Na 3. adventno nedeljo, 11.12.2022 je škof Maksimilijan obiskal župnijo Šmihel nad Mozirjem.
Nekaj poudarkov iz škofove pridige med sveto mašo:
Kot se v tem času zimska narava umiri in kliče k počitku od dela zunaj, zimsko vzdušje utiša in ustavi tudi naša življenja, razmišljanja, odnose, zato da bi jih lahko poglobili in utrdili. K temu nas želi spodbujati adventni čas, ki je poseben čas milosti, neke vrste čas naših krščanskih duhovnih vaj, čas poglobljenega počitka in miru za pripravo. Veliko slišimo o pripravah – da se pripravljamo na božič.
Vendar je premalo in preveč žalostno, če bi vso svojo pozornost usmerili samo na en dan, na decembrski datum božičnega praznika.
Lahko se nam zgodi, da se že dan potem vprašamo: In kaj zdaj? Izmučili smo se, veliko smo pojedli, zdaj pa bomo spet iskali taka in drugačna razvedrila in počitek, da se spočijemo od vseh priprav in praznovanj. To ni smisel tega, k čemur nas adventni čas spodbuja in krepi našo pozornost – da bi se res zavedali, kdo smo mi, kdo je naš Bog, kako živa je naša vera, kako iz nje živimo, kako zares jo vzamemo... Ali nam je v pomoč in veselje, ali v neko breme in dolžnost.
Čas pričakovanja ni usmerjen samo na datum 25.12. Kristus se je že rodil, ne rabimo ga več čakati, da se rodi. Enkrat za vselej se je rodil pred več kot 2000 leti in vstopil v človeško zgodovino, kjer zdaj živi med nami.
Kar mi čakamo in pričakujemo je, da ga bomo lahko res prepoznali, ko prišel dokončno v naše življenje – ko bomo bi dokončno stopili pred Njega, ko se bo nitka našega naravnega življenja zaključila in bomo stali pred Njim. Zato se pripravljamo na Gospoda, da bi ga takrat lahko prepoznali. Pred Bogom se ne bomo znašli s svojim bogastvom, urejeno hišo, veliko kmetijo,.. Pred Boga prihajamo taki, kot smo. S tem, kar smo zgradili z ljubeznijo, ki se kaže v konkretnih dejanjih odnosa do bližnjega, do mojega najbližjega in do Boga.
Zato nas že v dveh adventnih nedeljah Janez Krstnik na konkreten način spodbuja, da ne bi slučajno plavali s svojo vero nekje v zraku in si mislili, češ saj smo opravili verske dolžnosti in to je to.
Prejšnjo nedeljo je Janez Krstnik vsakemu izmed nas klical, da je premalo, da bi se sklicevali na svoje zasluge, svojo preteklost, na podedovano vero,… če te vere ne nosimo v svojem srcu. Zavedati se moramo, da imamo veliko čast in priložnost, da v tem trenutku zgodovinskega časa izpolnimo naš krščanski dar, ki smo ga prejeli in pričujemo za živega Boga s svojim življenjem med nami.
Obrodite vreden sad spreobrnjenja.
Kaj pa je ta vreden sad? To sluti vsak sam, ko odkriva svoje bogastvo, ki ga nosi v sebi in ki je namenjeno temu, da ga deli z drugimi. Ta dar moram najprej podeliti tistemu, ki me najbolj potrebuje in čaka na moja konkretna dejanja – tam se kažejo darovi naše vere, ki nam v prvi vrsti pravi, da je Bog Oče vseh ljudi, ki vsem enako, pravičnim in krivičnim, daje možnost in življenje, da obrodimo svoj najlepši sad.
V današnjem evangeliju pa je Janez Krstnik v drugačni podobi kot prejšnje nedelje, ko smo v evangelijih brali, kako je klical k spreobrnjenju. Danes ga namreč najdemo v veliki preizkušnji, ko je zaradi svojih besed in svoje drže ostal brez zaveznikov in se znašel v ječi, kjer je bil zaradi banalnosti obglavljen, prej kot bi videl sadove svojega oznanjevanja. Zato pošlje svoje učence k Jezusu z vprašanjem: »Ali si ti tisti, ki ga čakamo? Ali je to to?«
Zato se tudi mi vprašamo: Ali je to to od naše vere?
Jezus reče: Poglej okrog sebe, kaj se dogaja, odpri oči in prepoznaj, da Bog deluje. Čeprav ne deluje morda, kakor si predstavljate in ga čakate vi. Deluje na svoj način. Ne deluje, kakor bi mi sami želeli.
Bog naše vere ne tehta po veličini, po količini besed, ampak po pristnosti, po odprtosti našega srca, po tem, kar resnično smo. Ne boji se naših dvomov, ampak naše hinavščine. Ne boji se naših vprašanj, ampak našega molka, ko ga nič ne prosimo, ampak mu kvečjemu kaj očitamo, češ da mu ni mar, kot učenci v viharju na morju. Kako naj ne bi bilo Očetu mar za krizo in revščino svojih otrok?
Želi, da bi se mu približali s srcem, s tem, kar v resnici smo, da bi odkrili, da on ne živi daleč nad oblaki, ampak da je že vstopil v naše življenje, da se je že rodil v našem življenju in nam želi dati svojo moč, milost in pomoč. Pri vseh zakramentih vstopa v nas, vsi smo napolnjeni s Svetim Duhom! Darovi Svetega Duha so “polne vreče”, s katerimi Bog čaka, da bi se mu odprli in v Njem živeli, ne pa da bi trdno vztrajali pri tem, da bomo vse storili sami. Ničesar ne moremo narediti sami. Kot nam pravi Jezus: “Nihče ne more priti pred nebeškega Očeta drugače kakor po meni, jaz sem pot, resnica in življenje.”
Vstopimo v tretji teden adventa s prošnjo, da bi bolj zaupali Gospodu, ki se je že rodil v nas.
Z Jezusovim vstopom v ta svet se je nebeško kraljestvo začelo živeti tukaj in sedaj, med nami. Čeprav smo nemočni, šibki in grešni, smo večji kot Janez Krstnik, kot pravi Jezus v današnjem evangeliju: »Med rojenimi od žená ni vstal večji od Janeza Krstnika, vendar je najmanjši v nebeškem kraljestvu večji od njega.«
Ker Božji Duh živi v nas, kakor pravi apostol Pavel: »Ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni.«