Škofijska Karitas Celje letos praznuje 18 let delovanja. Generalni tajnik Matej Pirnat je ob tem zapisal:

Drage sodelavke, dragi sodelavci, prostovoljke in prostovoljci Škofijske Karitas Celje.

Ob 18-letnici delovanja naše Karitas se iskreno zahvaljujem za vse, kar skupaj naredimo za ljudi v stiski. V duhu današnjega evangeljskega odlomka nam vsem želim, da bi živeli vero, ki je odnos in prežeta z ljubeznijo. Še posebej pa vas prosim, da nikoli ne pozabite, da se služenje izvršuje v ljubezni. Naj bo vedno, ko bomo imeli pred seboj človeka, ki mu bomo na nek način nadrejeni, v nas duh ljubečega služenja in spoštovanja do sočloveka.

Sodelavke in sodelavci celjske Karitas so se v ponedeljek, 3. februarja 2025 zbrali v cerkvi sv. Neže v Libojah pri zahvalni sveti maši skupaj s škofom Maksimilijanom in z generalnim vikarjem škofije in predsednikom Karitas Celje, Rokom Metličarjem.

Škof je zbranim v pridigi spregovoril ob dnevnem evangeliju o obsedencu v Geraški deželi. Priti v tujo pogansko deželo v Jezusovem času za učitelja ni bilo ne primerno ne dostojno. S tem smo se konkretno srečali v  času korone, ko smo se prvič resno soočili s tem, da je bližina lahko nevarna. Čeprav jo tako zelo potrebujemo, nas stik z boleznijo lahko okuži. Ta strah je skozi zgodovino bolnike na nek način izključeval in jih osamljal. Prvo, kar je Božji sin želel pokazati, je, da se nevarnosti bolezni ne boji.

Ključno, če želimo človeku dobro, je iskati, kako mu priti blizu. Iskati korake, poti, besede, da se zgodi bližina. Če ni bližine in zaupanja, je vse zaman.

Dokler smo si narazen, se dogaja to, kar smo brali o obsedencu: da je živel v votlinah, se tolkel s kamni, trgal verige, … Človek postane sovražen sam sebi in iz tega kroga sam ne zmore izstopiti.

Bolezen in stiska presegata tako nas kot tudi tistega, ki ju doživlja. Obstajajo sile, ki so močnejše od človeških sposobnosti. Kljub temu, da se tako pogosto srečujemo z zlom, danes mnogi ne verjamejo več v obstoj hudega duha. Nekateri pravijo, da je največji uspeh hudiča prav ta, da je človeka prepričal, da ne obstaja. Zlo je lahko močnejše kot naše moči, zato je zelo dobro, da se tega zavedamo.

Vera, upanje in ljubezen

A presega nas tudi tisto dobro, ki je v nas. Klic življenja k življenju, ki je nosimo v sebi in nas presega, je vera. Kaj je vera? Morda je to ena izmed besed, ki so danes pogosto zlorabljene. Vera ni zgolj to, hodim v cerkev, praznujem praznike, opravljam dolžnosti, darujem za mašo, … To je zunanja vera v prepričanju, da verjetno “nekaj več le obstaja”. Takšno vero srečamo tudi v današnjem evangeliju: vero demonov, ki vedo, da Bog obstaja, a se ga bojijo in z njim nočejo imeti nobenega odnosa. To je vera brez ljubezni in zaupanja.

Kaj je ključna lastnost vere? Gotovo ne strah pred nevarnostmi na vsakem koraku in prošnje Bogu “za vsak slučaj”. To je vera iz strahu, ki nas ne rešuje, predvsem pa nas ne osrečuje in ne ozdravlja.  Vera, pravi apostol Pavel, je nekaj zelo podobnega upanju in ljubezni.

V letu upanja je velika nevarnost, da si boste naložili preveliko breme, češ da morate prinašati ljudem upanje in ga boste hitro zamenjali z optimizmom. Na primer, ko pridemo v hišo, kjer vlada težka situacija, in začnemo ljudi na “poceni” način tolažiti.

A optimizem še ni upanje. Ko apostol Pavel govori o veri, upanju in ljubezni, pravi, da so to milostni darovi. To pomeni, da niso nekaj, kar bi si sami pridobili s svojo pametjo in voljo, temveč so Božji darovi, ki jih moramo sprejeti. V teologiji jih imenujemo teološke kreposti, saj prihajajo od Boga, ne od nas. Če se vprašamo, kako ti darovi prihajajo od Boga, pridemo do središča naše vere.

Vera je drža pred Bogom, ko se mu odpremo in mu rečemo: »Gospod, ti si tisti, ki ozdravljaš! Ti si tisti, ki spreminjaš! Ti si tisti, ki v meni deluješ! Ti si tisti, ki vstopaš v našo stisko.«

Božji sin je sestopil v vso našo človeškost in v nas položil svoje življenje. To življenje zmaguje zlo. Vero smo prejeli pri zakramentu svetega krsta in jo vedno znova prejemamo, ko se odpiramo Božjemu Duhu.

Tudi upanje ne prihaja iz razlogov našega človeškega razuma. Hudi duh v današnjem evangeliju ve vse o Bogu, a ga odganja stran od sebe in se ga boji, ker ga le pozna, ne pa ljubi.

Kako bi ga lahko ljubil? Kaj je ključno v našem odnosu do Boga? Spoznanje, da smo od Njega ljubljeni – s svojo šibkostjo, omejenostjo, nepopolnostjo, s svojim značajem. Da smo pripravljeni deliti svoje lastnosti in talente, da lahko On iz njih naredi zlata zrna, ki rojevajo novo življenje. To je skrivnost vere.

Če pa želim verjeti in vstopiti v to rodovitno zemljo, v kateri se semena mojega življenja pomnožujejo v klas in sad, ki lahko da moko in hrano za druge, moram najprej slišati in videti Božje besede in Božji pogled, ki mi pravi: »Moj si, ljubljeni sin, ljubljena hči. Takega sem te ustvaril in iz tebe želim ustvariti novo življenje in nov dar v tem prostoru in času.«

Soočiti se s to resnico, da smo ljubljeni, pa je vedno znova težko, kajti za našim hrbtom vedno znova govori hudi duh, ki pravi, naj gre Božji Duh stran. Ljudje v evangeljskem odlomku niso želeli sprejeti Gospoda, ker jim je jasno pokazal, da je to tisto, kar jih uničuje. Zaupanje v Njegovo besedo pa nas rešuje.

Priporočajmo se danes tudi sv. Blažu, da bi sprejeli čim več Božjega blagoslova in ga prinašali tudi ljudem, s katerimi delate in se srečujete.

Fotografije: arhiv Škofije Celje

Posnetkom škofovih nagovorov lahko prisluhnete in se nanje naročite tudi v aplikacijah za poslušanje ⤵️

Delite prispevek s prijatelji!