V četrtek, 16. 4. 2026 se je škof Maksimilijan v Velenju srečal z birmanci iz župnije Velenje in pridruženih župnij Šentilj, Šentjanž in Gornja Ponikva. Več o srečanju lahko preberete tukaj.
V Šentliju bo praznik Svetega Duha v nedeljo, 26. 4. 2026, velenjskim birmancem pa je škof podelil zakrament svete birme v soboto, 18. 4. 2026.
V pridigi jih je nagovoril:
»Ko smo se prejšnji četrtek srečali in ste tako lepo predstavili, kaj ste delali v tem času priprave, smo spregovorili tudi o Svetem Duhu in veri. Komu in čemu je ta Duh podoben?
Gospodov Duh ni neka sila, ki bi nas stresla in bi vse postalo drugačno, ampak je nekdo, ki nas ima rad, nas nagovarja, nas pozna in želi, da bi mu res zaupali in se mu odprli. On je nekdo, ki nam daje čas in je zelo potrpežljiv.
Danes smo v berilu slišali o Jezusovih učencih, ki so ga, kljub temu, da so bili toliko časa z njim, ga poslušali in vse vedeli o njem, v odločilnem dogodku vsi zapustili in se razbežali. Potem so bili še dolgo časa zaklenjeni iz strahu, da se bo tudi njim zgodilo podobno. Tam v zgornji izbi so čakali, kdaj pridejo po njih. Tudi Tomaž, o katerem smo danes slišali, je bil eden izmed tistih, ki je veliko slišal, veliko vedel, pa vendarle ni mogel verovati, da bi v Jezusu, o katerem so toliko vedeli, lahko deloval Bog sam. Da je Jezus res Božji sin, ki jim želi dati dar, ki jih bo spremljal vse življenje. Tega pač niso mogli verjeti. Preveč so zaupali vase, v svojo moč in v svojo pamet.
Zato je še toliko bolj pretresljivo, kakšna sprememba se je v teh Jezusovih učencih zgodila potem, ko se je res izpolnilo tisto, kar jim je Gospod obljubljal in na kar jih je pripravljal. Na binkoštni dan so odprla okna in vrata v prostoru, kjer so bili zbrani in so zaslišali tisti glas: »Prejmite dar Svetega Duha, prejmite moč od zgoraj.«
Takrat pa, kakor da bi jim odpadle luskine z oči in oklepi s srca. Kar naenkrat se jim je začelo odpirati in jim je postalo jasno, kdo pravzaprav Bog je; kdo je ta, ki jih je poklical in za katerim so hodili. Da on ni nekdo, ki jim bi dajal neke nove naloge in jim zapovedoval, kaj morajo delati, ampak je tisti, ki jim želi biti blizu, celo bližje, kakor so v resnici blizu sami sebi. Da bi jim dajal moč, da bi lahko izpolnili svoje življenje, svoje talente, svoje darove; da bi bili srečni in na ta način izpolnili tudi tisto veliko poslanstvo, ki ga vsak z življenjem prejme. To je dar Svetega Duha.
On v nas prebuja zavest, da nismo sami, da nismo prepuščeni v ta svet, ampak smo res postali njegovi sinovi in hčere.
On nam daje to moč in življenje, a ne samo na začetku, ko nas je poklical, ampak vedno znova. Še posebej takrat, ko nam bo težko, se bomo morali ustaviti in prositi: »Gospod, pridi, vstopi, izročam ti. To sem jaz. Vstopi v moje življenje. Naredi z mojimi šibkimi močmi, kar ti želiš, da bo blagoslov za moje življenje, za ljudi ter za svet, v katerega sem poslan.«
Na listkih, ki sem jih vam jih dal kot spomin na ta dogodek, sem vam položil na srce pričevalca Svetega Duha in vere iz naših krajev, ki naj nam bo zgled. Duhovnik Izidor je s tako močjo v nekem trenutku začutil, kdo Bog je in kaj Bog želi storiti v njegovem življenju, da je izgubil ves strah pred silami, ki so se takrat zdele tako močne. To je bil čas vojne in sovraštva. Izidor je bil sposoben stopiti na mesto svojega brata in reči: »Grem jaz namesto tebe pred strelski vod, ti pa stopi za menoj.«
Izidor nam ostaja zgled in priprošnjik, da bi tudi mi v odločilnih trenutkih zmogli odgovoriti s to besedo, ki jo je rekel tudi sveti Tomaž. Čeprav tako zelo ponosen na svojo pamet in svoje predstave, je lahko preprosto izrekel: »Moj Gospod in moj Bog! Ti veš.« 
Ob Izidorju sem vam položil na srce pet misli, ki izhajajo iz njegovega življenja. Niso sicer njegove misli, ampak nas spodbujajo, da bi se nas vera, ki jo prejemamo in nam jo je Gospod vedno znova pripravljen dajati, zmogla dotakniti in nas spremeniti, da bi v resnici razumeli, kaj pravzaprav vera je.
Ko nas žene ljubezen, postanemo pogumni. Ko boste začutili, da imate nekoga radi in da vas ima nekdo rad, da niste sami in da je vir in moč tiste ljubezni Bog sam, potem boste pogumni in boste zmogli pričevati.
Ko nas žene pogum, postanemo bližnji. Ko smo pogumni, ko se ne bojimo več zase, ko vemo, da smo varno v Božjih rokah, takrat smo lahko bližnji, bratje in sestre ljudem, ki nas potrebujejo.
Ko nas žene bližina, postanemo aktivni. Ko si boste želeli biti z nekom, biti nekomu blizu, pa vendar ne boste vedeli, kako, boste iskali načine, kako bi lahko to bližino ustvarili, kako bi lahko sami postali takšni, da bi si tudi drugi želeli vaše bližine in se ob vas počutili lepo. To je delo in sad Svetega Duha.
Ko nas žene aktivnost, postanemo darujoči. Ko se zavemo da bomo svoje življenje lahko uresničili le takrat, ko bomo pogledali tudi druge, prepoznali drugega, bomo videli, da je najlepši in najslajši dar tisti, ki ga podelimo z drugim.
Ko nas žene darovanje, postanemo sveti. Ko bomo dar delili z drugimi, bomo začutili, kaj je to svetost. Takrat nam bo Sveti Duh v nas dal hrepenenje in moč, da bomo lahko vzkliknili: »Moj Gospod in moj Bog!« Bog bo ostal z vami in je vedno z vami. Tudi takrat, ko boste vi v kakšnem trenutku nanj pozabili.
Za konec naj vam položim na srce tri ključe ali tri orodja, o katerih ste toliko govorili tudi v pripravi na sveto birmo. Ohranite jih in jih imejte s seboj. Ta preprosta orodja nam vedno znova odpirajo pot do Boga in tudi pot do bližnjega: zvesta molitev, občestvo, skupnost pri sveti maši in Božja beseda.
Bog nam je zaupal svojo besedo. Imamo jo zapisano v knjigi Svetega pisma, ki jo imate vsi doma in ste jo tudi sedaj prejeli kot darilo. Naj ta beseda Svetega pisma ne ostane zaprt zaklad, ki bi se prašil in plesnel na polici. Naj vas Božja beseda spremlja. Vzemite si jo k srcu. Morda je včasih dovolj samo ena beseda, ki bo ogrela vaše srce, da boste lahko naredili korak naprej k zaupanju in sreči zase in za svoje bližnje.«
Fotografije: Župnija Velenje
