V soboto, 8. marca 2025, je v Salezijanskem mladinskem centru Celje od 14:45 do 20:00 potekal Animastart Celje. Animatorji so spoznali letošnjo oratorijsko temo z naslovom Ne boj se, zasveti!, katere osrednji lik je bl. Alojzij Grozde, pridobivali nove animatorske veščine, se naučili letošnjo himno, imeli poučne delavnice, igre, osebno delo in druženje.

Sveto mašo so obhajali skupaj s škofom Maksimilijanom, ki jih je v pridigi nagovoril:

Hvaležen sem vsem vam animatorjem, da ste se odločili del svojega časa posvetiti drugim mladim, da jim boste pričevalci vrednot in vere, ki jo na oratoriju živite in jih tudi v tej pripravi na oratorij poglabljate in negujete. To je vaše veliko poslanstvo in odgovorna naloga,  zato je prav, da se nanjo pripravite. Vsi, ki ste animatorji že dlje časa, se zavedate, kako so v vas uprte oči otrok, ki od vas pričakujejo pravo besedo in pravo odločitev, kako vas opazujejo in kako so jim veliko bolj kot vaše besede, pomembna vaša ravnanja in odločitve.

In če vas je v tem poslanstvu kdaj strah, je to prav. Tudi če kdaj s tremo pristopate k svojemu delu, to pomeni, da se zavedate odgovornosti ter se ob tej veliki nalogi čutite majhne in šibke. Če k vsakemu delu pristopamo s takšno držo ponižnosti, je lahko to delo blagoslovljeno in bo zagotovo obrodilo sadove.

Letošnje leto in letošnje vaše delo bo potekalo v svetem letu, posebnem letu milosti, zato je prav, da veste, kaj smisel svetega leta. Sveto leto obhajamo vsakih 50 let ali 25 let kot spomin na ključni dogodek odrešenja – na rojstvo, smrt in vstajenje našega Gospoda Jezusa Kristusa. To leto nas še posebej spodbuja, da se bolj zavemo bistvenih resnic naše vere ter tega, kaj pomeni biti kristjan in kaj kristjani prinašamo svetu.

Tega se spominjamo pri vsaki sveti maši. Vsaka sveta maša je pravzaprav obnovitev tistega začetnega dogodka, ko je Bog izrekel svojo veliko besedo, ki so jo nato na različne načine zapisali pisatelji Svetega pisma. Sveti Pavel je v enem svojih zadnjih pisem zapisal: »Velikokrat in na veliko načinov je nekdaj Bog govoril. Slednjič te dni pa nam je spregovoril po Sinu.« Bog nam je s tem želel povedati tisto najbistvenejše: da je naše življenje dragoceno, da izhaja iz Boga in da ima zato vsako človeško življenje tudi svoje poslanstvo.

To poslanstvo pa lahko izpolnimo prav s tem, kar smo – tudi če nam česa manjka, če živimo v težkih okoliščinah, če na svet nismo prišli v idealnih razmerah ali družinah. Vsak človek v sebi nosi Božjo besedo, Božjo moč, Božjo iskro, ki mora zagoreti, da bi obrodila svoj sad.

To je veliko sporočilo, ki nam ga krščanstvo daje na pot: smo Božji, nismo kdorkoli! V tem svetem letu bi morali obnoviti prav to – našo pripadnost tem trem glavnim značilnostim ali krepostim naše vere, po katerih bi nas morali ljudje prepoznavati: vera, upanje in ljubezen.

Vera, upanje in ljubezen niso nekaj, kar bi si morali sami pridelati, niti niso odvisni od našega počutja, želje, ali volje, ampak so najprej dar. Vero, upanje in ljubezen nam Nekdo že daje. Pri krstu smo prejeli dar Svetega Duha, ki nas je naredil za Božje otroke. To pomeni, da so te kreposti – vera, upanje in ljubezen – v nas že položene.

Na prvi pogled se nam zdi, da vera pomeni vedeti nekaj o Bogu. Seveda je pomembno vedeti, v koga verujemo. A bistvo vere je spoznanje, da nas nekdo ljubi, da smo izbrani, da nekomu pripadamo in da nismo sami. To je srčika naše vere – da se prepoznamo kot ljubljeni Božji otroci, sinovi in hčere.

Največ, kar lahko v življenju posredujemo tudi drugim, je prav to: da jim pokažemo, da so dragoceni, pomembni in ljubljeni. To namreč ni nekaj samoumevnega. Na svet pridemo v različnih okoliščinah, v različnih družinah, z različnimi darovi in omejitvami. Živimo v družbi, ki je zelo zahtevna in nam vsiljuje podobe, kakšni bi morali biti, kaj bi si morali želeti in kako bi morali izgledati.

Tudi sami izkušate, da je za mladega človeka najtežji boj, da se prebije skozi te različne predstave, ki mu jih vsiljuje okolica: kakšni bi morali biti, kaj bi si morali želeti, kako moramo izgledati. Da skozi vse to pride do tiste srčike v sebi, do tistega klica, ki mu pravi:  »Tak kot si, si moj, si ljubljen in imaš vse darove, da lahko iz teh darov narediš nekaj lepega, s čimer boš osrečil sebe in ljudi okoli sebe.« Ker pa to ni lahko, vsak, še posebej pa mlad človek, če želi zrasti v takšno ljubljeno osebo, vedno znova potrebuje drugega, spremstvo in spodbudo. Zato nas Bog ni poklical, da bi svojo vero živeli sami v neki notranjosti in intimi srca, ampak v občestvu.

Sami veste, da samo če pridete skupaj, se včasih za to tudi malo premagate, si vzamete čas, greste do drugega, potrpite drug z drugim,… iz tega počasi zraste nekaj lepega, nekaj novega, nekaj boljšega, nekaj več, kot če bi ostali sami zaprti v svojem domu.

Imamo pa še to večjo skupnost, ki ji pravimo Cerkev. To je tisto Telo, kot pravi Sveto pismo, ki povezuje vse, ki smo po krstu sprejeli Svetega Duha in postali eno. Naloga tega občestva Cerkve je, da drug drugega krepimo, da smo drugemu v pomoč, da zmoremo skupaj drug ob drugem in drug za drugega ustvarjati tisto ključno, kar vsi tako zelo potrebujemo – zavest, da smo ljubljeni in da zmoremo ljubiti tudi sami.

Zato vas spodbujam, da bi se letos, ko smo v svetem letu, in ko imate za osrednji lik oratorija takega močnega pričevalca Alojzija Grozdeta in naslov: »Ne boj se, zasveti!« res zavedali, da je pogum, ki nam ga daje Gospod, nekaj resničnega.

Jezus nam ne reče samo: »Bodite pogumni!«, ampak nam reče tudi: »Jaz sem z vami vse dni do konca sveta.« Ne izbere nas samo in nas pošlje, ampak je ob nas. Še posebej takrat, ko mu priznamo svojo nemoč in prosimo za pomoč – takrat se nam izkaže močan in silen.

V besedi zasveti se skriva beseda svet, sveti in svetost. Te besede se morda malo bojimo, posebej mlad človek noče biti sam po sebi svet, da bi bil drugačen. Ampak kaj je bistvo svetosti?

Bistvo svetosti je, da smo resnično to, kar smo. In če vemo, da nismo rojeni slučajno, ampak iz ljubezni Boga, potem je naša resnica tega, kar smo, to, da smo od Boga ljubljeni. Da bi se k tej resnici vedno znova vračali brez slepil in stranpoti. To je pravzaprav svetost. Po tem hrepenimo, ker vsi hrepenimo po resnici, po ljubezni in po sprejetosti.

Naj vam bo tudi današnja sveta maša in vsaka sveta maša, ki jo boste obhajali na vaših oratorijih in vaših srečanjih, vir in trenutek, ko se lahko Tistega, ki nam to svetost podarja, dotaknemo, ga sprejemamo in On sprejema nas. Ne samo popolne, perfektne, ampak take, kakršni smo, tudi v naši krhkosti in nemoči. Amen.

Lanski obisk oratorija iz Mozirja v celjski stolnici

Fotografije: Don Boskov center Celje