V četrtek, 16. 4. 2026 se je škof Maksimilijan v Velenju srečal z birmanci iz župnije Velenje in pridruženih župnij Šentilj, Šentjanž in Gornja Ponikva. Več o srečanju lahko preberete tukaj. 

Velenjskim birmancem je škof podelil zakrament svete birme v soboto, 18. 4. 2026.

V pridigi jih je nagovoril:

»Ko smo se prejšnji četrtek srečali in ste tako lepo predstavili, kaj ste delali v tem času priprave, smo spregovorili tudi o Svetem Duhu in veri. Komu in čemu je ta Duh podoben?

Gospodov Duh ni neka sila, ki bi nas stresla in bi vse postalo drugačno, ampak je nekdo, ki nas ima rad, nas nagovarja, nas pozna in želi, da bi mu res zaupali in se mu odprli. On je nekdo, ki nam daje čas in je zelo potrpežljiv. 

Danes smo v berilu slišali o Jezusovih učencih, ki so ga, kljub temu, da so bili toliko časa z njim, ga poslušali in vse vedeli o njem, v odločilnem dogodku vsi zapustili in se razbežali. Potem so bili še dolgo časa zaklenjeni iz strahu, da se bo tudi njim zgodilo podobno. Tam v zgornji izbi so čakali, kdaj pridejo po njih. Tudi Tomaž, o katerem smo danes slišali, je bil eden izmed tistih, ki je veliko slišal, veliko vedel, pa vendarle ni mogel verovati, da bi v Jezusu, o katerem so toliko vedeli, lahko deloval Bog sam. Da je Jezus res Božji sin, ki jim želi dati dar, ki jih bo spremljal vse življenje. Tega pač niso mogli verjeti. Preveč so zaupali vase, v svojo moč in v svojo pamet. 

Zato je še toliko bolj pretresljivo, kakšna sprememba se je v teh Jezusovih učencih zgodila potem, ko se je res izpolnilo tisto, kar jim je Gospod obljubljal in na kar jih je pripravljal. Na binkoštni dan so odprla okna in vrata v prostoru, kjer so bili zbrani in so zaslišali tisti glas: »Prejmite dar Svetega Duha, prejmite moč od zgoraj.« 

Takrat pa, kakor da bi jim odpadle luskine z oči in oklepi s srca. Kar naenkrat se jim je začelo odpirati in jim je postalo jasno, kdo pravzaprav Bog je; kdo je ta, ki jih je poklical in za katerim so hodili. Da on ni nekdo, ki jim bi dajal neke nove naloge in jim zapovedoval, kaj morajo delati, ampak je tisti, ki jim želi biti blizu, celo bližje, kakor so v resnici blizu sami sebi. Da bi jim dajal moč, da bi lahko izpolnili svoje življenje, svoje talente, svoje darove; da bi bili srečni in na ta način izpolnili tudi tisto veliko poslanstvo, ki ga vsak z življenjem prejme. To je dar Svetega Duha.

On v nas prebuja zavest, da nismo sami, da nismo prepuščeni v ta svet, ampak smo res postali njegovi sinovi in hčere.

On nam daje to moč in življenje, a ne samo na začetku, ko nas je poklical, ampak vedno znova. Še posebej takrat, ko nam bo težko, se bomo morali ustaviti in prositi: »Gospod, pridi, vstopi, izročam ti. To sem jaz. Vstopi v moje življenje. Naredi z mojimi šibkimi močmi, kar ti želiš, da bo blagoslov za moje življenje, za ljudi ter za svet, v katerega sem poslan.« 

Na listkih, ki sem jih vam jih dal kot spomin na ta dogodek, sem vam položil na srce pričevalca Svetega Duha in vere iz naših krajev, ki naj nam bo zgled. Duhovnik Izidor je s tako močjo v nekem trenutku začutil, kdo Bog je in kaj Bog želi storiti v njegovem življenju, da je izgubil ves strah pred silami, ki so se takrat zdele tako močne. To je bil čas vojne in sovraštva. Izidor je bil sposoben stopiti na mesto svojega brata in reči: »Grem jaz namesto tebe pred strelski vod, ti pa stopi za menoj.« 

Izidor nam ostaja zgled in priprošnjik, da bi tudi mi v odločilnih trenutkih zmogli odgovoriti s to besedo, ki jo je rekel tudi sveti Tomaž. Čeprav tako zelo ponosen na svojo pamet in svoje predstave, je lahko preprosto izrekel: »Moj Gospod in moj Bog! Ti veš.« 

Ob Izidorju sem vam položil na srce pet misli, ki izhajajo iz njegovega življenja. Niso sicer njegove misli, ampak nas spodbujajo, da bi se nas vera, ki jo prejemamo in nam jo je Gospod vedno znova pripravljen dajati, zmogla dotakniti in nas spremeniti, da bi v resnici razumeli, kaj pravzaprav vera je. 

Ko nas žene ljubezen, postanemo pogumni. Ko boste začutili, da imate nekoga radi in da vas ima nekdo rad, da niste sami in da je vir in moč tiste ljubezni Bog sam, potem boste pogumni in boste zmogli pričevati.

Ko nas žene pogum, postanemo bližnji. Ko smo pogumni, ko se ne bojimo več zase, ko vemo, da smo varno v Božjih rokah, takrat smo lahko bližnji, bratje in sestre ljudem, ki nas potrebujejo. 

Ko nas žene bližina, postanemo aktivni. Ko si boste želeli biti z nekom, biti nekomu blizu, pa vendar ne boste vedeli, kako, boste iskali načine, kako bi lahko to bližino ustvarili, kako bi lahko sami postali takšni, da bi si tudi drugi želeli vaše bližine in se ob vas počutili lepo. To je delo in sad Svetega Duha. 

Ko nas žene aktivnost, postanemo darujoči. Ko se zavemo da bomo svoje življenje lahko uresničili le takrat, ko bomo pogledali tudi druge, prepoznali drugega, bomo videli, da je najlepši in najslajši dar tisti, ki ga podelimo z drugim. 

Ko nas žene darovanje, postanemo sveti. Ko bomo dar delili z drugimi, bomo začutili, kaj je to svetost. Takrat nam bo Sveti Duh v nas dal hrepenenje in moč, da bomo lahko vzkliknili: »Moj Gospod in moj Bog!«  Bog bo ostal z vami in je vedno z vami. Tudi takrat, ko boste vi v kakšnem trenutku nanj pozabili. 

Za konec naj vam položim na srce tri ključe ali tri orodja, o katerih ste toliko govorili tudi v pripravi na sveto birmo. Ohranite jih in jih imejte s seboj. Ta preprosta orodja nam vedno znova odpirajo pot do Boga in tudi pot do bližnjega: zvesta molitev, občestvo, skupnost pri sveti maši in Božja beseda.

Bog nam je zaupal svojo besedo. Imamo jo zapisano v knjigi Svetega pisma, ki jo imate vsi doma in ste jo tudi sedaj prejeli kot darilo. Naj ta beseda Svetega pisma ne ostane zaprt zaklad, ki bi se prašil in plesnel na polici. Naj vas Božja beseda spremlja. Vzemite si jo k srcu. Morda je včasih dovolj samo ena beseda, ki bo ogrela vaše srce, da boste lahko naredili korak naprej k zaupanju in sreči zase in za svoje bližnje.« 

Fotografije: Župnija Velenje

V Šentliju so praznik Svetega Duha praznovali na nedeljo dobrega pastirja, 26. 4. 2026. Škof Maksimilijan jih je ob Božji besedi nagovoril:

»Dragi birmanci in birmanke, dragi starši in botri, dragi vsi, ki ste danes prišli sem, da tukaj kot Cerkev, kot občestvo, kot skupnost podprete te naše mlade, ki vstopajo v posebno dobo svojega življenja. Vstopajo v čas, ko želijo stopiti na pot kot kristjani, zaznamovani z znamenjem večne zaveze, ki jo Bog vedno znova sklepa z vsakim človekom, da skozi življenje ne bi hodili sami, ampak bi se zavedali, da hodimo z Njim.

Še posebej vesel sem, da lahko ta praznik binkošti za vašo župnijo obhajamo prav na nedeljo dobrega pastirja, ko se v Cerkvi zahvaljujemo za temeljno poslanstvo in vodilo naše vere – da je vsak posameznik poklican. Da postajam zrel človek takrat, ko zaslišim, da me nekdo kliče, mi daje poslanstvo in s tem smisel mojemu življenju.

In če mi daje poslanstvo in me kliče, mi daje tudi moč in zagotovilo, da bi lahko to poslanstvo izpolnil in bi bilo moje življenje izpolnjeno. Nobeno življenje ni naključno, ampak smo na tem svetu z nekim namenom.

Danes bomo še posebej prosili za to, da bi mladi, ki stopajo na to pot, na kateri se bodo morali vedno znova odločati in izbirati izmed tolikih glasov in ponudb, slišali vedno tisti pravi glas. Glas, ki ne krade, ne jemlje, ni tat; to je glas dobrega pastirja.

Ta Božja beseda je danes položena našim mladim in vsem nam, da bi se zavedali, kaj naša vera sploh je. Jezus je tudi svoje učence vedno znova moral z različnimi podobami uvajati v to, da bi razumeli in sprejeli to, v kar verujejo: da Bog ni neka neosebna moč ali pa nek paznik, urejevalec reda tam nad oblaki, ampak je nekdo, ki se je spustil med nas, da bi nam odprl pot skozi svobodo, skozi naše življenje v cilj, ki nam je dan.

Tako nam danes govori po dveh podobah, ki sta zelo pomembni za naše razumevanje Boga, pa tudi naše vere in našega življenja. Jezus se predstavi kot pastir in kot vrata. Zelo dobro je, da ne preslišimo teh besed, ko pravi, da pastir pozna vsako ovco po imenu in jo spremlja. Že to bi nam moralo odpihniti tisto »šablono«, ki jo tolikokrat slišimo, da smo verniki neke ovce, čreda, ki gre brez svobodne volje za nekom.

Ko Gospod pravi, da je pastir, ki pozna vsakega po imenu, pove z zelo močnim poudarkom to, da je vsak posameznik pri Bogu nekaj velikega. Bog vsakega posebej nagovarja, vsak mu je dragocen.

Morda je prav zaradi tega tudi resnica o Svetem Duhu, kakor nam ga je razodel Jezus v evangeliju, nekaj, kar služi temu. Poznate pripoved o Jezusovem pasijonu, o zadnjih trenutkih njegovega življenja. Takrat Jezus pravi: »Odšel bom in ne boste me več videli, ampak poslal vam bom svojega Duha, ki bo med vami, ki bo z vami, ki vas bo učil vsega in spomnil vsega, kar sem vam povedal.«

Pravi: ne bom več z vami kot nekdo, ki ga boste prisiljeni videti in mi slediti, ampak bom z vami po Duhu ljubezni in svobode, ki vas bo nagovarjal v vašem srcu, v vaših delih, vas navdihoval, da se boste vedno znova morali zanj odločati.

Ne želi, da bi bili prisiljeni delati to, kar bi vam nekdo naročil, ampak si želi, da bi bili svobodni, da bi ga ljubili in sprejeli zato, ker verjamete, da vam je blizu, da vas ima rad in pozna vaše življenje ter vašo prihodnost.

Druga podoba, ki še poglobi podobo o pastirju, pa je, ko pravi: »Jaz sem vrata.« Morda je nenavadno, pa vendarle vemo, da so vrata tisti prehod, ki predstavlja dom; so pregrada med zunanjim svetom in zavetjem. Ko stopim skozi vrata, sem doma. Ko zaprem vrata, sem na varnem in svet je zunaj. Vendar pa se vrata tudi vedno znova odpirajo. Zato so tudi najbolj ranljivi del hiše. Vrata niso zid, ki bi bil zaprt, ampak nekaj, kar se vedno znova odpira. Zato nismo v zaporu, ampak smo v hiši, v domu, ki je odprt.

To nam veliko pove o naši veri in o našem odnosu do Boga. On je tisti, ki nas vabi. Ko reče, da je On vrata, skozi katera bomo vstopali in bomo rešeni, pomeni, da nam je v resnici On že zagotovil, da bomo lahko končno stopili tudi skozi tista ozka in težka vrata, ki jim pravimo vrata življenja – vrata prehoda med smrtjo in življenjem, med našim naravnim bivanjem in večnostjo. Bog je tisti, ki je prišel, se spustil k nam, da bi nam dal svojega Duha, to Božje življenje, ki nas bo že samo po sebi dvigovalo in pripeljalo tja čez.

Iz velikonočne liturgije in branja pasijona se spomnimo, kaj so zapisali evangelisti: ko je Jezus umrl, ko je izdihnil na križu, se je pretrgalo zagrinjalo v templju. Ta vrata v templju so pomenila pregrado med človekom in Bogom. Takrat se je to zagrinjalo pretrgalo na dvoje – pregrade torej ni bilo več.

Bog ne želi pregrad. Bog želi odnos. Bog želi, da ga prepoznamo svobodno, da ga ljubimo in da ga sprejmemo.

Ob tej prispodobi vrat bi položil na srce tudi vam, dragi starši in botri: vi ste čuvaji vrat vašega doma. Ne samo tistega zidanega doma, ampak tudi doma src in življenj vaših otrok. Vi ste tisti, ki vam je zaupano, da varujete, kar vstopa skozi vrata v vaš dom, v vaša srca in v srca vaših otrok.

Danes je, tako kot vedno v svetu, veliko različnih pastirjev in trgovcev, ki samo nosijo ime pastirji, v resnici pa so volkovi v ovčjih oblačilih, ki želijo predvsem dobiček zase s tem, da bi pridobili naše zaupanje, čustva in dušo. Zato bodimo pozorni. Bodite pozorni, kaj stopa skozi vrata. Ni vse dobro, kar se kot dobro kaže. Ni vse lepo, kar se kot lepo predstavi.

Jezus nikoli ni hotel biti igralec. Bog ni nastopač, ki bi na poceni način kupoval srca ljudi. On si želi osebe, ne strojev. Zato se ne boji izreči tiste besede: »Če kdo hoče hoditi za menoj, naj se odpove sebi, vzame svoj križ in hodi za menoj.« To pomeni, naj ima pogum, da stopi preko svojega jaza, preko tega, da bi skrbel samo zase, in naj odpre oči za človeka ob sebi. Šele takrat bo v resnici zaživel in bo lahko izpolnil svoje življenje.

»Če pšenično zrno ne pade v zemljo, ostane samo. Če pa pade v zemljo in umre, obrodi obilo sadu.« Dragi birmanci, čeprav se vam mladim ta beseda morda sliši kruto, se boste vendarle počasi tudi vi učili, da se drugemu lahko približam samo toliko, kolikor uspem odpreti srce in oči zanj. Kolikor uspem ne misliti najprej samo nase, ampak na to, kaj in koliko lahko storim za druge. Takrat ne bom več le posameznik, ki vidi drugega, ampak človek, ki si želi bližine in si drugi želijo mene. Postal bom človek občestva, česar si vsi želimo.

To je prvi dar, ki nam ga daje Sveti Duh. Ker prihaja od Očeta in Sina, je Duh, ki povezuje, združuje in nas usmerja, da bi bili ljudje s pogumnim srcem in z odprtimi očmi za brate in sestre. Na ta način boste tudi vi pravi Jezusovi učenci, pogumni kristjani in pričevalci.«