Največji Marijin praznik je škof Maksimilijan obhajal z zbranim Božjim ljudstvom na Svetih gorah.

V pridigi jih je nagovoril:

Dragi bratje in sestre, dragi romarji,

lepo je pogledati vaše obraze v tem polnem svetišču in na njih prepoznavati blagost, hvaležnost in veselje, ki sijejo iz človeka, ko pride v svoj dom, na kraj, kjer se počuti lepo in domače. Takšni kraji so zagotovo Marijina svetišča. Ni slučajno, da so prav ta najbolj množično posejana po naši domovini in po vsem katoliškem svetu. Postavljena so na najlepših krajih in okrašena z najlepšimi umetninami, kakor da bi človek hotel že na zunaj pokazati, da v Mariji vidi tisto polno lepoto, po kateri hrepeni.

V čem je Marijina lepota, v čem je njena privlačnost? Gotovo ne samo v tem, da je bila od Boga izvoljena.  Marija ni boginja, Marija ni božanstvo pa vendar je odeta z lepoto in milino, ki nas privlačita. Morda se preko Marije Bogu lažje približamo in začutimo, kdo v resnici je naš Bog.

Marija je bila ena izmed nas in kot taka je prva uresničila to, po čemer vsak hrepeni: da bi bili v naši celoti in polnosti nekoč sprejeti v Božje naročje. Za to prosimo tudi danes pri tej daritvi na slovesni praznik Marijinega vnebovzetja.

Naj Marija v nas krepi vero v Boga življenja, v Boga, ki ceni življenje človeka, ne samo v njegovih dobrih lastnostih, ampak v vsem, kar človek je. Nismo samo duh, smo tudi telo, ki nosi in doživlja tudi bridkosti, težo, ranjenost in ranljivost. Z vsem tem smo poklicani, da pridemo pred Boga, da Gospod vse to sprejme in da v njem vse najde svoje večno bivanje. To je vera v življenje, to je vera v Marijino vnebovzetje. 

Kot vernike, ki smo še na poti, nas na Mariji posebej pritegujejo tri njene lastnosti, ki bi si jih danes še posebej želeli vtisniti v srce in zanje prositi:

Marija je bila žena zaupanja, bila je žena poslušanja in bila je žena odločitve. 

Žena zaupanja in vere

Mariji v Nazaretu gotovi bi bilo lahko sprejeti besede angela: »Glej spočela boš in rodila sina.«  Verjetno je imela svoj načrt za življenje, svoje predstave, kako si bo z Jožefom ustvarila dom in družino. A je angelu odgovorila: »Glej, dekla sem Gospodova.«

Verovala je, da od Boga ne more priti nič slabega, zato mu je zaupala. Zaupala pa je tudi takrat, ko jo je doletela preizkušnja, ko so se dogajale težke stvari, pred katerimi ni bila obvarovana. Samo predstavljajmo si samo tisti pretresljiv dogodek, ko sta Marija in Jožef z otrokom Jezusom šla v Jeruzalem in se jima je tam v množici izgubil. Pa ne za eno uro ali za en dan. Tri dni, pravi Sveto pismo, sta ga žalostna iskala. In ko sta bila že na koncu svojih moči in sta ga naposled le našla v templju, kjer se je pogovarjal s pismouki in z učitelji, ju verjetno ni oblila hvaležnost Bogu za nalogo, ki jima jo je zaupal, ampak prej žalost in teža nemoči pred tako velikim izzivom.

Ob vsem tem lahko rečemo, da so se uresničile besede starčka Simeona, ki ji jih je napovedal na začetku: »Tvojo dušo bo presunil meč.« Prav zaradi tega nam je Marija blizu, še posebej takrat, ko jo najbolj potrebujemo v dnevih dvomov in iskanja.

Zato jo prosimo, da bi tudi v takih trenutkih ohranili vero in zaupanje, da nam Bog vedno želi samo dobro. Na nas je, da njegovo besedo in njegov načrt sprejmemo, tako kot zemlja sprejme seme in mu da čas, da dozori in obrodi sadove. 

Žena poslušanja 

Marija je poslušala Božjo besedo in jo ohranila v svojem srcu. Vsem nam je težko poslušati drug drugega. Veliko hitreje govorimo, kakor pa poslušamo. Morda je tudi z našo molitvijo tako, da vse prevečkrat samo izgovarjamo besede, ne slišimo pa Njega, ki nam govori v naši notranjosti. A ne z glasnimi besedami. Ta notranji glas Svetega Duha je podoben, kakor pravi Sveto pismo, pišu lahnega vetriča. Govori nam nežno in pozorno, z ljubeznijo. Ljubezen pa ni nasilna, ne uporablja moči, ampak potrpežljivo čaka na naš odgovor. Bog nas tako nagovarja po naših bližnjih, po znamenjih, po vsem, kar nam daje, da bi nam pokazal in da bi mu verjeli, da nismo sami, da je z nami, da ima z nami svoj načrt. 

Žena odločitve 

Tisto tretje, kar bi si želeli izprositi od Device Marije, pa sta njen pogum in njena odločenost. Ko je zaslišala in sprejela  besede angela v Nazaretu: »Glej, spočela boš in rodila sina«, ki jih najbrž sprva niti ni dobro razumela, se je odločila in stopila na pot. Slutila je, da jih bo razumela počasi, predvsem takrat, ko bo preprosto delala to, kar ji vsak dan posebej prinaša na pot. In v tistem prvem trenutku je to bila skrb in ljubezen do njene sorodnice Elizabete, ki je potrebovala pomoč. Marije ni skrbelo zase. Čutila je, da mora storiti to, k čemur jo v tistem trenutku kliče srce. In tam, v našem vsakdanjem življenju se pravzaprav dogaja vera.

Največji in najpomembnejši dogodki Marijinega življenja se niso zgodili v zadnjih treh letih njenega bivanja z učenci in Jezusom v Jeruzalemu. Verjetno tudi ne takrat, ko ga je spremljala na križevem potu, ali ko ga je gledala umirajočega na križu. Ne. Njena resnična vera je rasla v Nazaretu skozi trideset let njenega običajnega vsakdanjega življenja, ko je imela ob sebi Jožefa in otroka Jezusa, ki je vsak dan potreboval njeno skrb. Takrat je morala vsak dan, z vsakim korakom Gospodu znova znova izrekati: »Verujem, tukaj sem, ti si z menoj, tvoja dekla sem, tvoja služabnica, tvoja učenka, naj se zgodi tvoja volja.« 

Danes prosimo našo nebeško Mater, da bi jo lahko posnemali v njeni odločenosti, da izpolnimo vsak dan to, kar nam Gospod postavlja na našo pot. A ne s svojimi močmi, ne iz svoje volje, ampak iz vere, zaupanja in prepričanja, da nam bo Gospod, ki nas je poklical na pot življenja in podaril tudi vse talente, ki jih imamo, pomagal, da bomo lahko uresničili njegovo voljo. Saj ne živimo več sami, kakor pravi apostol Pavel, ampak Kristus živi v nas – po zakramentih, po molitvi, po sveti evharistiji, predvsem pa po svetem krstu, ko se je Bog naselil v nas. On je sprejel naše meso in našega duha. 

Zaupajmo mu in se mu dajmo na razpolago, spustimo iz svojih rok skrb zase in ji položimo v Njegove roke in v Marijino srce, da bomo vedno bolj svobodni in srečni Božji otroci.

Fotografije: Marjana Perkovič