Škof Maksimilijan je na. 1. postno nedeljo v skupnosti redovnic, ki v Svetem Duhu načrtujejo korake prenove, ob Božji besedi razmišljal:

Ko se je postil štirideset dni in štirideset noči, je bil naposled lačen. In pristopil je skušnjavec… (Mt 4,2-3a)

Bog nam lahko spregovori šele takrat, ko odpremo svoja srca. To, s čimer jih odpiramo, pa je lahko marsikaj. Včasih morda hvalnica, veselje in zahvaljevanje Bogu za velike milosti. Tudi to odpira srca. Papež Frančišek nas je v preteklem letu, ko smo obhajali sveto leto upanja, spodbujal, naj prepoznavamo znamenja upanja okoli nas in ob tem odpiramo svoja srca. Vendar pa naše srce najbolj odpre prav stiska, ker ga na nek način stisne in razlomi: nemoč, soočenje z resnico o tem, kdo sem. Zato je postni čas milosti in spokornosti, najbogatejši čas, ker je čas, ko vidimo in sprejemamo svojo realnost. Samo na temelju resničnosti lahko kaj zgradimo.

Duhovniki se vsak dan dotikamo Najsvetejšega in smo Gospodu zelo blizu. Pa vendar nam ta milostni čas velikokrat spolzi mimo. A tudi po tem lahko učenec pride bliže svojemu Gospodu, kakor nam govori evangelij. O enem čudežu poročajo vsi evangelisti – o pomnožitvi kruha. Zanimivo je, da takoj za tem, ko se zgodi ta čudež s kruhom in doživijo obilje Božje milosti, sledi vihar na morju. Pri Janezu je še posebej poudarjeno, da je Jezus prisilil svoje učence, naj takoj stopijo v čoln in odrinejo na drugo stran, sam pa je medtem odpustil množice. Nato pride noč, vihar, groza. Jezus se jim približa sredi viharja, a ga ne prepoznajo, imajo ga za prikazen.

Tudi nam se to vedno znova ponavlja v življenju. Prejemamo veliko milosti in darov. Imamo velik privilegij svete maše in bližine Božje besede, ki je mnogi ne poznajo. Čeprav je to beseda, ki mi za vsak dan razodeva Božjo voljo in smer, ga ob preizkušnjah ne prepoznamo; bojimo se, smo prestrašeni, imamo ga za prikazen.

»V veri pogum za spremembe.« 

To je velik izziv tudi za vas. Za svoje geslo ste zapisale: »V veri pogum za spremembe.« Ko iščemo novo pot in nov pristop, hočeš nočeš zapademo v strah. Na primer: ko škof vidi, da mu duhovniki umirajo in odhajajo, župnije pa ostajajo brez duhovnikov, zadaj pa so množice – včasih gorečih, včasih grozečih – ljudi, ki si želijo imeti duhovnika. Če se tej grožnji in žalosti zmoremo zoperstaviti, vidimo mir, ko Gospod začne blagoslavljati naše stiske. Tako se v stiski prazne župnije začnejo porajati darovi milosti, karizme, kakor pravi apostol Pavel, ki dajejo skupnosti novo rast. To velja za vse nas.

Jezusove skušnjave, s katerimi zaključujete svoj kapitelj in z njimi vstopamo v postni čas, nam vedno znova govorijo, da resnična težava ni lakota. Danes, tudi zaradi večje prisotnosti psihologije oziroma boljšega poznavanja človeka, v Cerkvi ne govorimo samo o lakoti, temveč o potrebah. Vse Jezusove skušnjave v evangeliju so odraz legitimnih človekovih potreb: potrebe po varnosti, priznanju, potrditvi, sprejetju. To so potrebe, s katerimi smo prišli na svet in v katerih lahko uresničujemo svoje poslanstvo. Ključ ni v odpravljanju teh potreb. Tudi naše morebitno junaško premagovanje potreb z lastno močjo ne traja dolgo.

Gospod nas bo v naši največji kreposti ali pa slabosti vedno znova želel prepričati, da je samo on tisti, ki se mora proslaviti v našem življenju – ne z mojo močjo, temveč z mojo sposobnostjo sprejemati dar, ki nam ga daje.

»Dovolj ti je moja milost. Moč se v slabosti izopolnjuje.« 

Apostol Pavel v Pismu Rimljanom pravi, da mu je Gospod dal trn v meso, ki ga zbada, in kako zelo si želi, da bi mu bil odvzet. Gospod pa mu reče: »Dovolj ti je moja milost, moč se namreč v slabotnosti izpopolnjuje.« (2 Kor 12,9) Pavlu Gospod ni odvzel tistega trna v mesu, ampak mu je počasi razodel, da ga ta trn pravzaprav ne ogroža. Pokazal mu je drugo, še nevarnejšo oviro, ki jo mora skupaj z njim premagati, da bo lahko res njegov – da bo lahko sprejel njegov pogled, njegov dar in njegovo usmiljenje.

Pred nekaj meseci je v slovenščini izšla knjiga italijanskega duhovnika in pridigarja Luigi Maria Epicoco. V njej je preprost stavek o tem, v čem je Pavlovo in naše spreobrnjenje: Pavel se je spreobrnil takrat, ko je sprejel ponujeno roko. Spreobrnem se takrat, ko začutim potrebo po drugem, ko priznam, da ga potrebujem.

Vse naše skušnjave namreč izhajajo iz drže majhnega otroka, ki pravi: »Sam bom!« V našem kleriškem krogu je pogosta skušnjava, ki jo je Papež Frančišek imenoval avtoreferencialnost. To pomeni, da sem jaz sam edina referenca za to, kaj je prav in kaj ne.

V veliko večji meri

Osrednji stavek, ki utemeljuje naše upanje in zaupanje, je v današnjem berilu iz Pisma Rimljanom: »Vendar pa z milostnim darom ni tako kakor s prestopkom. Če so namreč zaradi prestopka enega umrli mnogi, sta se v veliko večji meri razlila na mnoge Božja milost in dar po milosti enega človeka, Jezusa Kristusa.« (Rim 5,15)

Če je greh povzročil takšen kaos v stvarstvu, je veliko večji učinek in spremembo prinesla milost, ki je prišla po enem človeku. Tega se premalo zavedamo. Greh je nekaj zelo težkega, vendar pred milostjo izgine. Pred močjo Enega, ki je prišel, da nas spremeni in odreši, nam ves pekel ne more do živega.

To je pravi temelj upanja, ki si ga lahko vedno znova polagamo na srce: milost je močnejša od greha, življenje je močnejše od smrti. In če to verjamemo v tem našem času, v tem trenutku sveta in Cerkve, se nam tudi za našo Cerkev in njeno prihodnost ni treba bati.