Na praznik Gospodovega darovanja so se ob škofu Maksimilijanu zbrali redovniki in redovnice, ki delujejo in bivajo na ozemlju celjske škofije, in skupaj obhajali dan posvečenega življenja. Srečanje je potekalo pri Sv. Jožefu v Celju, saj red lazaristov letos obhaja 400-letnico ustanovitve. Začelo se je ob 15h z molitvijo pred Najsvetejšim in nadaljevalo ob 16h s sv. mašo.

Škof se je v pridigi najprej zahvalil redovnicam in redovnikom za njihovo prisotnost v celjski škofiji, za kontemplativne redove in za redove, ki se ukvarjajo z oznanjevanjem, vzgojo in socialnim delom.

»Velik dar ste in velika obogatitev za našo škofijo, zato je prav, da danes izrazimo posebno hvaležnost najprej Bogu za dar poklica pa tudi drug drugemu za to, da ste tukaj, da ste se odzvali klicu. Zahvala pa gre tudi Cerkvi, da lahko v njej živimo kot občestvo in kot občestvo oznanjamo današnjemu svetu.«

Škof je tri imena za današnji praznik povezal s tremi sinodalnimi spodbudami, ki nam jih sinodalna prenova in papež Frančišek polagata na srce.

Gospodovo darovanje

V vsebini današnjega praznika lahko prepoznamo to, kar je sinodalna prenova postavila na prvo mesto – graditev občestva. Da bi se zavedali, da smo občestvo, da smo družina, da nihče ni sam. Ko sta Jožef in Marija prinesla Jezusa v tempelj, sta Božjega sina prinesla v konkretno zgodbo izvoljenega ljudstva. Niso ostali sami v nekem morda bolj idealnem prostoru, kjer bi se Jezus lahko pripravljal na javno delovanje, ampak je bil postavljen sredi ljudstva, kot beremo, v skrivnost postave in judovskih običajev, ki jih je sprejel nase, pa vendar je ta svet spremenil. 

Tudi vi živite v skupnostih, ki niso idealne, so pa resnične. So prvi kraji, kjer pričujete in uresničujete to resnico Cerkve, kjer ustvarjate prostor, da lahko Bog po vas spreminja ta svet.

Dan posvečenega življenja

Ta dan lahko povežemo z drugim izzivom sinodalne prenove, ki mu pravimo soudeležba. Vsak od nas ima v Cerkvi svoj dar in svojo karizmo, ki smo jo poklicani živeti in uresničevati. Zato je danes za vas dan hvaležnosti in obuditve spomina na tisti izvorni klic, ko vas je Gospod poklical v to občestvo, v to skupnost, v to družino, v kateri živite sedaj, da tam uresničujete to, kar je Bog že v začetku položil v vaše življenje kot poslanstvo.

Živeti to karizmo je danes za vse prav poseben izziv. Vsi verniki smo se morda preveč oddaljili od izvora našega skupnega poklica, ki je sveti krst, ki je Sveti Duh, ki je dar od zgoraj. Nismo poklicani samo iz neke tradicije, samo zato, da uresničujemo naše pobožnosti s prazniki, procesijami in krašenjem cerkva, ampak smo poklicani iz bolj temeljnega poslanstva našega krsta – da upodabljamo Božje življenje v tem prostoru in času.

Svečnica

Svečnica je praznik luči, ki je z Gospodom vstopila v ta svet. Sinoda vedno znova poudarja, da Cerkev ni namenjena sama sebi. Premalo je, če bi Cerkev skrbela samo za svoje življenje in svoje poslanstvo, negovala svoje obrede, svoje stavbe, svoj izgled, ampak je poslana v svet, da Gospoda, njegovo luč in evangelij prinaša v svet.

K temu smo poklicani vsi. Sveto leto, s katerim nadaljujemo to sinodalno potovanje, kaže, da ta svet potrebuje žive priče upanja. Zato se bomo v tem svetem letu vedno znova spraševali, ali smo danes nosilci upanja. Ali smo priče upanja v svetu, ki živi v nemiru za trenutke, ki minejo? Ali zmoremo pričevati za upanje, ki ne mine? 

Papežu Benediktu XVI. je še kot Josephu Ratzingerju nekoč neka redovnica v pogovoru  zaupala, da ne more več verovati, da ji je zmanjkalo upanja. »Za vse, za kar smo si prizadevale, gre h koncu. Staramo se, naša karizma umira, zdi se, da nas svet ne potrebuje več. Zdi se mi, da mi je zmanjkalo vere in upanja.« Ratzinger ji je odgovoril: »Tudi če ne morete več verovati in upati, molite, kakor da bi verovali.« Po vaši besedi in odločitvi lahko v vaše življenje namreč vstopi Sveti Duh in ga začne spreminjati. Ne z vašo močjo, ampak z Božjo močjo.

Temeljne kreposti naše vere, ki so zapisane v Svetem pismu, vera, upanje in ljubezen, niso sad napora človeškega življenja. Sveti Pavel jih v Pismu Korinčanom imenuje milostni darovi ali karizme. V teologiji smo jih potem poimenovali teologalne kreposti, ki nam jih Gospod daje kot dar in jih od njega sprejemamo kot dar. Tudi upanje ni sad našega napora in naše odločitve.

Upanje je v krščanski veri več kot zgolj optimizem, da se bo vse dobro izteklo. Upanje je eden izmed ključnih darov Boga, ki nam ga podarja po Svetem Duhu, zato je to moč Boga v našem življenju. To moč pa je potrebno sprejeti.

Temelj našega upanje je spoznanje, da sem ljubljen, da sem poklican, da sem edinstven v Božjih očeh. Zato ima moje življenje smisel, ker ni omejeno na mojo dejavnost, mojo naravo, mojo moč, ampak se v njem uresničuje Božji načrt.

V tem svetem letu je naša velika naloga obnavljati zavest obdarovanosti s temi velikimi darovi vere, upanja in ljubezni. Morda nam manjka upanja in ljubezni, ker nam manjka vere, da smo od Boga ljubljeni, izbrani, poklicani in poslani. Ko se danes zahvaljujemo za dar poklica in izvolitve, prosimo Gospoda, naj vsej Cerkvi nakloni življenjske moči darov Svetega Duha, da bomo lahko priče – ne iz lastnih, temveč iz moči njegove milosti.

Fotografije: Marjana Perkovič

Posnetkom škofovih nagovorov lahko prisluhnete in se nanje naročite tudi v aplikacijah za poslušanje ⤵️

Delite prispevek s prijatelji!