Na 22. navadno nedeljo je škof Maksimilijan vodil slovesnost praznovanja Konštancijeve nedelje v Ljubnem ob Savinji.

Ob nedeljski Božji besedi, ki govori o ponižnosti, je v pridigi med drugim položil na srce to, da smo rojeni zato, da smo ljubljeni, poklicani smo, da smo podoba Boga. Svet ponuja svoj način, kako si pridobiti vplivno ime, spoštovanje, ugled, priljubljenost… a to so minljivi vzorci. Obilica denarja omogoča marsikaj, a ne traja prav dolgo, za njim ostane praznina in samota.

Škof je spomnil na besede papeža Frančiška o ponižnosti:

»Ni namreč drugega načina za izpolnitev Božje volje, kot da sprejmemo moč ponižnih, ni drugega. Prav zaradi tega, ker so takšni, se ponižni v človeških očeh zdijo slabotni in poraženi, dejansko pa so resnični zmagovalci, ker so edini, ki popolnoma zaupajo v Gospoda in poznajo njegovo voljo. »Gospod razodeva svoje skrivnosti le krotkim, zato ga ponižni poveličujejo« (Sir 3,19-20). V duhu sveta, ki mu gospoduje ošabnost, nas današnja Božja beseda vabi, naj postanemo ponižni in krotki.

Ponižnost ni v razvrednotenju samega sebe, ampak je tisti zdravi realizem, v katerem spoznavamo svoje zmožnosti in svojo bedo. Izhajajoč iz naše bede nam ponižnost odvrne pogled od nas samih, da bi ga obrnili k Bogu, k Njemu, ki zmore vse in nam pridobi tudi tisto, česar sami ne zmoremo. »Vse je mogoče tistemu, ki veruje« (Mr 9,23). Moč ponižnih je Gospod, ne pa človeške strategije, človeška sredstva in logika tega sveta, preračunavanje, ne. Moč je Gospod.«

Jezus je izbral zadnje mesto – bolj zadnjega mesta, kakor križ in grob ni bilo – da bi nas tam srečal. Povabljeni smo, da mu tam upamo odpreti srce, prositi in sprejeti odpuščanje in usmiljenja, ki nas vabi: »Prijatelj, pomakni se više!«

Bog ne želi človeka pehati v senco zadnjih mest. Sam je prišel v najbolj temno mesto našega bivanja: v temo našega greha, smrti, da bi tam naredil gostijo, nas objel, poljubil, oblekel, nas ovenčal s prstani, oblekami, sandali. Težava človeške nadutosti je ravno v tem, da to svoje temno mesto težko prizna.

Zavedajmo se tega, da nas Bog brezpogojno ljubi v Jezusu in da nas nič ne more ločiti od Kristusove ljubezni. To, da smo v Jezusu Očetovi ljubljeni sinovi in hčere, je naša slava, naša resničnost – naš ponos!

 

Franjo Atelšek je za spletni portal občine zapisal:

Zadnjo avgustovsko nedeljo je bila v župniji Ljubno ob Savinji ponovno tradicionalna slovesnost Konštancijeve nedelje. V glavnem oltarju cerkve Matere božje na Rosuljah so namreč relikvije Sv. Konštancija, ki se mu v župniji Ljubno po izročilu že več kot tristo let s slovesno procesijo ob tem času priporočajo kot priprošnjiku za dobro letino, ter za odvrnitev raznih bolezni in drugih nesreč. Ob tej priložnosti so mladi iz zaselkov Savina, dela Primoža pa tudi iz drugih delov župnije okrasili cerkev in na bližnjem polju postavili majhne oltarje mimo katerih se je vila procesija z najsvetejšim. Letošnja Konštancijeva nedelja je bila še toliko bolj slovesna, saj je bogoslužje vodil celjski škof Maksimilijan Matjaž ob somaševanju domačega župnika Martina Pušenjaka, ki zaradi slabega zdravstvenega stanja po dolgih letih ni mogel sodelovati v tradicionalni procesiji. V njej so po stari navadi fantje poskrbeli za nošenje bander z liki različnih svetnikov, v procesijo pa so vključili tudi nošenje kipa svetega Jožefa, ki so ga nosili Jožeti iz domače župnije. Ob postavljeni oltarjih pripravljenih prav za namen procesije pa so prisotni verniki ob Najsvetejšem v rokah celjskega škofa prosili za cerkev, za mir v domovini in svetu, za blagoslov polj, travnikov in vsega kar nas obdaja, ter za kraj in njegove prebivalce.

Prav slabo zdravje in ponoven odhod župnika Pušenjaka v bolnišnico je letošnji slovesnosti dodalo še dodatno čustveno noto, saj se je ob njegovih besedah ob bogoslužju, ki so pomenile nekakšno slovo od njegovega skoraj polstoletnega poslanstva in vodenja župnije Ljubno ob Savinji, orosilo marsikatero oko prisotnih v rosuljski cerkvi. Stiski rok Martinu Pušenjaku in želje po njegovem zdravju so bile prisotne tudi na skromni pogostitvi po končani slovesnosti, ko je marsikatera želja dolgoletnemu ljubenskemu župniku ostala neizrečena kot cmok v grlu in je bil stisk rok povsem dovolj za občutke in čustva, ki so bila prisotna na letošnji župnijski slovesnosti Konštancijeve nedelje na Ljubnem ob Savinji.

📷Franjo Atelšek: