»Po soboti, ko se je svital prvi dan tedna, sta prišli Marija Magdalena in druga Marija pogledat grob.« (Mt 28,1)

Tako beremo na začetku evangelija te svete velikonočne vigilije. Kar nekoliko pretresljivo, preprosto in predano. Pa vendar tudi nam znano. Kako hitro se človek navadi na vse, tako na lepo in brezskrbno, kakor tudi na trpljenje in žalost. Žene, ki so bile v petek priče strašnega trpljenja in smrti njihovega ljubljenega Učitelja, ki so videle, kako je vojak s sulico prebodel njegovo stran, da se je iz njega ulila kri in voda, so očitno izgubile upanje, da bodo pri grobu odkrile kaj drugega kot zapečaten kamen in stražarje. Samo evangelist Matej, ki ga letos beremo, ne omenja, da bi imele s seboj olja in bi ga hotele maziliti. Prišle naj bi samo pogledat grob.

Potem pa se zgodi potres. Tako kot že v petek ob njegovi smrti na Kalvariji. In skala se je razpočila in grob se odpre in prikaže se angel, ki jih prestraši in hkrati miri! Ne bojta se! Ni ga tukaj. Vstal je, pred vami pojde v Galilejo.

Tudi v našem življenju, dragi bratje in sestre, v življenju vernih kristjanov je tako, da hitro pademo v rutino, da se hitro navadimo na dogodke, na ljudi in na odnose in nam vse postaja samoumevno. Kar je še hujše, ko se na vse navadimo, zamrejo obrazi, vse posivi in se zdolgočasi in odnosi počasi odmirajo. V resnici ne vidimo več tistega, kar je zadaj, kar pravzaprav daje življenje. Tako npr. ob pospravljeni sobi ne vidim več tistega, ki je to naredil, ob popravljeni pipi ne tistega, ki jo je popravil; seveda tudi ob popravljenem avtomobilu ne kaj več kot velik račun. Zato pa seveda tudi ob soncu, ki nas zjutraj pozdravi, težko vidim kaj več kot naravni pojav. Čeprav slutimo in vemo, da je za vsem tem še kaj več, da je v ozadju vedno neka pozornost, ljubezen, naklonjenost ali pa tudi žrtev in daritev. Nekaj, po čemer v resnici hrepenim in si to želim. V ozadju vsega je končno ljubezen, ki je edina ustvarjalna.

A velikokrat potrebujemo kar potres, da se se nam odprejo oči in vidimo globlje, tisto, kar je zadaj in resnično!

Dragi bratje in sestre, da bi se nam odprle oči – temu služi v resnici tudi vse dogajanje velikega tedna in te velike noči, ki jo vsako leto obhajamo; da bi prepoznali, kaj se v resnici dogaja v našem življenju, kaj Bog dela v njem, kdo sem jaz v Božjih očeh.

Zato smo brali te slavne pripovedi o stvarjenju sveta in prvega človeka, o poklicu Abrahama, o čudežnem izhodu Izraelcev iz egiptovske sužnosti, da bi prepoznali Božjo roko, ki vse od začetka življenja spremlja svet in človeka in ga vzgaja, da bi se prepoznal kot njegov otrok, kot Božji obdarovanec.

Prosimo za milost, da nas letošnji prazniki spet prebudijo, da nas ta noč, ki jo doživljamo v tem veličastnem bogoslužju Cerkve, vsaj nekoliko pretrese in nam odpre oči, da bi zaslutili Gospodove stopinje v našem življenju. Tako, kot se je to zgodilo ženam. Ko so v strahu in veselju zapustile grob in bežale in jim je prišel naproti Jezus, jih pozdravil, one pa so mu objele noge in se mu poklonile (Mt 28,9).

OBJELE SO MU NOGE! Tiste noge, ki so prepotovale deželo, da bi našle zadnjega reveža ali prvega domišljavca, ki se mu zdi, da Boga ne potrebuje, da se bo že sam umil, kakor Peter tisti večer, ko ni pustil, da bi mu Jezus umil noge.

O teh nogah, Gospodovih in naših, ki iščejo, da bi bolj varno stopile, je gospod župnik razmišljal v četrtek zvečer in nas vabil, da bi prepoznali v sveti maši in v zakramentih tisto vsakodnevno priložnost, da se Gospod dotakne naših nog, da jih umije in jim da novih moči.

Kakor takrat ni gledal na to, ali so si učenci zaslužili njegove pozornosti in ljubezni, ampak je umil noge vsem po vrsti – tudi Judu in Janezu in končno Petru, tako tudi nas danes ne presoja po tem, koliko smo ga vredni.

Potrebni smo njegove ljubezni in odpuščanja. Zato umiva noge tudi izdajalcem, zatajevalcem, strahopetcem in nezvestim, tudi nam. Tudi za to, da bi nam pomagal sprejeti samega sebe, našo realnost umazanih nog, kakršna koli že je.

Samo, če si jo priznamo, lahko tudi iskreno prosimo odpuščanja. Samo iskrenemu grešniku pa se lahko Gospod tako približa, da ta sprejme njegovo odpuščanje. Če ostanemo pri lesku in zunanjosti, bo voda odpuščanja odtekla in ne bo pustila sledu.

Ko bomo sedaj pričeli krstno bogoslužje in obnovili svojo krstno veroizpoved in nas bo orosila krstna voda, zares odprimo svoja srca Božjemu usmiljenju, da nas bo lahko prerodilo.