Na nedeljo Božje besede je bila v celjski stolnici ob 10.00 slovesna sveta maša, med katero je škof Maksimilijan v službo bralca (lektorat) postavil 16 laikov iz različnih župnij naše škofije, ki so opravili predpisano izobraževanje in formacijo.

V pridigi je zbrane nagovoril:

»Dragi bralci in bralke Božje besede, dragi bratje in sestre, vsi, ki ste se danes zbrali k tej slovesnosti, da se zahvalimo Bogu za dar njegove žive besede. Ta beseda nam je blizu, kakor pravi geslo današnje svetopisemske nedelje. Tako nam je blizu, da nas morda pozna bolj, kot poznamo sami sebe. Prihaja namreč od Njega, ki je začetek, dih, vrh in cilj našega življenja.

Zato je prav, da se vedno, ko v Svetem pismu odpiramo to besedo in se ji bližamo, najprej poklonimo Duhu. On je navdihoval pisce, da so zapisali besede in podobe Boga, ki so nam razodete v Svetem pismu, hkrati pa navdihuje bralce vseh časov, da lahko v tej besedi prepoznajo ne le svoje konkretno življenje, temveč tudi tisto življenje, h kateremu nas vabi Bog, po katerem hrepenimo in h kateremu smo usmerjeni.

Današnja Božja beseda je tako zelo bogata, da lahko samo prosimo Gospoda, da nam pove to, kar je za vsakega od nas potrebno, da bi v tem trenutku slišali. Tri sporočila si morda danes še posebej vzemimo v srce iz te bogate Božje besede:

1. Bog ne išče idealnega kraja in idealnega časa, da bi se nam razodel in nam spregovoril.

V berilu in evangeliju smo slišali, kjer je najprej zasijala Luč. Ne v templju, kot bi pričakovali, in ne v Jeruzalemu, temveč v obrobnem kraju Svete dežele – v Galileji, v Zabulonovi in Neftalejevi deželi, ki je bila od nekdaj izpostavljena nemiru in mešanici ljudstev. Beseda je nagovorila ljudi v stiski; tiste, ki so iskali, ali pa niti tega ne več.

Tudi Jezusovih učencev beseda ni našla pri molitvi, niti pri branju Svetega pisma, temveč pri njihovem vsakdanjem opravilu: v čolnih, na delovnem mestu, ko so spirali mreže in razmišljali, kako bodo s skromnim ulovom nahranili svoje družine.

To velja tudi za nas danes. Morda se nas bo Beseda najbolj dotaknila takrat, ko tega sploh ne bomo pričakovali. Zato jo pogumno sprejmimo in ji bodimo odprti. Čeprav morda tudi mi kdaj tožimo kakor apostol Pavel, ko prosi, naj ga Bog reši “trna v mesu”, nam Gospod odgovarja: »Dovolj ti je moja milost.«

2. Bog ne išče popolnih, ki bi že vse izpolnili, temveč kliče pogumne in zveste.

Išče tiste, ki so pripravljeni sprejeti Njegov klic in delati majhne korake. Ki so usmiljeni do sebe in svojih napak, pa tudi do napak in nepopolnosti svojih bližnjih. Le takšni se zavedajo, da sami ne zmorejo in da potrebujejo Boga; zato lahko sprejmejo Besedo, jo poslušajo in vzljubijo. Ljubezen pa je pomembnejša kakor pa samo razumevanje Besede.

3. Bog nam svoje Besede ne podarja zato, da bi jo ohranili le zase.

Ne želi si le naše popolnosti in našega veselja ob njej, temveč nam jo daje, da bi jo delili naprej. Z Božjo besedo je namreč tako kot z najlepšim, kar človek premore – z ljubeznijo oziroma s hrepenenjem po ljubezni in sreči. Uresničevati in rojevati se začne šele takrat, ko jo podelimo z drugimi.

Zato nas tudi Božja beseda najprej pošilja v svet: podelite jo, oznanite jo, sporočite jo! Takrat jo boste lahko še bolje razumeli in prejemali moč, da ji boste ostali zvesti. Njegova Beseda nas namreč usposablja, da postajamo Jezusovi učenci – njegovi misijonarski učenci.

Ta klic in povabilo sprejemamo vsi, ki smo danes tukaj. Vi, ki ste nekoč slišali glas in sprejeli besedo o Bogu, ste danes prišli sem ne le kot obiskovalci, temveč kot učenci. Kot tisti, ki Besedo sprejemajo in nosijo ter zrejo v Gospoda; ki ne mislijo, da bodo sami spremenili svet, ampak se zavedajo, da so oni tisti, ki lahko svetu približajo Besedo, ki v resnici spreminja srca.

Še posebej se to nanaša na vas, dragi lektorji, ki ste danes poslani sem iz svojih župnijskih občestev, da sprejmete poslanstvo Cerkve. Poklicani ste, da boste brali in oznanjali Božjo besedo, se trudili iz nje živeti, jo negovati in ji pripravljati prostor. Najprej naj ogreje in spodbudi vas, da je ne boste le bolje poznali, temveč ji tudi bolj verjeli. Ko boste izkusili, kako močna in lepa je ta Beseda v vašem življenju, si boste sami želeli, da bi jo sprejeli tudi drugi.

Naj ob tem spomnim na besede pokojnega papeža Frančiška, ki si je tako zelo želel, da bi Besedo imeli vedno pri sebi. Tolikokrat je ponavljal:

»Ne pozabite na žepni evangelij; imejte vedno ob sebi malo Sveto pismo, da boste lahko tudi čez dan prebrali kakšen odlomek. To vas bo približalo Svetemu Duhu.«

Danes smo veseli in hvaležni, da lahko po šestdesetih letih ponovno sprejmemo novo izdajo Svetega pisma, tako imenovano Malo Sveto pismo. To je prvič nastalo ob 2. vatikanskem koncilu, ko se je Cerkev ponovno zavedla središčnega pomena in moči Svetega pisma za življenje vernikov in rast v veri.

To Malo Sveto pismo smo v teh dneh spet dobili prenovljeno, polepšano in posodobljeno. Vsem nam bo v pomoč, da bomo korak za korakom spoznavali najpomembnejše svetopisemske odlomke. Nato vas bo Beseda sama »zgrabila«, da ji boste sledili – takrat boste prepoznali, da Sveto pismo ne razodeva le Boga, temveč nam v resnici razkriva tudi naše lastno življenje.«

Posnetek svete maše, ki jo je prenašal Radio Ars, najdete 📻tukaj.

Fotografije: Jože Potrpin