Na praznik sv. Maksimilijana Celjskega, sozavetnika celjske škofije in godovnega zavetnika našega škofa Maksimilijana, je škof z zbranimi duhovniki in Božjim ljudstvom maševal v cerkvi sv. Maksimilijana v Celju.

Ob dnevni Božji besedi je v pridigi razmišljal o trdosti te besede. Po poslušanem evangeliju se namreč zdi, da bi tudi mi lahko odgovorili Jezusu z besedami učencev: “Trda je ta beseda, kdo jo more poslušati?” in bi užaljeni in prizadeti odhajali. Naš Gospod si s tako besedo ni pridobival veliko prijateljev, take besede so ga na koncu pripeljale na križ. “S takimi besedami žališ tudi nas.” Tudi mi se kdaj čutimo prizadete in ne dovolj razumljene, ko slišimo kakšno besedo, ki je trda.  Tudi besede papeža Frančiška večkrat vznemirjajo in zato v človeku povzročijo nek proces. Temu proces pravimo proces življenja, proces prečiščevanja.

Beseda, ki jo beremo na prelomu Lukovega evangelija, da se je Jezus trdno odločil, pomeni, da je trdno obrnil svoje obličje proti Jeruzalemu in se odločil, da gre v Jeruzalem, da izpolni Očetovo voljo. Njegova drža ostaja trdna v tem, da želi izpolnjevati Očetovo voljo in ne svoje.

Očetova volja je, da bi se vsi ljudje zveličali in prišli do spoznanja resnice, da bi se usmiljenje dotaknilo tudi zadnjih, obrobnih, da ne bi delali razlik med tistimi, ki so tako ali drugače verni, med bolj ali manj vernimi, ampak da bi jih lahko presojali in sprejemali samo po odnosu njihovega srca.

Zato lahko papež tolikokrat s tako gotovostjo v svojem ponitifkatu pravi: Vsi bratje. Ne samo vsi smo bratje, ampak vsi so bratje, tudi tisti, ki jih mi morda ne prepoznamo za brate, ker so vsi sinovi in hčere nebeškega Očeta. Ta beseda pa je trda, ni lahka, ker vedno znova najeda človekovo gotovost, njegov strah in ljubezen do samega sebe, človekovo potrebo biti izbran, viden, pohvaljen, biti na posebnem mestu.

Škof je spodbudil, da je prav, da se tudi mi pustimo vznemiriti besedi današnjega evangelija, ker verujemo, da Božja beseda, ko vznemirja, prečiščuje. To spada k bistvu Božje besede. Ker ne govori v kalnem ali v megli, ampak daje dih Duha, to pa je dih jasnosti, bistrine, je jasnina. In to jasnino nam Gospod želi dati, zato ker ve, da samo v jasnini lahko živimo. Tudi če si mi včasih zagrnemo okna, da ne bi videli in si zapremo ušesa, da ne bi slišali. Pa vendar se človeška duša nadiha in zaživi samo takrat, ko je jasno, ko lahko vidi naprej, ko vidi svojo resničnost takšno, kakršna je.

O tej jasnini zelo jasno govori tudi apostol Pavel v tej osnovni in prvi lekciji razločevanja v današnjem berilu iz Pisma Galačanom, ko govori o tem, kako mrtva so dela mesa, ki se odpovejo in zaprejo Duhu, s tem pa tudi bližnjemu. Takšna dela ne rodijo, ampak umirajo in proizvajajo strup, ki zastruplja tudi vse okoli njih. Zato so takšna dela ne samo obsojena na propad, ampak pomenijo tudi smrt. Sad Duha, ki prinaša življenje, pa je tisti, ki nima svojega namena v samem sebi. Že sama beseda sad nam pove, da je to nekaj, kar je dano za to, da ga pojémo in iz tega živimo. Da pade v zemljo, tam zagnije in umre in potem obrodi sad. Zato sadove Duha vedno presojamo samo po tem, koliko rodijo: potrpežljivosti, veselja, miru, dobrotljivosti, ljubezni,…

Zato prosimo za tega čistega Duha, za svež veter, ki nam ga Božja beseda vedno znova daje, ki nas lahko kdaj tudi tako močno prepiha, da si prehladimo glavo in srce, pa vendarle daje življenje in jasnino. Da bi lahko prenašali to svežino vetra, nam Bog v življenju Cerkve vedno obuja dovolj svetnikov. Ti so tisti rodovitni vir za življenje Cerkve na poti.

Škof je spomnil na razmišljanje Gregorja Čušina, ko v svoji duhoviti globokoumnosti o sv. Maksimilijanu Celjskemu pravi, da je “njegova življenjska zgodba kot pri mnogih njegovih svetniških kolegih, zavita v pisan plašč legend … ali pa smo iz teh zgodb naredili legende samo zato, ker jim je težko slediti.”

Tako kot tudi Jezusovim besedam pogosto pridajamo neko oddaljeno maziljeno nebeškost, da bi rekli, da se te besede in zgledi ne tičejo nas. Celo ne tako oddaljenih zgledov naših prednikov, ki so na tem ozemlju po nasilju pretakali svojo kri za zvestobo življenju. S takšno metodo tudi drug drugega ovijamo v legende, pozitivne ali negativne, da se na ta način oddaljimo in si zagotovimo neko svojo navidezno varnost in gotovost. Vse to pa je dim, ki se razkadi, ki ne more ohraniti ali rojevati življenja.

Čušin razmišlja tudi o imenu Maksimilijan, ki je pravzaprav napotek, da bi se vsega, kar se lotevamo, lotili s čim več ljubezni, z največ ljubezni, da bi tekmovali med seboj z maksimalno ljubeznijo, da bi vse, kar nam pride naproti sprejeli in sprejemali z ljubeznijo in tako uresničevali Kristusov zgled, ki ni prišel zato, da bi mu stregli, ampak da bi on dal svoje življenje v odkupnino za mnoge. Prav ta vsakodnevna daritev in ljubezen do malih je večna in trajna vez, ki nas povezuje s svetimi vseh časov.

Le ljubezen je tisto, kar ostane. Je vez, ki nas povezuje, ki nas dela Cerkev, ki nas dela močne in pogumne, da lahko verujemo in vemo, da ne bomo nikoli zmagovalci iz mesa, ampak vedno samo zmagovalci iz Duha – iz daru, ki nam ga Gospod podarja v polni in zvrhani meri, kolikor smo ga mi pripravljeni sprejeti.

Škof je ob koncu nagovora vse spodbudil, da se odpremo tej ljubezni, temu Duhu, ki teče do nas tudi na tako viden način, kakor je pričevanje naših svetnikov.

📸 Klemen Sitar: