S podpisom ustanovne listine je papež Benedikt XVI. 7. aprila 2006 ustanovil celjsko, novomeško in murskosoboško škofijo in tako naredil pomemben korak v pokoncilski reorganizaciji cerkvenih struktur. Rojstvo nove škofije je bil vsekakor karizmatičen in strateški trenutek v življenju Cerkve, ki je iskala večjo bližino z ljudmi, večjo povezanost duhovnikov in škofa ter večjo udeležbo laikov v življenju Cerkve. Praznovanje jubileja je za nas vse priložnost za ovrednotenje prehojene poti in hkrati načrtovanje prihodnjih korakov.

Prehojena pot in sadovi nove škofije

V teh dveh desetletjih se je na področju celjske škofije zgodilo veliko pobud, ki so naši veri dajale konkretno obliko in smo zanje hvaležni. Prva ekipa na čelu s škofom Stresom je izkoristila zagon novega začetka in pomladnega razpoloženja v družbi ter izpeljala široko razpravo o stanju verskega življenja po naših župnijah ter oblikah in ciljih pastorale. Iz tega so nastale pastoralne smernice, ki imajo v marsičem veljavo še danes.

Manjša škofija se je lahko bolje povezala in postala bolj domač prostor, škof je bližje in bolj razpoložljiv za obiske župnij tudi zunaj birm in kanoničnih vizitacij, občutek pripadnosti postaja bolj konkreten kot nekoč v veliki škofiji.

Sinodalna prenova in vizija škofije

Oktobra 2021 smo na povabilo papeža Frančiška stopili na pot sinodalne prenove, da bi se močneje zavedali svojega krstnega dostojanstva, po katerem smo bili vcepljeni v občestvo Cerkve, kjer ima vsak svoje lastno poslanstvo v življenju in oznanjevanju evangelija. Povabljeni smo, da skupaj iščemo načine, kako prisluhniti Svetemu Duhu, ki je prvi voditelj življenja in prenove Cerkve. Sinodalnost je učenje dialoga kot načina življenja Cerkve. Je dar Svetega Duha, ki nas kliče k dejavnemu poslušanju, poglobljenemu dialogu in skupnostnemu razločevanju z metodo korakov duhovnega pogovora.

Hkrati z začetkom sinodalne prenove pa smo v škofiji stopili tudi v proces iskanja vizije naše škofije za prihodnjih deset let. Zavedamo se pomena skupne vizije za oznanjevalno moč cerkvene skupnosti. Vizija namreč poenoti skupnost, jo osvobaja nepotrebnega in jo usmeri k bistvenemu. Po dveh letih srečevanj se nam je razkrila slika, ki nas nagovarja in budi hrepenenje: 

»V Svetem Duhu se prepoznavamo in oblikujemo kot dejavni in sočutni člani občestev, kot misijonarski učenci in voditelji.« 

To je neke vrste idealna podoba naših skupnosti, ki smo jo prepoznali kot Božji dar naši škofiji v tem času.

Za vsako od teh besed želimo najti konkretne oblike in načine za njeno uresničitev. V tem jubilejnem letu in letu, ki bo sledilo, se želimo bolj zavestno ustavljati pri prvem delu naše vizije: V Svetem Duhu se prepoznavamo kot … poklicani, izbrani in poslani, da v tem času oznanjamo evangelij, kot ljubljeni Božji otroci in Jezusovi učenci, kot Cerkev blagrov, kot priče Božjega usmiljenja, kot varuhi človeškega dostojanstva, kot solidarni sopotniki, kot skupnost, ki lomi kruh, kot glasniki neizmernega upanja.

Izzivi prihodnosti 

V Svetem Duhu se želimo soočiti tudi z izzivi, ki stojijo pred nami. Zaradi staranja močnih generacij duhovnikov in zmanjševanja števila vernikov intenzivno iščemo korake za preureditev mreže naših župnij, da bodo lahko ognjišča duhovnega življenja, ki bodo lahko ogrevala vedno širša področja. Vzgoja za sodelovanje predstavlja velik izziv tako za duhovnike, ki so bili večinoma navajeni delovati v drugačnih razmerah, kot tudi vernike, ki vero pogosto povezujejo z lokalno pripadnostjo.

Prehod iz kulturnega krščanstva k osebni veri ne gre brez osebnih in strukturnih pretresov. Prav tako prehod iz piramidalnega k timskemu modelu vodenja župnij in škofije.

Vsi pa izkušamo, da lahko le osebna vera in osebna odločitev za Boga preneseta krščanstvo v novo generacijo. Pri tem iščemo ustrezne evangelizacijske in katehetske pristope v duhu vizije škofije.

Znaki novega življenja v škofiji

Veliko semen Božjega kraljestva že poganja in raste tudi v tem času. Pomlad se že prebuja. Cerkev morda izgublja »širino«, pridobiva pa globino. Bog nas vabi k sodelovanju, k osebni odločitvi zanj. Na marsikateri župniji rastejo timi, ki delajo skupaj z duhovnikom pogumne pričevalske korake. Veselimo se pričevanj mladih o resničnem prijateljstvu z Jezusom, o vrednotah, za katerimi mnogi stojijo trdno in neomajno tudi v neugodnih okoliščinah.

Adventni in postni večeri s slavljenjem in osebnim obhajanjem zakramenta sprave ponovno nagovarjajo večje število mladih. Pojavljajo se nove oblike oznanjevanja in kateheze, prihajajo nove družine, ki se povezujejo v družinski katehezi, rojevajo se nove skupine moških, žensk in mladih, ki iščejo Boga in pričujejo z osebno izkušnjo.

Vse več je navdušenih in prebujenih laikov, ki so pripravljeni z raznovrstnimi sposobnostmi služiti Gospodu v sooblikovanju župnijskih skupnosti. Počasi spet raste število mladih katehumenov, ki si želijo prejeti zakramente za življenje. Nenazadnje pa se v bogoslovju spet oblikuje nekoliko večje število navdušenih mladih iz naše škofije.

Vabilo na praznovanje

Vabim vse vas, duhovnike, diakone, redovnike in redovnice, člane župnijskih in gospodarskih svetov in druge župnijske sodelavce, k skupni zahvalni maši ob 20. obletnici škofije, ki bo v nedeljo, 31. maja, ob 16.00 v celjski stolnici. 

Prav tako vabim duhovnike, diakone in redovnice na slovesno akademijo ob 20. obletnici škofije, ki bo potekala v torek, 19. maja, ob 20.00 v celjskem Narodnem domu, kjer bomo ovrednotili pomen škofije za naš širši kulturni in družbeni prostor.

Naj bo praznovanje 20. obletnice ustanovitve naše škofije za nas vse izraz hvaležnosti Bogu, da smemo živeti prav v tem času Cerkve in sveta. Zato »praznujmo, pa ne s starim kvasom hudobije in zla, ampak z nekvašenim kruhom iskrenosti in resnice« (1 Kor 5,8).

Msgr. dr. Maksimilijan Matjaž, celjski škof