V nedeljo, 15. junija 2025 je župnija Ljubečna praznovala 50-letnico obstoja. Zahvalno sveto mašo je ob 10.30 daroval škof Maksimilijan ob somaševanju upokojenega škofa Stanislava, višjega predstojnika slovenskih salezijancev, inšpektorja g. Petra Končana in drugih duhovnikov.
To je za nas zgodovinski dan, zlati dan hvaležnosti Bogu, Materi Božji, farnemu zavetniku svetemu Jožefu Delavcu in vsem nebeškim priprošnjikom. Obenem pa je to dan hvaležnosti našim pokojnim dušnim pastirjem, še posebej g. Lupšetu in g. Kostanjšku ter vsem živim in pokojnim prednikom, ki so sodelovali pri »porodu« župnije Ljubečna. Obenem je to praznik hvaležnosti in veselja za vse, ki smo danes dediči in oskrbniki tega neizmernega duhovnega bogastva.
Škof Maksimilijan po uvodnih pozdravih vseh zbranih v pridigi poudaril, da župnijski praznik obhajamo v svetem letu upanja in na nedeljo Svete Trojice:
Jubilej župnije v jubilejnem letu Cerkve
»Zlati jubilej vaše župnije obhajamo v še enem zlatem jubileju – svetem letu upanja. Kot veste, je papež razglasil to sveto leto v spomin na 2025-letnico rojstva našega Odrešenika in nove dobe, v katero smo stopili po velikem oznanilu krščanstva in naše vere, da je naš Bog Bog ljubezni, učlovečeni Bog, ki želi prebivati med ljudmi, ki se želi dotakniti ljudi, ki so mu mar življenje, stiske, upanje in veselje ljudi.
To je vsebina tako našega današnjega slavja in naše zahvale, kot tudi svetega leta, ko vse leto obujamo, prebujamo in si želimo ponovno postaviti pred oči razloge za naše upanje, za vero v življenje in vero v Boga, ki jo želimo danes živeti in zanjo pričevati. Danes v času tolikih strahov, sovražnosti, nemira in vojn je še toliko bolj potrebno, da se utrjujemo v razlogih našega upanja, našega življenja in poslanstva.
V današnjem prvem berilu smo lahko slišali, kaj je razlog našega upanja.
Naše upanje ne temelji na našem optimizmu, ampak na velikem in temeljnem dejstvu našega življenja, da nas je Bog izvolil, poklical in na velik način stopil v naše življenje, da bi mi ob njem in po njem lahko živeli novo življenje.
To življenje, ki ni samo iz narave našega zemeljskega življenja, ki smo ga dobili z rojstvom, ko smo bili rojeni v meso in kri. To naravno življenje ima svojo preprosto logiko, da raste, izgoreva in na koncu umre. Bog pa je človeku dahnil tudi svojega Duha življenja, ki ne umre, ki se v njem krepi in se veča, tako da se lahko združi z Njegovim življenjem, ki ostaja in traja vekomaj. To je skrivnost naše vere.
Praznik Svete Trojice
Praznik, na katerega obhajamo tudi praznik 50-letnice vaše župnije, je krona vseh naših praznikov – praznik Svete Trojice. Obhajamo in priznavamo resnico Boga, ki ni bitje, ki bi živelo v nekih nedostopnih prostorih in od daleč obvladovalo svet in vodilo usodo človeškega življenja in sveta, ampak je Bog, ki je življenje in ima življenje v sebi. Bog, ki je eden in je hkrati občestvo, odnos, družina.
Ta, na videz najtežja resnica našega življenja in naše vere, da verujemo v enega Boga v treh osebah, Očeta, Sina in Svetega Duha, je v najgloblji resnici pravzaprav nekaj zelo preprostega. Bog ne more obstajati brez odnosov, zato ker življenja ni brez odnosov.
Vsi hrepenimo po biti z drugim. Rodimo se iz občestva ljubezni očeta in matere. Rastemo, zorimo, pripravljamo se na življenje in ga izkušamo prav po odnosih v naši temeljni družini in po odnosih tudi hrepenimo. A ne samo po kakršnihkoli odnosih, ampak po tistem temeljnem odnosu, kjer bi se lahko čutili enkratni, ljubljeni, sprejeti in vredni. In to nosi v sebi skrivnost Boga Svete Trojice.
Bog ni zgolj samo Oče, ki ustvarja, ampak je tudi Sin, ki je prevzel meso in kri človeka, ki je vzel nase naše življenje, ki je vstopil v naše življenje, ki nam je zapustil besede življenja, ki nas spremljajo in oblikujejo. Pa ne samo to. Tisto, kar izhaja iz enega in drugega, je to, kar nas notranje napolnjuje – ljubezen. Ljubezen je beseda, ki jo danes zelo dobro poznamo, v globini pa nam vendarle ostaja nekaj tujega.
Ljubezen je darovanje
Ljubezen je namreč življenje, ki se daje in rojeva takrat, ko se daruje. Resnica prave ljubezni je, da lahko ljubi samo tisti, ki je prestopil pogled vase in potrebe samega sebe, ki postavlja drugega pred sebe, ki v darovanju za drugega vidi uresničitev svojega življenja. To, kar je Jezus rekel v nepozabni priliki o pšeničnem zrnu: Če zrno ne umre, če ne pade v zemljo, ostane samo. Če pa pade v zemljo, če umre, lahko obrodi obilo sadu. Verujemo, da vse dobro, kar imamo, raste iz darovanja drug za drugega.
Če želimo kaj zgraditi v svojem življenju, moramo stopiti iz samega sebe in postaviti drugega pred svoje strahove in potrebe za samega sebe. Ta logika in ta miselnost, ki je kultura novega življenja, je omogočila tudi to vašo novo skupnost.
Vaša župnija ni zrasla iz preobilja mogočnih, ampak iz skromnih, srčnih darov gorečih in ubogih, a bogatih v ljubezni, veri in upanju.
Danes se želimo zahvaliti za vse vaše prednike, ker se zavedamo, da lahko nekaj zraste samo, če smo pripravljeni nekaj narediti iz srca; iz ljubezni, iz vere, iz zaupanja, da sta vera in življenje močnejša kakor smrt oziroma logika narave.
Premalo časa bi bilo, da se bi spomnili vseh, ki so polagali žive kamne v rast te župnije. Lahko se spomnimo samo prvega, že tolikokrat omenjenega župnika Alojza Kostanjška. Ob njem pa ne bi želel pozabiti tudi na množico mož in žena, gospodarjev in gospodinj, otrok, mladih in starejših, ki so sanjali, verovali in si želeli, da bi tudi na tem prostoru v tem kraju Bog imel svoj oltar, svojo mizo, svoje občestvo, kjer bi se lahko zbirali, prejemali zakramente, se utrjevali v veri in rasli v zorenju za odnose.
Izzivi danes
Izzivi, ki so jih imele generacije pred 50 leti, so drugačni kot današnji. Življenje takrat ni bilo lahko in to, kar je nastalo iz žuljev takratnih rok, kaže na to, da nič ni zraslo iz preobilja, ampak res iz konkretnega vsakdanjega odrekanja. To so bili težki časi nasprotovanj. Pa vendar so pred generacijo današnjega časa izzivi, ki niso lažji od tistih, morda celo težji. Pred našo generacijo namreč stoji izziv, kako vrednote življenja, vere, ljubezni, upanja in miru prenesti na mlajšo generacijo.
Prepričan sem, da vsi močno in živo čutimo ter se zavedamo, da brez teh vrednot svet ne bo obstal. Ne bo obstala ne vaša skupnost, ne svetovno občestvo.
Zato je danes na vseh vas, ki se zbirate v tem občestvu, odgovornost in izziv, da se zavedate, da samo iz izpovedovanja vere na zunanji način, ne bo raslo naše srce in se ne bodo krepili naši medsebojni odnosi. Vsaka resnična dejavnost potrebuje nekaj več. Potrebuje v resnici moje srce. In tukaj nam Bog prihaja na pomoč.
Sveti Duh nas odpira za druge
Na današnji praznik, ko obhajamo tudi praznik Svetega Duha, se lahko bolj zavedamo, da nam Gospod že daje svojo moč in pomoč, da bomo zmogli vse izzive. Ni vse odvisno od nas. Od nas pričakuje, da prepoznamo najprej svoje talente in svoje sposobnosti, hkrati pa tudi svoje omejitve. Nismo vsemogočni, noben človek sam ne zmore vsega, potrebujemo drug drugega.
Največje breme, največja ovira ali z besedami Svetega pisma, največje malikovanje sodobnega sveta je prav vera v samega sebe in v svojo samozadostnost. Čeprav na vsakem koraku ugotavljam, da ne zmorem vsega sam, se zaletavam v svoje meje, sem neuspešen, pa vendarle iz strahu in obupa, poskušam z glavo skozi zid doseči nekaj, česar pravzaprav sam ne morem doseči.
Lahko pa dosežem, če spustim v svoje življenje Boga Svetega Duha, ki me odpira, me osvobaja mojih strahov in mojih omejenosti, mi odpira oči in roke za drugega in gradi občestvo. Takrat smo močni in takrat v nas deluje Bog.
On, ki nas je poklical, ima načrt našega življenja in vsakemu daje poslanstvo, ki je dragoceno, neponovljivo in namenjeno vsakemu izmed nas.
Zato se danes, ko se zahvaljujemo za naše prednike, hkrati priporočamo, naj nam izprosijo tega duha ponižnosti, velikodušnosti, preprostosti in ljubezni, da bomo prepoznali najprej lastno omejenost, hkrati pa tudi lastno obdarovanost. Skupaj kot občestvo lahko zmagamo in zmoremo, da bo Bog, njegova moč in njegova slava navzoča v našem življenju in na tem kraju tudi za prihodnje čase in rodove. Amen.«
Fotografije: Matjaž Jambriško
