Na praznik svetega Rešnjega telesa in krvi, ki je letos sovpadal s 3. obletnico škofovskega posvečenja našega škofa Maksimilijana, je škof ob somaševanju upokojenega škofa Stanislava in duhovnikov vodil slovesno praznično sveto mašo v celjski stolnici.

Na praznik Kristusovega Telesa je zbrane v pridigi nagovoril:

Praznika svetega danes radujmo se,
iz srca vnetega Bogu naj hvala gre.
Staro preide naj, novo vse bodi zdaj:
srca, misli in dela vsa.

Ta starodavna ljudska evharistična pesem povzema največji dar evharistije – evharistija kot  »delavnica« novega življenja, kot prostor, kjer se srečujemo, kjer Gospod sestopa iz veličastne nedostopnosti neba sem med nas v to podobo krhkega kruha. Pa ne samo kruha, ampak tudi vseh teles, ki se s svojo šibkostjo povezujemo v eno Telo, jemo evharistijo, jemo Gospoda in postajamo novi ljudje. To je ta največja in nikoli doumljena, kaj šele zaslužena in prislužena milost, ki nam jo Gospod daje, zato da bi med nami vedno bolj raslo Njegovo Božje življenje. Da bi lahko bili sol zemlje in kvas tega novega življenja.

Veliki Tomaž Akvinski, eden največjih ne samo teologov svete evharistije, ampak tudi njenih častilcev, pravi: »Edinorojeni Božji Sin je sprejel našo človeško naravo, ker je hotel, da bi mi postali deležni njegove Božje narave.«

To je vsa skrivnost krščanstva in naše vere, skrivnost veličine in ponižnosti našega Boga.

Prav zaradi tega je papež Frančišek pred tremi leti celotno Cerkev pozval, naj prav v evharistiji, v sveti maši prepoznamo središče in model oz. »delavnico« novega načina življenja Cerkve, občestvenega oz. sinodalnega načina.

Ta nam govori o največji resnici Boga ki je darujoči Bog, o resnici Cerkve, ki je najprej občestvo bratov in sester in o resnici človeka, ki se lahko uresniči in osreči samo, če stopi ven iz samega sebe in se daruje.

Hvaležen sem, da sem prav v tem času pred tremi leti začel tudi svojo pot služenja v škofovski službi Cerkvi, ki jo papež imenuje sinodalna – občestvena, 2. vatikanski koncil pa skrivnostno Kristusovo telo.

Hvaležen sem vsem udom tega Telesa, ki ste v prvi vrsti vsi vi tukaj in po vas tudi vsi tisti, ki se vsak dan v evharistiji in molitvi povezujemo v eno Telo, v eno Cerkev. Vsi smo prav po tem Duhu navzoči na »istem kraju«. Vsem vam sem hvaležen, da se lahko skupaj drug ob drugem še bolj odpiramo Gospodovemu Duhu v tej prošnji in želji, da bi se evangelij res dotaknil najprej naših src in jih ogrel, potem pa nas naredil sposobne, da bi ta Njegov ogenj, gorečnost, dobroto in lepoto zmogli posredovati tudi drugim.

Takrat na začetku naše skupne poti smo si v središče kot program našega novega življenja postavili tri področja:

1. Graditi občestvo.

2. Bolj močno in zavestno postaviti evharistijo in Božjo besedo v središče našega življenja kot vsakdanjo hrano našega novega življenja.

3. Krepiti zavest dostojanstva Božjega otroštva in hvaležnost za ta veliki dar, ki smo ga prejeli pri svetem krstu, ko smo se na novo rodili v življenje, ki se ne bo končalo. To je tudi ta velik razlog upanja naše vere, zaradi katerega lahko še bolj ponosno hodimo kot novi ljudje in pričujemo za to novo življenje.

Evharistija gradi občestvo

Program naše sinodalne poti nas prav po evharistiji usmerja v središčno in resnično. Evharistični način življenja je namreč pot in hrana, ki nas najbolj odpira in usposablja, da se lahko odpiramo drug drugemu in gradimo občestvo.

Evharistija nam ne samo naroča, ampak nam daje tudi moč za tisto najtežje – da bi lahko sprejemali najprej sami sebe v svojih nepopolnostih in šibkostih, potem pa da bi sprejemali tudi druge kot brate in sestre, čeprav niso vedno vsi po našem okusu.

Evharistija spreminja

Današnji praznik uresničuje tudi tisto drugo temeljno resnico in naš načrt, željo in prošnjo – da bi evharistija in Božja beseda postala vedno bolj vsakdanja hrana našega življenja. Zato nas ta praznik vabi, da damo svoj konkreten čas in prostor našega življenja na razpolago Bogu. Ta sveti čas molitve, češčenja in adoracije svete evharistije je tisti čas, ki lahko najbolj pozlati, spremeni in postavi v novo luč naš pogled na svet in ljudi okoli nas. Ko častimo Gospoda, prisotnega v evharistiji, dajemo življenju in svetu, v katerem živimo, to novo moč. Bolj ko se dajemo Njemu, tem bolj lahko On po nas spreminja in posvečuje svet, stvarstvo in ljudi. Na tak način se spreminja tudi pogled na naše lastno življenje.

Evharistija nas uči, da smo ljubljeni

Naj bo naša iskrena prošnja, da bi ob češčenju, ob pogledu na Gospoda, ki se lomi in se daje, okrepili svojo hvaležnosti in zavedanje o dostojanstvu našega Božjega otroštva. Božji otrok sem. Nisem le to, kar imam ali kar dosežem. Vrednost mojega življenja ni odvisna mojih zunanjih uspehov, ne od tega, kar lahko pokažem, niti se ne zmanjšuje s tem, ko česa ne zmorem, ko sem ubog. Velik in močan sem zato, ker sem ljubljen in dragocen v Božjih očeh. Bog me blagoslavlja, se zame lomi in se mi vsak dan vedno znova daje. Tega me uči in s tem Duhom me hrani sveta evharistija.

Evharistična Cerkev

Evharistija je prerokba novega sveta, pravi papež Frančišek, ki sanja takšno sinodalno evharistično Cerkev, ki poklekne pred Evharistijo in z začudenjem časti Gospoda, prisotnega v kruhu; in ki se zna tudi sočutno in z nežnostjo skloniti pred ranami tistih, ki trpijo; dvigniti uboge, obrisati solze trpečih in postati kruh upanja in veselja za vse. 

Da bi nam evharistija dala moč, da bi prepoznali različne podobe ubogih Lazarjev pred našimi vrati, ki jih je več v naši neposredni bližini, kot pa si predstavljamo.

Prosimo sedaj pri tej veliki Gospodovi gostiji za to moč Jezusove navzočnosti. Da bi nas krepila, nam vedno odpirala vest in srce, da bi tudi mi lahko z vsem, kar smo, tako kot On, z mesom in s krvjo – z vso našo resničnostjo- sprejeli lepoto in ljubezen Boga in jo zmogli po svojih šibkih močeh deliti tudi našim bratom in sestram.

Fotografije: Klemen Klemen

Sveti maši je sledila evharistična procesija v stolnici, po njej pa smo v župnijskih prostorih skupaj nazdravili našemu škofu ob njegovi 3. obletnici škofovskega posvečenja.

Fotografije: Marjana Perkovič