Na župnijski praznik Jernejeve nedelje je škof Maksimilijan obiskal župnijo Zibika, kjer je blagoslovil obnovitvena dela v župnijski cerkvi sv. Jerneja. Praznovanje se je začelo s procesijo in nadaljevalo s sveto mašo, med katero je škofa v imenu župljanov pozdravila gospa Marija Ribič:

Spoštovani gospod škof, msgr. dr. Maksimilijan Matjaž!

V imenu župnijskega sveta in vseh župljanov vas danes z velikim veseljem ponovno pozdravljam v naši sredi, tokrat v župnijski cerkvi sv. Jerneja, ki je bila v preteklih mesecih deležna zelo potrebne prenove.

Naša cerkev se v pisnih virih prvič omenja leta 1405 kot filiala, podružnična cerkev župnije Ponikva, zgrajena pa naj bi bila že pred tem. To pomeni, da letos praznujemo najmanj 620 let obstoja te majhne, a za naš kraj neprecenljivo velike cerkve. Od prvotne stavbe sta se ohranila ladja in deloma zvonik, vse drugo pa je bilo v stoletjih prezidano, dozidano ali preslikano. A kljub številnim spremembam je nekaj ostalo nespremenjeno – župnijska cerkev je še vedno središče življenja naše skupnosti, kraj, kjer se prepletajo vse niti življenja. Je prostor veselja ob zakramentih in prostor tolažbe v težkih trenutkih.

Zato nas še posebej veseli, da se danes ob prazniku našega farnega zavetnika sv. Jerneja zbiramo v prenovljeni cerkvi in v vaši prisotnosti. Vaš obisk je za nas znamenje Božje bližine ter potrditev našega truda in vere. Verjamemo, da bo z vašim blagoslovom Božji Duh še bolj navzoč med nami in da bomo v prihodnjih letih zmogli obnoviti tudi zunanjost te cerkve.

Naj vas ob Marijini priprošnji spremlja tudi priprošnja našega zavetnika sv. Jerneja.

Škof Maksimilijan je v pridigi nagovoril zbrane:

»Res me veseli, da ste se, dragi bratje in sestre, danes v tako lepem številu zbrali v tej župnijski cerkvi svetega Jerneja ob žegnanju iz dveh razlogov.

Prvi razlog je gotovo ta, da bi se zahvalili za ta velika obnovitvena dela, ki so se s takim uspehom zaključila. To ni samo po sebi umevno, zato bi se na tem mestu zahvalil vašemu gospodu župniku, velikemu animatorju in pastirju te obnove, gospodu Damjanu, za njegovo prizadevanje, da ste v tako kratkem času skupaj, dragi župljani, še posebej ključarji in najožji sodelavci, uspeli dati tej lepi cerkvici nov sijaj.  A ne samo zato, da bi bila ponos kraja, kar gotovo je, ampak ker čutite tudi neko dolžnost in se zavedate, da lepota Božjega svetišča na nek način odseva dvojno hvaležnost:

Hvaležnost svojim prednikom, ki so poleg tega, da so vam dali življenje, ustvarili tudi ta lep prostor, kjer se lahko zbirate in skupaj slavite Boga, na kar ste lahko ponosni.

Ta lepota in delo pa sta hkrati tudi odraz vaše vere. Verjamem, da si predvsem želite, da bi Bog to daritev sprejel kot izraz tega, kar ljudje včasih tako težko izrazimo z besedami, kaj do koga čutimo in za kaj smo komu hvaležni. Morda smo s skritimi dejanji velikokrat lahko hitrejši kot zgolj z besedami. Čeprav vemo, da ljudje živimo tudi od lepih besed, priznanj in lepih zahval.

Naši medsebojni odnosi potrebujejo zahvale in besede, potrebujejo pa tudi dejanja. Prav tako tudi naš odnos z Bogom potrebuje oboje: besede in dejanja.

Drugi razlog, zakaj smo se danes zbrali v večjem številu pa je, da je župnijski praznik res priložnost, da utrdimo in poglobimo tisto najpomembnejše, čemur služijo vse naše cerkve, naši obredi, naše molitve: da bi poglobili svojo vero in svoj odnos do Boga, do tistega temeljnega, v katerega verujemo, da od njega prihaja življenje, odrešenje, pravzaprav vsa naša sreča. Pri vsaki sveti maši, še posebej pa ob takšnem prazničnem dogodku, Gospod z izbrano besedo želi utrditi in poglobiti našo vero, naš odnos do njega.

Danes smo se srečali s temeljnim vprašanjem naše vere. Ko je bil Jezus, kakor smo slišali, na poti proti Jeruzalemu, to je proti zaključku svojega zemeljskega življenja, so prišli do njega ljudje in mu postavili vprašanje, ki je tudi naše: »Gospod, ali je veliko teh, ki se bodo rešili?«

Če bi poenostavili to vprašanje, bi rekli: »Ali je veliko teh, ki jim bo uspelo?« In hočeš nočeš, si tega vprašanja verjetno ne zastavljamo tako pogosto, ga pa na nek način nosimo, tako mladi kot starejši, ko se sprašujemo, ali nam bo v življenju uspelo to, česar se lotevamo? Pa ne samo tisto na zunaj; uspeh, delo, da mladi dobijo službo, se poročijo, da uspejo,… Ampak tisto temeljno: »Ali nam na koncu uspelo?«

Morda si, ko si to vprašanje zastavljamo pred Bogom, kakor ljudje v današnjem evangeliju, lahko mislimo, pa saj Bog nikogar ne zavrže. Pekel je prazen, vsem bo na koncu uspelo, vsi bodo na koncu dobili priložnost. Prav je, da tako lepo mislimo, pa vendar je dobro, da slišimo tudi to besedo, ki jo da Jezusu kot odgovor ljudem v današnjem evangeliju, ko pravi: »Ozka so vrata in strma je pot.«  

Ni odgovoril, koliko je tistih, ki jim bo uspelo, ampak je enostavno odgovoril s spodbudo: »Z vsemi močmi si prizadevajte stopiti skozi ozka vrata.«

Ni želel, da bi se ustavili pri štetju, komu bo uspelo. Prav tako ni preprosto rekel, da bo uspelo vsem, ki so ga kdaj srečali na cesti in ga pozdravili. Ni rekel, da bo uspelo vsem, ki so kdaj pa kdaj šli mimo njega, mimo cerkve. Slutimo in vemo, da je vera nekaj globljega.

Če si vzamemo za primer naše medsebojne odnose, za katere se vsak dan trudimo. Koliko ljudem uspe zgraditi odnos, ki osrečuje in traja, ter kaj je za to potrebno? Gotovo ne samo neka formalnost in zunanje besede. Zagotovo ni dovolj, da enkrat rečemo: »Da, vzamem te za ženo/moža in ti bom zvest/a v sreči in nesreči, vse dni svojega življenja.« To je premalo, kar lahko potrdi večina vas tukaj. Za izgradnjo odnosa je potrebno nekaj globljega: srce, nekaj, kar se nas mora dotakniti. To srce pa je treba tudi vzgajati.

Ta vzgoja pa, kot nam danes govori Božja beseda, ni vedno prijetna. Zahteva trud in korake, ki si jih morda sami ne bi želeli, ter odpovedovanje v dobro drugih. Vsi starši dobro veste, o čem govorim in kaj vse je potrebno, da odnos zaživi, obrodi sadove in traja.

Nekaj podobnega velja tudi za naš odnos z Bogom. Bog ni malik. Bog ni mrtev kip v cerkvi, ki bi bil srečen, če ga enkrat na mesec ali enkrat na leto pogledamo in mu obrišemo prah, potem pa gremo. Ko se nas njegova beseda nič ne dotakne in nič ne spremeni, živimo, kot da Boga ne bi poznali.

Bog nam vsak dan daje svojo besedo. Govori nam na različne načine: po naši vesti, po molitvi. Spodbuja nas, da bi premagovali različne glasove in skušnjave, ki nam govorijo, da smo pomembni samo mi, potem pa šele vse ostalo. Češ Bog bo že potrpel in počakal na zadnjem mestu, medtem ko moramo mi najprej poskrbeti za vse drugo, preden mu namenimo svoj čas.

Današnja Božja beseda, nas želi, dragi bratje in sestre, spodbuditi, da ne bi obupavali, ko bi ugotavljali, da smo pravzaprav velikokrat morda bolj podobni tistim, ki Boga ne poznajo.

Gospodove besede niso grožnja, da je malo tistih, ki se bodo zveličali, ampak je prošnja. Tista ozka vrata je pravzaprav on sam. Lahko se mu bližamo samo s svobodnim in ljubečim srcem. Samo z srcem, ne samo z besedo.

Samo tisti, ki se odločijo in priznavajo, da niso popolni, da potrebujejo njegovo pomoč in njegovo odpuščanje. Jezus na drugem mestu pravi: »Zdravnika ne potrebujejo zdravi, ampak bolni. Nisem prišel klicat pravičnih, ampak grešnike.« 

Prosimo nebeškega Očeta, da se ne bi bali priznati svoje nepopolnosti pred Bogom, hkrati pa ne odnehali prositi, naj nam on pomaga, nas rešuje naše samovolje in naših strahov, da bomo lahko bolj s srcem živeli tako odnose z bližnjimi kakor z Njim. Amen.«

Fotografije: FB Rogaške novice