Škof je na zadnjo nedeljo v adventu maševal z občestvom v cerkvi v Mozirju.

Vir: posnetek zaslona You Tube župnije Mozirje

V začetku pridige se je navezal na sporočilo skavtske Betlehemske luči miru:

»Prinašajmo v svet lepe besede.

Lepe besede rodijo tudi lepe odnose.

Lepi odnosi pa rojevajo Boga med nami.«

V nadaljevanju je razmišljal o evangeliju 4. adventne nedelje, ki govori o srečanju dveh preprostih žena, ki sta sprejeli Besedo, šli na pot in druga drugo obogatili. Čeprav Marija ni razumela, je hitro stopila na pot in tekla k Elizabeti ter ji pripovedovala, kaj se ji je zgodilo – da se bo zgodilo nekaj velikega. Elizabeta, kot beremo, je bila napolnjena s Svetim Duhom in začeli sta prepoznavati, da Bog res ni nekaj, kar bi prebivalo samo zgoraj na nebu, ampak da želi Bog živeti med nami na preprost, na naš način.

Spomnil je, da je prav ta odlomek pred leti papež Frančišek položil mladim na srce in jim ga dal za vzor, kako lahko v svojem življenju spreminjajo stvari, kako se lahko tudi v njihovem življenju nekaj spremeni:

• Najprej tako, da slišimo besedo, ki pride od drugih.
• Ko nas bo ta beseda odlepila od nas samih, ko nam bo pokazala človeka ob meni, mi bo dala pogum, da stopim k njemu.
• V tem srečanju bom odkril nekaj več, kar me presega, zgodila se bo ljubezen, potrpežljivost, dobro delo, pozornost; kar bo preraslo strah za mene samega, strah, ki me zapira.
• Zgodilo se bo to, kar se zgodi ob Božiču – rodil se bo Bog.

Škof je povabil, da iščemo male priložnosti v naših medsebojnih odnosih. Prepoznavajmo povabilo Boga, ki nas želi osvobajati strahu za samega sebe.

Gospod nam je podaril vse. V krstu nam je dal velik dar novega življenja, ki raste takrat, ko začnemo izpuščati iz rok svojo žalost, svoj skrb, da si moramo vse prislužiti, to miselnost, da ja sreča odvisna samo od našega dela, …

Škof je na koncu občestvu položil na srce, da Bog od nas ne pričakuje velikih besed, žrtev in darov, kot nam Božja beseda govori v današnjem Pismu Hebrejcem. Dal nam je že vse, dal nam je naše življenje, naše telo, roke, noge, oči, … Po tem lahko izpolnjujemo velika Božja dela, po katerih Bog prebiva v naši sredi.