Župnija Šmartno ob Paki

V soboto, 10. maja 2025 je bil praznik Svetega Duha v župniji Šmartno ob Paki, kjer je škof Maksimilijan mladim podelil zakrament svete birme. V pridigi jih je nagovoril ob dnevni Božji besedi:

Trda je ta beseda, kdo jo more poslušati. (Jn 6,60)

Skoraj malo nenavadna se nam lahko zdi današnja Božja beseda za takšno slavje praznika svete birme. Pa vendar zelo odgovarja temu našemu trenutku. 

Prvič že zato, ker ste v vaši devetdnevnici ta teden vsak dan poslušali evangelij, ki je bil prebran pri sveti maši. In ti deli evangelija se končajo s tem zadnjim Jezusovim nagovorom svojim učencem, ko jim je rekel: »Ali hočete oditi tudi vi?«

V govoru, ki ste ga poslušali v teh dneh pri sveti maši, Jezus govori o ključnem načinu življenja vere, v katero jih je hotel uvesti, kakor se želite uvesti v življenje kristjanov tudi vi. 

Jezus jim v svojih poučevanjih ni govoril, da je vera nekaj, kar je varno shranjeno nekje zgoraj na nekem svetem kraju, ampak da sta Bog in vera nekaj, kar se mora živeti konkretno v vsakdanjem življenju, v naših medsebojnih odnosih. Boga moramo spoznavati tam. Bog je z nami, ko smo na višku svoje dobre volje, pa tudi takrat, ko smo žalostni, zaskrbljeni, v stiski, v nesreči. V vsem, kar smo, nam Bog govori. Pa ne samo, da nam govori, to bi bilo premalo.

Če bi nam Bog samo govoril, bi bilo dovolj, da bi imeli učitelja, ki bi nas nečesa naučil. On nam daje tudi moč, daje nam Nekoga, ki nas pozna, nam odpira oči in srce ter nam daje tudi moči, da naredimo nekaj več kot to, kar bi lahko naredili samo iz svojih moči.

Trda je ta beseda, kdo jo mora sprejeti. Morda bi nam bilo kdaj lažje, da bi nam Bog govoril bolj konkretno in nam rekel: »To in to naredite!«, mi bi to odkljukali in bi bilo dobro. Recimo tako kot se žal vedno znova reče:  »Opravim birmo, pa sem odrasel kristjan.« Seveda ne gre za to.

Birma je samo en korak k temu, da bi postajali z našim Bogom, ki je res del našega življenja, bolj domači, da bi nam bil bolj blizu, da ga bi res čutili in prepoznali. Vera ni, kot veste, stvar samo našega razuma, ampak se tiče celega človeka, tudi naših čustev, naših izkustev. Bog je v vsem navzoč, četudi ga mi v tistem trenutku še ne prepoznamo.

Zato so takrat učenci, kljub temu da so toliko slišali o Jezusu, morda menili, da je bilo to premalo, ali pa niso slišali tistega, kar bi si želeli, in so zato odhajali.

Tudi vi kot otroci niste vedno razumeli, ko vas je mama objela, ko ste se prepirali, ko ste se skregali, ko ste odhajali. Mama in oče sta vas tudi takrat imela rada in sta v ljubezni vztrajala ob vas. Veliko takih gest se človek takrat, ko jih dobi, niti ne zaveda. Šele počasi, ko bomo gledali nazaj, bomo prepoznali, da smo ves čas imeli ob sebi nekoga, ki nas je imel rad, ki smo mu pripadali, ki nas je ljubil in smo zato lahko v življenju gotovi.

In to je na nek način tudi skrivnost naše vere. Bog je vedno z nami. Bog je vsemogočen in večen, pa če ga mi prepoznamo, se mu klanjamo ali pa od njega odhajamo. Ne bi mogli niti obstajati, če na začetku življenja ne bi prejeli od nekoga, ki je večji od nas. Morda se nam kdaj v naši otroški pameti zazdi, da smo mi središče sveta in je vse odvisno od nas. Ampak vsi starejši, tisti, ki ste že izkusili lekcije življenja, ste spoznali, da smo zelo šibki in minljivi. Če bi bilo vse odvisno od nas, bi bili zelo nesrečni.

Človeka vedno znova zamika, da bi šel po svoje. Danes je tudi svet tako urejen, da nam vedno znova ponuja nove in zanimive stvari. Zdi se, da si v vsakem trenutku lahko vse privoščimo, a žal velikokrat zgolj na ekranih in v podobah. V resnici pa je življenje drugačno. 

Resnično življenje se ne dogaja zunaj na tribunah, ko vse na videz idealno uspeva. Življenje se dogaja v iskrenosti našega srca in naših medsebojnih odnosov.

Zato je lahko Jezus svobodno rekel svojim učencem: »Ali želite oditi tudi vi?« Če mojih besed niste sprejeli v svoje srce, če niste v srcu spoznali in začutili, da vas imam rad in da ne boste mogli preživeti zgolj s kruhom, ki si ga boste sami spekli in kupili, ampak da vsak človek potrebuje še nekaj več.

Če tega niste spoznali, vas z nobeno silo in prisilo ne morem ne morem zadržati v moji družbi, v odnosu, v veri.

Dragi birmanci, na našem srečanju ta teden smo se pogovarjali o podobah Svetega Duha. Svetega Duha si lahko še najmanj konkretno predstavljamo, ker nima svojega obraza. Lahko si predstavljamo, da je On tisto, kar je med mamo in očetom do vas – ena sama ljubezen, eno samo iskanje, kako bi bili z vami. Onadva mislita samo na vas. Vi ste zanju prvi. 

Na ta način si lahko predstavljamo, kaj je Sveti Duh. Je ljubezen med Sinom in Očetom, ki ni namenjena njima, ampak človeku, da bi ga pripeljala v Božje naročje. Sveti Duh nam želi dajati moč, da bi postajali to, kar smo in za kar smo bili ustvarjeni. Vsi smo bili pri krstu na nek način ponovno rojeni. Naše ime, ki smo ga pri krstu dobili, je dobilo zraven še en priimek od Boga: ljubljeni Božji otrok, moj ljubljeni sin, moja ljubljena hči. In Sveti Duh se je takrat naselil v nas. 

Sveti Duh je nevsiljiv in tako ljubezniv, kakor tista najbolj pristna ljubezen, ki jo začutimo drug do drugega. Če se ji ne bomo odprli, če ji ne bomo šli nasproti, če si je ne bomo želeli, bo izginila in šla stran. Zato ker se ljubezni ne da prisiliti. Nikogar ne moremo prisiliti, da bi nas in imel rad. To se mora zgoditi. Mi se lahko trudimo, da imamo druge radi, da pa nas drugi sprejmejo, je dar. 

Sveti Duh v nas vedno znova prebuja misel, kdo smo – da smo bili rojeni iz ljubezni med starši in tudi med Bogom in nami. On nas je iz ljubezni poklical in povabil, da bi tudi mi postali ne slepo pokorni služabniki, verniki, ki ne bi nič razmišljali, ampak živi in vedoželjni Božji otroci, ki želimo spoznati našega Očeta.

In če ga bomo spoznali, bomo spoznali tudi, kdo smo mi. Ker oče ni gospodar, oče je oče, ki nas ljubi in zato tudi mi nismo hlapci, ampak svobodni sinovi in hčere.

Potrditev te Božje ljubezni do nas je tudi sveta birma. K sveti birmi pristopate samostojno, za razliko od krsta, kamor so vas prinesli. Zdaj imate svojo voljo in svojo odločitev. Zato smo rekli, da je Sveti Duh, ki ga prejmemo, pečat in potrditev zaveze med Bogom in nami, kot mavrica iz Noetovih časov, ki splete povezavo med zemljo in nebesi, ko Bog človeku reče: Jaz sem s teboj v zavezi. Tudi če boš kdaj šel po svoje, sem s teboj. 

A ne samo to. Sveti Duh nas ne poveže z oblaki, ampak s konkretnimi ljudmi, s konkretnim občestvom, ob katerem bomo rasli in postajali vedno bolj srečni. To konkretno občestvo vernih ljudi je Cerkev. Kristjani namreč hodimo skupaj in skupaj častimo Boga. Skupaj ga slavimo zato, ker Bog ve, da smo ustvarjeni tako, da smo lahko srečni samo, če smo v odnosu drug z drugim.

Lahko ste še tako bogati in zdravi, ampak če boste sami, ne boste srečni. Človek sreče ne more užiti sam, je nekoč rekel naš pesnik. In to je morda največji dar, ki nam ga Sveti Duh daje – da nas povezuje z drugim, da nas osvobaja tega, da bi gledali samo sebe in se bali samo zase.

Največ, kar nam lahko Sveti Duh da, ker želi, da smo srečni, je, da nas naredi sposobne za druge – da bodo drugi v nas lahko našli oporo, razumevanje, ljubezen. Sadovi Svetega Duha so ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, lepota, dobrota in še bi lahko naštevali. Nekdo med vami je rekel, da je prvi dar Svetega Duha to, da smo dobri. Res je, to, kar je dobro, je od Svetega Duha. Kar je hudo, je od hudega duha. 

Na koncu bi vas rad opozoril še na eno stvar. V spomin vam bom dal podobico letošnjega leta, ki je, kot veste, letos sveto leto. Glavni namen tega svetega ali jubilejnega leta je, da bi se zavedali, da nam je vera dana zato, da bi bolj svobodno živeli. Da bistvo vere ni to, da bi mi o Bogu čim več vedeli. Za vero je potrebno nekaj več. Moramo občutiti, da nismo sami, da smo ljubljeni.

Na podobico sem vam zapisal teh nekaj besed, ki se mi zdijo ključne: Bistvo naše vere je spoznanje, da nas nekdo ljubi, da smo izbrani, da nekomu pripadamo, da nismo sami. 

V naši škofiji smo letos za sveto leto za spremljevalca iz nebes vzeli enega naših rojakov, Izidorja Završnika, ki je bil mlad duhovnik iz našega okolja, rojen na Gomilskem. Na začetku vojne je bil ujet in hudo mučen v zaporu, kjer je na koncu dal svoje življenje za nekega talca, ko se je zamenjal z njim v vrsti, stopil na njegovo mesto in bil namesto njega ustreljen.

Ta podoba nam govori, da je življenje dragoceno. A tisto, kar nas v življenju res osvobodi in nam da novih moči, je prav spoznanje, da nas ima nekdo rad, da nekomu pripadamo, da bo naše življenje postalo rodovitno takrat, ko bomo pripravljeni izpustiti ga iz svojih rok, ko ne bomo mislili samo nase, ampak predvsem na druge. Iz take ljubezni ste rojeni in iz take ljubezni boste tudi vi rojevali lepe sadove v vašem življenju.

Župnija Dobrna

Na nedeljo dobrega pastirja, 11. maja 2025, so praznik svete birme obhajali v župniji Dobrna.

Škof Maksimilijan je v pridigi povedal, da ta praznik govori o bistvenem v naši veri pa tudi o birmancih, ki prepoznavajo svojo mesto v življenju, tako v družbi kot v Cerkvi, da bi tudi oni postali Jezusovi učenci. Ne samo državljani, študentje, možje in žene, ampak da bi vedno bolj postajali tudi to, za kar so bili poklicani in rojeni že pri svetem krstu –  tisti, ki jih je Jezus izbral, da bodo o njem pričali v tem svetu.

Na to nedeljo dobrega pastirja se v vsej Cerkvi zahvaljujemo za dar poklicanosti.

Klic je nekaj, kar daje vsebino vsakemu življenju. Lahko bi rekli, da se naše življenje res začne takrat, ko se zavemo, da smo poklicani, da nismo kar nekdo v množici, ki bi se slučajno pojavil na svetu, ampak da nas nekdo kliče, nam daje poslanstvo in želi, da bi to poslanstvo uresničili. Živeti poklic že v osnovi pomeni ne živeti sam, ampak živeti z nekom, živeti v srcu nekoga, ki me kliče. 

V tistem prvem najglobljem klicu je Bog tisti, ki me kliče. Nihče se ni sam odločil in začel živeti, ampak je bil v življenje poklican po starših v ljubezni. Nismo se sami rodili. Zato tudi ne moremo živeti sami, ampak lahko živimo samo v povezanosti drug z drugim in v odprtosti drug do drugega. In prav tukaj je pomembno mesto Svetega Duha, te tretje Božje osebe, o katerem smo se z birmanci v ponedeljek pogovarjali. 

Najbolj razširjena podoba goloba nam danes sicer ni najbolj simpatična za Svetega Duha. Spomnimo pa se na tisto, kar Sveto pismo najprej sporoči o tej ptici. Golob je bil tisti, ki je Noetu prinesel sporočilo, da se je potop končal in da Bog sklepa novo zavezo med seboj in svojim ljudstvom. Ta podoba o Svetem Duhu, ki ga Bog pošilja, se je uresničila na binkoštni dan, ko Sveti Duh ni več samo lebdel nad učenci, zbranimi v binkoštni dvorani, ampak je vstopil v njih kot ogenj, kot nam Sveto pismo opisuje, da so se jim prikazali ognjeni jeziki. Dal jim je nov ogenj, novo zgovornost, novo modrost. 

Sveti Duh je oseba, ker se rojeva iz ljubezni med Očetom in Sinom. To je zelo teološko povedano, ampak lahko si predstavljate vaše starše. Iz odnosa med njima, ki mora biti ljubezen, ste se rodili vi. Ta ljubezen nas spremlja in nam daje temelje za naše življenje. Taka ljubezen je Sveti Duh. 

Sveti Duh je ljubezen, ki nima neke konkretne podobe. Prihaja od Očeta in prihaja v vsakega izmed nas. Naseli se v vsakem človeku, je, kot bi lahko rekli, naša QR koda, tista slika, v kateri so zbrani vsi zapisi, ki jih potrebujemo za neko informacijo. In v tem Svetem Duhu so za vsakega izmed nas zbrani vsi zapisi o dobrem, tisti najpomembnejši zapisi, ki jih v življenju potrebujemo, da gremo lahko naprej. 

Zato je tisto najpomembnejše, kar nam Sveti Duh sporoča, kar smo danes slišali v drugem berilu in kar pravi apostol Pavel: »Niste ste prejeli duha suženjstva.«

Bog nas ne želi imeti kot služabnike, ki bodo tiho poslušali, delali po navodilih, bili pokorni in nič razmišljali. Bog nas želi imeti kot ljubljene otroke, kot sinove in hčere, ki vedo od kod prihajajo, ki vedo, kdo je njihov oče in njihov izvor. Vedo, da jih je ta ljubi popolnoma in jih pošilja v svet, da izpolnijo poslanstvo, za katero so bili rojeni na svet. Zato pravi apostol Pavel, ta duh v njih kliče ime Aba, oče!

In če kliče in nam daje razumeti, da je Bog naš oče, nam hkrati daje tudi razumeti, kdo smo mi – da nismo sami, ker imamo očeta, nekoga, ki se za postavi za nas. 

To nam je hotel povedati tudi Jezus v današnjem evangeliju, ko pravi: »Jaz sem dobri pastir, ki dajem svojim večno življenje. Nikoli se ne bodo pogubili in nihče jih ne bo iztrgal iz moje roke.«

Bog je dobri pastir, ki ne samo od zadaj gleda, kaj se z nami dogaja, ampak se bori za nas kot tisti, ki se je postavil med menoj in volkovi, hudimi duhovi. Če boste počasi bolj spoznavali Sveto pismo, boste videli, da se Jezus predstavi kot tisti, ki je živel med zvermi in angeli so mu stregli. Boril se je z zvermi s svojim življenjem, s svojo krvjo zato, da bi mi lahko ostali zvesti v boju z zlom. Ker smo sinovi in hčere, smo ljudje in ne bogovi. 

To je zelo močno sporočilo, ki nam ga Sveti Duh daje, ko nam pravi: »Vi ste ljubljeni sinovi in hčere Boga.«, kar pomeni niste bogovi, niste sami sebi zadostni. Ne morete preživeti iz svojih moči.

Naše moči bo počasi začela pobirati bolezen, starost, skrbi. Mladi o tem sicer še ne razmišljate, ampak vaši starši že vedo, da se sčasoma stvari spreminjajo, kar je bilo močno, umira, ostaja pa nekaj bolj temeljnega in ključnega: notranji mir, zadovoljstvo, hvaležnost, dobrota, potrpežljivost,… To so sadovi Svetega Duha, ki v govori v nas. Pa ne samo govori, je tudi ogenj, ki v nas tudi »kuha« to novo življenje, ki premaguje zlo in skušnjave, ki nam veliko obljubljajo, a na koncu pustijo praznih rok.

Zadnje, na kar bi vas hotel opozoriti iz današnje Božje besede, je, ko pravi: »Moje ovce poslušajo moj glas.« Morda je najvažnejša naloga ali vrlina človeškega življenja to, da znamo poslušati. Kot pravijo, da imamo dvoje ušes in ena usta, da bi bolj poslušali kakor pa samo govorili. Poslušati danes ni tako lahko, ker nam od vsepovsod grmijo glasovi, zvoki in slike in moramo kar naprej poslušati neko bobnenje, novice in informacije. Ampak to še ni poslušanje tega, kar je od znotraj in nam govori na drugačen način. 

V krščanstvu temu notranjemu glasu, glasu resnice, rečemo vest. Ta notranji glas je občutljiv za dobro. Ve, kaj je prav in kaj ne. Vsak človek ga ima. Lahko ga seveda uničimo in  utišamo, a v nas vseeno nekje kljuje. Dokler živimo, dokler je v nas dih življenja, je v nas ta notranji glas vesti. Temu glasu se splača prisluhniti. To je glas Svetega Duha, ki ne govori vedno v gromu. 

Včasih moramo sami izkusiti, da vse poti ne vodijo v življenje, ampak da so določeni glasovi, ki vodijo v smrt. Učimo se prisluhniti in slišati tisti glas, ki šepeta. Starejši imate izkušnjo, da ko odkrivate človeka, s katerim bi živeli in delili svoje življenje, ne bo boste vpili, ne boste kričali, ampak boste šepetali ali pa celo molčali. Ker vam bodo bolj resnične besede, ki jih boste čutili v srcu, kakor pa tiste, ki jih govorijo in ponavljajo ljudje, ki pravijo, da vas imajo radi. To vam lahko daje tudi slutnjo, kako naš Bog govori.

Bog nas ne bo spreminjal ne s silo, ne s kaznijo, ne z močjo. Bog je ljubezen, zato se nas bo lahko najbolj dotaknil takrat, ko se mu bomo tudi mi z ljubeznijo približali, ga klicali in mu prisluhnili.

Naj vam za konec položim na srce to, kar ste se učili v svoji pripravi na ta dogodek svete birme, pa tudi na vaše življenje, ko ste govorili o molitvi, o Svetem pismu, Božji besedi,  sveti maši, zakramentih. Vse to so trenutki, ko lahko postanejo tudi priložnosti, da prisluhnem, kaj mi danes Bog želi povedati. Če bomo imeli odprte oči bomo videli, da nam Bog govori po vsem okoli nas, tudi po lepem vremenu in soncu, koliko pa šele po tem, kar se dogaja pri sveti maši, kar nam govori po Svetem pismu, kar nam spregovori ob tem, ko molimo. Ko bomo molili in klicali Boga, se bo ta odzval, nam odgovoril in nas spodbudil.