Škof Maksimilijan je v petek, 19.4.2024 obiskal župnijo Celje – Sv. Cecilija ob kanonični vizitaciji ter se srečal z občestvom, člani ŽPS, ključarji in župnijskimi sodelavci.

📸Fotografije: Gojko Vrenko

V petek se je srečal tudi z birmanci in birmankami, ki so mu predstavili svojo pot priprave na prejem zakramenta.

V soboto, 20.4.2024 je škof pri sveti maši ob 9.30 mladim veroučencem 8. in 9. razreda podelil zakrament svete birme.

V pridigi jih je nagovoril:

Nedelja dobrega pastirja nam po Božji besedi odkriva srce naše podobe o Bogu. Najbolj razpoznavno znamenje naše vere je križ, na katerem se razodeva ne samo Jezusovo trpljenje, greh in slabost človeka, ampak predvsem to, da Bog misli resno, ko govori z nami, ko nas kliče in vabi, da bi bili z njim.

Ko reče: »Vzemite vsak dan svoj križ in hodite za menoj« to ne pomeni, da bi vam hotel s tem nalagati novih bremen in “križev”, ampak da bi sprejeli njega, njegovo ljubezen in zvestobo, ki pravi: »S teboj sem vse dni in v vseh trenutkih svojega življenja.« Ta podoba dobrega pastirja govori predvsem o tem.

Gospod Bog je moj pastir, nič mi ne manjka, na zelene pašnike me vodi. Tudi ko bom hodil po temnih dolinah, ne bom se bal hudega, zakaj vem, da je Gospod z menoj.

Bog nam je blizu in vsakega od nas pozna po imenu, kot beremo pri evangelistu Janezu, ki ga predstavi kot dobrega pastirja. V roki ima palico, kot jo ima tudi škof, ki je postavljen za pastirja. Pastir nas vodi, usmerja naše korake, kaže pravo smer, hkrati pa nas tudi brani. Ko nas kliče po imenu in nas vabi, hkrati odganja tudi vse tiste druge glasove, ki nam ne želijo dobrega.

Glasov, ki vas bodo v življenju klicali in vabili v vse smeri, je veliko. Danes boste prejeli dar Svetega Duha, da bi lahko spoznavali, kateri je tisti glas, ki vas vodi v življenje in vam želi dobro, kateri pa so tisti glasovi, ki vas hočejo le prikleniti nase. Ta dobri glas je v nas položen že vse od začetka, od našega rojstva, še posebej pa od našega krsta.

Zato je prav, da se danes spomnimo na tisti trenutek, ko so vas starši prinesli v cerkev, kjer vas je pričakal dobri pastir. Prvo, kar so starši pred krstiteljem izrekli v cerkvi, je bilo vaše ime. V tem imenu so izrazili vso svojo ljubezen in željo, da bi se njihov otrok razvijal in živel, bil varen in srečen. To ime je Bog sprejel pri svetem krstu po Svetem Duhu v vodi, ki je pritekla iz Jezusove prebodene strani na križu. Otrok je bil maziljen s krizmo Svetega Duha in takrat se je nad njim zaznamoval pečat novega imena – moj ljubljeni otrok, Božji otrok.

To novo življenje pomeni, da nekomu pripadate. Ne samo svojim staršem, ampak ljubljenemu nebeškemu Očetu, ki je v vas navzoč kot tisti, ki vsakega osebno pozna. Po Svetem Duhu je v vas navzoč kot tisti, ki ve, kaj so vaša najgloblja hrepenenja, vaš načrt, vaše želje za življenje. V to vas Sveti Duh vedno znova spodbuja, usmerja in vabi.

Danes obhajamo tudi nedeljo duhovnih poklicev prav zaradi te podobe dobrega pastirja, ki kliče in pokliče. Ko nekoga pokliče, se ta ozre, ga pogleda in vidi, da ni sam.

Kaj je bistvo poklica? Ko v Cerkvi govorimo o poklicu, najpogosteje govorimo o obliki poklica, ki mu pravimo duhovni poklic. Ko Bog kliče nekoga, da bi postal v vsem njegov kot duhovnik, redovnik, človek posvečenega življenja.

A Gospod nas vse kliče. Vsak poklic, kot nam že beseda sama pove, izhaja iz Boga, ki nas kliče. Bog nas je poklical v življenje, a ne zato, da bi ostali sami, ampak da bi živeli. Živimo pa lahko samo, če smo v odnosu. To je srce vsakega poklica.

Tudi vi, ko iščete svojo poklicanost, iščete glas, ki izgovarja vaše ime, vas vabi k sebi, vam odkriva načrt vašega življenja, ki je, da bi živeli uresničeno, z nekom, za nekoga. Samo takrat boste srečni in uresničeni.

Pri odkrivanju tega glasu in svojega poslanstva, ki se uresniči, ko najdemo nekoga, katerega lahko ljubimo in nam to ljubezen vrača, nam je Sveti Duh tako zelo potreben.

Mislimo si, da smo vsega sami sposobni. Če smo pridni, se lahko vsega naučimo, če pridno trenirate, lahko postanete dobri športniki, dobri glasbeniki,… Nečesa pa nikakor ne morete storiti samo s svojimi močmi. Nečesa, kar najbolj potrebujete, kar si najbolj želite. Tega pa nikakor ne morete storiti s svojimi močmi. In kaj je to? Da bi bil ljubljen. Da bi me nekdo ljubil. Nikogar ne morem prisiliti, da bi me imel rad.

Zato smo v življenje že poslani s popotnico, ki je najdragocenejša. To je popotnica izkustva zastonjske ljubezni.

Človek ne more niti začeti živeti, če nima nekoga, ki mu najprej da vse zastonj. Vedno potrebujemo nekoga. To izkušate ob svojih starših, a to ni dovolj. Tudi sami boste želeli izkušati ljubezen nekoga, ki je z vami pripravljen deliti vse. K prepoznavanju te ljubezni nas vodi in nam pomaga glas Svetega Duha, ki je glas ljubezni. On, ki izhaja od Očeta in Sina, je čista ljubezen, ki ne išče svojega, ne skrbi zase, ki se ne veseli naših neuspehov, ki se nam samo daje.

Dragi birmanci, drag birmanke, želim vam, da bi verovali, da je Gospodov Duh v vas in med vami, da bi mu vedno znova dali prostor, mu prisluhnili, se pustili od njega učiti in razločevati glasove. Samo to, kar prihaja od Boga in me usmerja k drugemu, daje življenje.

📸Fotografije: Žak Pšaker