema nazaj v Emavs, ga nista prepoznala. Čeprav je hodil ob njima, sta ga imela za tujca: »Kaj si ti edini tujec, ki ne veš, kaj se je zgodilo te dni v Jeruzalemu?« In potem jima začne on počasi pripovedovati in jima razlagati pisma. Takrat jima je začelo goreti srce in naenkrat so se jima odprle oči.
Boga ni tako preprosto prepoznati, ker si ga predstavljamo drugače. On deluje na drug način. Bog ni fantazma. V evangeliju beremo, da jim je rekel, naj mu dajo nekaj za pojesti, da naj ga potipljejo. Kaj pomeni tisti otip? Da je Bog nekaj konkretnega, nekaj realnega, da ga lahko jaz res prepoznam v svojem telesu in v svojem življenju.
In kdaj so ga učenci šele v resnici prepoznali? Kdaj so se jim odprle oči? Na binkoštni dan, ko jim je Bog dal svojega Svetega Duha.
Potrebujemo Boga in Božjo pomoč. Ni vse naloženo samo na naša ramena, da bi mi mogli vse prav spoznati in razumeti. Bog nam daje svojo pomoč, sebe samega, da vžiga v naših srcih tisto pravo misel, pravo spoznanje, da ga lahko vidimo, da ga lahko spoznamo.
Ko ste govorili o Svetem Duhu, ste gotovo govorili tudi o znamenjih – na kakšen način se je prikazal na Binkoštni dan: ogenj in jeziki. Daje nam prav govoriti in prav prepoznati. Imenujemo ga tudi prišepetovalec.
To se dogaja pri vsaki sveti maši. Jezus nam pošilja svojega Duha, da bi ga mi lahko razumeli, prepoznali in sprejeli. Ne samo v mislih, ampak na realen način. Kruh po Svetem Duhu in po duhovniških besedah postane Bog, ki nas hrani s svojim telesom.
Prosimo danes skupaj za našo vero, za darove Svetega Duha, pa tudi za papeža Frančiška, naj ga Gospod sprejme v svoje kraljestvo. Prosimo tudi za novega papeža, ki ga bodo izvolili, da bo tudi on priča njegovega vstajenja, kar je njegova glavna naloga. Amen.
Fotografije: Župnija Šoštanj
V soboto so se v Rogaški Slatini zbrali pri slovesni sveti maši prejema zakramenta svete birme ravno ob uri pogreba papeža Frančiška in ob zaključku velikonočne osmine pred nedeljo Božjega usmiljenja. Škof je v pridigi poudaril, da nam usmiljenje razodeva srčiko naše vere v Boga življenja.
Devetdnevnica v tem tednu vas je pripravljala ne samo na ta dogodek svete birme, ampak na to, da bi globlje spoznali in prepoznali svojo vero in še pomembneje, da bi lahko prepoznali, da je Bog živ navzoč tudi v mojem življenju. Kaj vse je storil v mojem življenju? Kako in po čem sem ga že uspel spoznati in prepoznati?
Ko ste v tem tednu brali in poslušali odlomke iz Svetega pisma, ste videli, da so vsi, ki so Jezusa srečali po vstajenju, imeli velike težave s tem, da bi ga prepoznali. Niso ga prepoznali, težko so ga prepoznali, čeprav so bili z njim, čeprav so živeli z njim, čeprav jih je tri leta pripravljal na ta dogodek. Vse je bilo drugače od tega, kar so pričakovali.
Spomnimo se Marije Magdalene, o kateri smo slišali ta teden. Jokala je pri grobu in na Jezusovo vprašanje, zakaj joka, odgovorila, ker je mislila, da je vrtnar: »Gospod, če si ga ti vzel, povej, kam si ga položil, ga bom jaz vzela.« Šele ko jo je poklical po imenu: »Marija!«, so se ji začele odpirati oči in ga je prepoznala. Tudi Peter, ki ga je Jezus postavil za prvega apostola in pričevalca, je z Janezom zgrožen prišel k praznemu grobu. Evangelist je zapisal, da nista še razumela pisma, da se mora to zgoditi.
Tudi dva učenca, ki sta žalostna in razočarana šla iz Jeruzalema v Emavs, sta med seboj razpravljala, da ni bilo tako, kot so si predstavljali. Toliko so upali vanj, zdaj pa je šlo vse narobe zaradi tega, kar so mu storili veliki duhovniki in oblastniki. Upali so, da je on tisti, ki bo rešil Jeruzalem. Na poti sta govorila z nekom, ki ju je spremljal, pa ga nista prepoznala. Šele ko so sedeli za mizo in sta ga povabila, naj prenoči, ker je bilo pozno, so se jima nenadoma odprle oči.
In nenazadnje Tomaž, o katerem smo danes slišali v evangeliju. Bil je eden izmed dvanajsterih, učenci in žene so mu pripovedovali, da so videli Gospoda in da živi, pa jim ni verjel. Rekel je, da ne bo veroval, dokler ne položi rok v njegove rane in se ga ne dotakne. Osem dni kasneje, v osmini praznika, je Jezus spet prišel in mu rekel, naj se dotakne. Tomaž je ob tem uspel izustiti samo: Moj Gospod in moj Bog.«
Dragi birmanci, Tomaž nam danes govori o tem, kako bomo tudi mi lahko počasi prepoznavali in srečevali Gospoda, o katerem ste veliko slišali in se učili pri verouku, a se kdaj zdi, da ostaja nekje daleč. Ta Gospod vas je že poklical pri krstu. Ne bi bili tukaj, če v vas ne bi bil plamen, ogenj, glas, ki pravi: »Pridite.« Pa ne samo v vas, ta glas je moral biti že v vaših starših, v vseh tistih, ki so vam govorili o Bogu. Vsi mi smo bili poklicani, vse nas Gospod kliče. Pa ne zato, da bi ga prepoznali kot silnega Boga daleč zgoraj, ki hoče samo našo pokorščino in ponižnost, ampak da ga prepoznamo tam, kjer živimo, tam, kjer smo.
Jezus se učencem ni prikazal v cerkvi, v templju ali na oltarju. Prikazal se jim je tam, kjer so hodili, kjer so bili na poti, za domačo mizo. To je resničnost našega Boga in njegova posebnost – naš Bog je Bog življenja, Bog med nami.
V tem, kako ga je prepoznal apostol Tomaž, tudi nam govori, kje ga bomo gotovo srečali. Reče mu namreč: »Dotakni se mojih ran.« Kaj pomeni dotakniti se njegovih ran? Pomeni, da v moje srce pride spomin na najtežji trenutek. V bistvu se dotaknem svojih ran. Njegove rane predstavljajo moje rane.
Mojih ran pa se lahko dotakne samo tisti, ki je sam ranjen, ki je v resnici to, kar je. Kdo lahko razume človeka v stiski ali žalosti? Samo tisti, ki je kdaj izkusil žalost ali trpljenje. Ali pa, kdo ima lahko koga rad? Samo tisti, ki je kdaj izkusil ljubezen, ki je bil ljubljen, ki je sprejel ljubezen, ki je sam ljubil ali hrepeni po ljubezni. Samo tisti, ki ima srce, lahko sreča človeka, saj je človek resničen samo s tem, kolikor živi iz resnice, iz srca. Srce ni zastonj rdeče barve. V njem se preliva kri, ki se pokaže takrat, ko nastane rana. Rana je tam, kjer se najbolj zavedam, da sem nepopoln, ranljiv, da mi nekaj manjka. Ko mi nečesa primanjkuje, se zavedam, kdo v resnici sem.
Na koncu bomo umrli z neko rano. Starejši ljudje že vemo, da bo naša rana pokazala, da nimamo življenja sami od sebe. Življenje nam je dano. Vera nam je dana. To je vera, to je naš Gospod, ki se nam želi pokazati, ko pristopi in vstopi takrat, ko ga potrebujemo, ko ga prepoznamo. On je tisti, ki nas edini lahko potolaži, okrepi, ojača in nam da življenje.
Dragi birmanci, naj vam bo ta podoba, ki nam jo Gospod daje po Božji besedi in po svetem Tomažu, še posebej blizu.
Zavedati se moramo, da rane niso najbolj usodna stvar v življenju. Velikokrat se vam bodo zgodile, vidne in nevidne. Najodločilnejše je, da v teh ranah ne boste ostali sami.
Za to bodo poskrbeli ljudje, ki vas imajo radi: starši, stari starši, tisti, ki si jih boste izbrali za sopotnike. Toda tisti, ki vas ima vedno brezpogojno rad in vam lahko da več kot le zdravilo za začasno rano, je naš Gospod, ki nam je na križu s svojimi ranami pokazal, da nas ljubi do konca, da je z nami do konca in da nam bo zvest.
Dar, ki ga boste birmanci danes zavestno sprejeli, je dar Svetega Duha, ki ga je Jezus obljubil učencem, ko je rekel: »Mir vam dajem, dajem vam svojega Duha« preden se je od njih poslovil v zemeljski podobi. Poslal nam je Duha, ki je ljubezen, s katero ga Oče ljubi in s katero on ljubi nas.
Ta ljubezen sama po sebi nima podobe. Pogovarjali smo se, s čim bi lahko opisali Svetega Duha, ki ga Sveto pismo opisuje s podobami. Jezus je rekel, da je Duh veter, piš. Pa tudi, da je zagovornik, tolažnik, nekdo, ki nas tolaži in nam nekaj govori. Sveti Duh nima obraza. Zakaj? Prav zaradi tega, da bi lahko prevzel obraz vsakega izmed nas. On stopa v nas z Božjo močjo, z močjo življenja, da nam od znotraj, na naš način, preko naših čustev, spoznanj in naše včasih omejene pameti, govori in nas nagovarja k dobremu in lepemu ter nam daje moč za odločanje.
Sveti Duh nam govori, da nismo mi bogovi. Naš Bog je Oče, ki nas ljubi. Mi pa smo njegovi ljubljeni sinovi in hčere, ki ne zmorejo vsega sami, ne morejo preživeti sami, potrebujejo nekoga, ki jih ima rad.
To smo danes slišali v berilu, kjer apostol Pavel pravi, da nam bo Gospod dal svojega duha v srce, ki bo govoril »Aba Oče! Bog, ti si naš oče!« Pa ne samo to, On nam vedno znova govori tudi to, kdo smo mi – njegovi ljubljeni. To je zelo pomembno. Takrat, ko vam bo kdaj kaj zmanjkalo, ko vam kakšna stvar ne bo uspela, boste najbolj potrebovali to, da vam nekdo reče: »S teboj sem.« To je naša vera.
Na listek, ki sem vam ga dal kot spomin na sveto birmo, sem zapisal besedo, ki se mi zdi najpomembnejše sporočilo naše vere: Ne samo to, da Bog je, ampak je ključno, kje se pozna, da Bog je – v meni, v mojem srcu.
Nisem sam na tem svetu. Da, imam starše, botre, ljudi, okoli mene, toda jutri bo eden, drugi, tretji odšel s tega sveta, kakor je odšel sveti oče, od katerega se v tem trenutku poslavljajo na Trgu Svetega Petra. V nas se spozna, da Bog je, v tem, kar mi Duh vedno znova govori: »Si dragocen, si ljubljen, nekomu pripadeš.« Bodimo poslušni temu glasu in ga iščimo. Potem bomo lahko prestali vse preizkušnje življenja.
____________________________________________________________________________________
Molitev🙏 botra za svojega birmanca, ki jo je na koncu maše zmolil v imenu vseh botrov in boter:
Fotografije: Marjana Perkovič
Na nedeljo Božjega usmiljenja je škof Maksimilijan podelil zakrament svete birme mladim v župniji Šoštanj.
V imenu staršev jih je na koncu svete maše nagovorila ga. Uršula Menih Dokl:
Spoštovani gospod škof, gospod župnik, draga katehistinja, dragi birmanci, starši, botri, sorodniki in vsi zbrani, najprej hvala!
Hvala vam, gospod škof, da ste danes tukaj z nami in da ste našim otrokom podelili darove Svetega Duha. Hvala vam, gospod župnik, gospod kaplan, gospod diakon, za vso podporo, skrb in molitev za naše družine. Hvala vam, draga katehistinja, gospa Nina Krt, za vse priprave, pogovore, spodbude – in včasih tudi opomin, ko je bilo treba. Hvala tudi vsem, ki ste pomagali, da je danes ta pomembna maša tako lepa in praznična.
Dragi starši, danes z našimi otroki praznujemo tudi mi. Spremljali smo jih od prvega koraka, svetega krsta, obhajila, do današnjega dne, ko stopajo v svet kot mladi kristjani. Ne popolni, ne gotovi, a s semenom vere in krščanskih vrednot, ki smo ga skupaj z Bogom posejali v njihova srca.
A če smo iskreni – včasih se je zdelo, da samo čakamo, “da bo birme končno konec”: verouk, duhovne vaje, birmanski dnevi, devetdnevnice… A danes ne postavljamo pike na konec…
Dragi birmanci, birma je prvi resen korak naprej v življenju vere. Starši vas gledamo z iskrenim ponosom. Pred šestimi leti ste pri prvem obhajilu stali tukaj – nekoliko manjši, sramežljivi, razigrani. Danes ste tu po svoji volji – večji, resnejši in notranje bolj zreli, pa malo že tudi utrujeni.
Vemo, da vas čakajo veliki izzivi, odločitve, tudi dvomi, padci, žalost. Zato smo še toliko bolj hvaležni, da ste danes prejeli pomoč, ki ne mine: Božjo pomoč. Prejeli ste darove, ki niso zapakirani v škatlo ali kuverto (no, tudi take)… darove, ki jih ne boste nosili v žepu, ampak v srcu. Starši verjamemo, da jih boste znali dobro oplemenititi, da boste življenje gradili z veseljem, ljubeznijo, spoštovanjem in odgovornim odnosom do sebe in do vseh drugih.
In ko pridejo dnevi, ko bo šlo vse narobe, se spomnite, kako je na začetku veroučnega leta gospa Nina s kroglicami polnila posodo. Ko odprtih rok sprejemamo tuje kulture, tuje običaje, nove vrednote, si ne smemo zatiskati oči: če bomo pozabili na naše krščanske korenine, slovensko kulturo, naš jezik, bomo hitro potihnili.
Zato, dragi birmanci, nosite v sebi tisto, kar ste danes prejeli. Ne bojte se biti drugačni. Bodite iskreni. Bodite pogumni. V družbi, kjer šteje tisto, kar je najbolj všečkano – si upajte ostati zvesti sebi. Upajte si verovati, ko vam bodo rekli, da je naša rimokatoliška vera nekaj zastarelega. Imejte moč moliti, ko bo lažje molčati. Prinašajte Luč tja, kjer bo morda tema postajala gostejša.
Bodite odprti – za sočloveka, za resnico, za Boga. Ne zato, da bi bili popolni – nihče ni – ampak zato, ker veste, komu pripadate: slovenskemu narodu, slovenski besedi in troedinemu Gospodu.
Vi, dragi birmanci, ste tisti, ki boste odločili, kdo bomo jutri. In vedite tudi, da na svoji poti skozi življenje – Božje milosti ter ljubezni in zaupanja nas, staršev, ne boste izgubili nikoli.