Salezijanska skupnost v Celju in župnijsko občestvo v letu 2025 praznujejo 20-letnico ustanovitve župnije bl. Antona Martina Slomška v Celju. V začetku tedna, v ponedeljek, 12. maja 2025 je škof obiskal župnijo v okviru vizitacije.
Na spletni strani župnije so zapisali:
V ponedeljek, 12. maja 2025, je bil škof v naši župniji na uradnem obisku – opravil je kanonično vizitacijo. Kanonična vizitacija je bila po 12 letih. Prebrodili smo pandemijo, čakali novega škofa in hitro je minilo 12 let. Škof si je ogledal vse prostore našega Don Boskovega centra: župnijske prostore, Mladinski center, Otroški vrtec, PUM … Po skupnem pogovoru s sobrati Salezijanske skupnosti, smo skupaj obhajali sveto mašo. Zbralo se nas je kar lepo število župljanov. Po sveti maši smo se srečali v župnijski pisarni člani Župnijskega pastoralnega sveta. V sproščenem ozračju smo si izmenjali veliko pogledov na našo župnijo in predstavili perspektive za prihodnost našega župnijskega občestva.
Fotografije: Klavdija Melanšek
V nedeljo, 18. maja 2025, je bila v župniji osrednja slovesnost, pri kateri je sveto mašo vodil škof Maksimilijan. V pridigi je uvodoma pozdravil vse zbrane župljane, vse brate duhovnike z gospodom Petrom Končanom, inšpektorjem salezijancev na čelu ter vse prisotne dosedanje župnike te župnije.
»Zelo sem hvaležen in vesel, da smo lahko zbrani ob takšnem lepem, pravzaprav še vedno novem jubileju nove župnije, novega občestva blaženega Antona Martina Slomška v tem delu Celja.
Današnja Božja beseda nas spodbuja k temu, da se zahvaljujemo, kakor sta se apostola Barnaba in Pavel za prva dela, ki jih je Bog po njima storil pri oznanjevanju evangelija, ko sta se vrnila nazaj v svojo domačo skupnost v Antiohijo.
Tako se tudi mi danes zahvaljujemo za ta prva dela, ki jih je Bog storil po vseh vas in jih tudi danes izvršuje na tem kraju, kjer se oznanja in živi njegova navzočnost ter se od tod širi Njegovo sveto ime, v katerem tudi današnji svet prejema odrešenje.
Na začetku bi se res zahvalil in Bogu izročil te prve korake: pogum, sanje, veliko volje in veliko vere teh ljudi, ki so že dolgo časa sanjali o tej župniji, da bi tukaj v Celju postavili središče, ki bi povezovalo, oznanjalo in izvrševalo to veliko poslanstvo Cerkve.
Zato še enkrat zahvala bratom salezijancem, ki so že pred drugo svetovno vojno prepoznali, da je Celje perspektivno slovensko mesto, ki potrebuje vsestransko oznanjevanje evangelija. Ki potrebuje nekoga, ki bo znal besede evangelija prevajati v jezik današnjih ljudi, ki živijo v trudu vsakdanjega življenja in v izzivih spreminjajočih se časov, ki niso naklonjeni tradiciji in krščanskim vrednotam, da bo tudi v tem okolju beseda evangelija ostajala živa.
Še več, da bo dobivala obliko, da jo bodo lahko prepoznali ne samo tisti, ki so te besede navajeni že od rojstva, ampak tudi tisti, ki prihajajo od drugod, z obrobja, ki ne vedo, da ko iščejo srečo, izpolnitev svojega življenja, iščejo pravzaprav to, kar jim je Bog že od začetka pripravil.
Zato res hvala za pogum in iskanje možnosti, da ste lahko v težkem in neidealnem času postavili tako lepo infrastrukturo, ki danes nudi vsestransko možnost izobraževanja tako na duhovnem, pastoralnem kakor tudi na socialnem, družbenem in kulturnem področju.
Bog vsakega že pri rojstvu in še posebej pri svetem krstu kliče in vabi, da bi svoje življenje živel kot poklicanost – v zavezi z nekom, v zavezi drug z drugim, v občestvu. Kot je poudarjal papež Frančišek, pa tudi sedanji papež Leon XIV., ki prav danes uradno začenja svoje poslanstvo:
Da mora biti Cerkev danes občestvo misijonarskih učencev, ki se zavedajo, da niso poklicani v svet samo zaradi sebe, ampak da smo v ta svet poklicani zato, da bi bili seme novega Božjega življenja.
In to seme Božje besede je bilo obilno sejano med vami. Res sem hvaležen za vse, ki ste sprejeli to seme, klic in odgovornost ter ga živite na tem koščku naše domovine.
V Božji besedi današnje pete velikonočne nedelje nas Gospod nagovarja in krepi prav v tem osnovnem poslanstvu, ki ga imamo kristjani. V berilu iz Apostolskih del smo slišali, kako so se širila in rasla prva krščanska občestva. To enako velja tudi za to župnijo. Jezusovi učenci so prišli na področja, kjer so bili velika manjšina. Okoli njih so bili ljudje, ki so verjeli v nekaj drugega; v moč, silo, blišč, zunanjost, denar. Zaupali so vase, češ da lahko sami ustvarjajo in spreminjajo svojo zgodovino.
Kristjani pa so v to okolje prišli z nekim čudnim naukom, – tako so se namreč nanj marsikdaj odzvali tisti, ki so jih poslušali – ki je govoril, da je zmagovalec tisti, ki je pripravljen izpuščati iz svojih rok, da zmaga tisti, ki zmore ljubiti, tisti, ki je pozabil na samega sebe, tisti, ki si upa postati seme, kakor je v evangeliju rekel naš Gospod: »Seme umre, da lahko obrodi sad.«
Zato pravi Pavel v današnjem berilu, da so pri oznanjevanju evangelija šli skozi mnoge preizkušnje in velike stiske, ki pa nikoli niso usodne. Gospod nam izzive postavlja za to, da bi premagovali tistega najtežjega in najhujšega nasprotnika, ki je ego mojega življenja, ta »jaz«, ki je obsojen na smrt. Gospod nam po preizkušnjah daje spoznanje in moč, da lahko z njegovo besedo postajamo svobodnejši, močnejši in zato tudi rodovitnejši.
Želel bi, da bi lahko, kot sta izrekla apostola, tudi vi danes tukaj in po vaših domovih pričevali o vsem tem, kar je Bog po vas storil. Kaj Bog dela po vas tudi danes in kako tudi poganom odpira pot vere. To je pravzaprav smisel našega poslanstva in tudi obstoja te župnije.
Danes smo v evangeliju slišali Jezusovo najsvetejše naročilo, lahko rečemo oporoko svojim učencem pri zadnji večerji. Ko je svojim učencem umil noge in jim izkazal ljubezen do konca, ko se je Juda odločil, da ne zdrži več tega pritiska dobrega in je šel v temo svojih načrtov, je Jezus izrekel te besede: »Zdaj se bo Oče poveličal, zdaj boste poveličani tudi vi, ker sem zato prišel na ta svet, da bi bili poveličani.«
Kaj pomeni ta beseda poveličan? Pomeni, da postajamo čim bolj Bogu podobni, čim bolj Božji. Postajati čim bolj Božji pa ne pomeni biti nenavaden, nek čudak ali svetnik v tistem starem knjižnem pomenu besede, odmaknjen od sveta. Božji je predvsem tisti, ki se zaveda, kdo je Bog. Da Bog ni Gospodar, ki ureja in vodi svet odmaknjeno nekje od daleč, tukaj pa ima svoje vojake in častilce, ampak da je Bog naš nebeški Oče, ki je tako ljubil svet, čeprav ga ta v resnici ni vreden, ker je tako zelo zagledan sam vase. Pa vendar On je tako ljubil svet, da je poslal svoje najdragocenejše – svojega Sina, da bi mi po njem in z njim in v njem živeli in postajali njemu podobni.
Poveličan pomeni, da se zavedamo, da smo od Boga ljubljeni, da smo njegovi ljubljeni otroci.
V nadaljevanju reče: »Eno samo zapoved vam dam: Ljubite se med seboj, kakor sem vas jaz ljubil. Potem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci.« To ne pomeni, da moramo zavihati rokave in iti od hiše do hiše ter izkazovati človeško ljubezen tistim, ki nas morda gledajo postrani in za katere morda čutimo, da bi jim morali reči kakšno besedo.
Jezus nam ne reče, kakor je govorila starozavezna zapoved ljubezni do bližnjega. On pravi nekaj več: »Zapoved vam dam.«
Beseda zapoved v Jezusovem originalnem jeziku ne pomeni tega, kar pod to besedo razumemo danes, da nekaj moraš, ampak ima v sebi vsebino daru. Jaz vam dam ljubezen, da boste lahko s to ljubeznijo ljubili drug drugega.
Jezus nam ne govori, da moramo iz svoje moči ljubiti drug drugega, ampak da se moramo najprej napiti njegove ljubezni in njegove bližine.
Da moramo sprejeti njegovega Duha, da bo lahko njegova ljubezen, v kateri spoznamo, kako ljubljeni smo, preko nas kipela tudi v življenje ljudi okoli nas. Na ta način bomo lahko ljubili, kakor nas je On ljubil – ne s svojo ljubeznijo, ampak z njegovo ljubeznijo.
In to vam, dragi župljani te lepe župnije, tega še vedno mladega jedra našega mesta, zelo želim. Da bi se v prvi vrsti pustili spreminjati njemu, ki je središče vsake župnije. To je Gospod, ki se vsak dan ponižuje in sestopa v podobo kruha in vina, ki se nam vsak dan daje. Da bi v sprejetju Njegove moči lahko prepoznali in spoznali ljubezen, ki nam jo Bog izkazuje, ko nam odpušča, nas sprejema in nas osvobaja. Da bi ta ljubezen v nas rasla, da bi lahko grela, osvobajala in utrjevala tudi ljudi na ulicah in v naseljih našega mesta, ki Boga ne poznajo po imenu, a po njem hrepenijo.
Naj Gospod blagoslavlja vaše življenje in vaše poslanstvo, ne samo v naslednjih 20 letih, ampak vse dni do konca sveta. Amen.«
Fotografije: FB Mešani Pevski Zbor Don Bosko
Fotografije: Klementina Fidler
