Na nedeljo Božje besede 22.1.2023 je škof Maksimilijan obiskal župnijo Brežice in v farni cerkvi svetega Lovrenca daroval sveto mašo.

Nekaj poudarkov iz njegove pridige:

V današnjem evangeliju smo slišali Jezusovo prvo besedo na začetku njegovega oznanjevanja: Spreobrnite se in verujte evangeliju.

V vsakem odlomku Svetega pisma odzvanja ta poziv in klic k spreobrnjenju. Na prvi pogled nas ta beseda malo zmoti, morda je tudi to razlog, da katoličani premalokrat beremo Sveto pismo, morda nas je celo strah, da bi Božja beseda od nas zahtevala nekaj nemogočega, da nas vodi nekam v neznano, kjer ne bi bili več srečni. S takim razmišljanjem delamo veliko krivico Bogu in njegovi besedi. On nam namreč besedo ne govori zato, da bi nam pokazal, česa vsega še nismo naredili, kakšni vse bi še morali biti, ampak da bi nam dal moč, da bi lahko živeli. To ni beseda oddaljenega sodnika, ki trdo terja pokorščino in služenje, to je beseda Očeta, ki želi predvsem, da bi živeli v polnosti in v veselju ter da bi zmogli živeti na poti, kjer nas srečujejo tudi preizkušnje in potrebujemo moči za boj. Zato je prav ta beseda Spreobrnite se in verujte evangeliju, vzporedna z besedo, ki jo 365x najdemo v Svetem pismu: Ne bojte se!

Bog nam namreč govori: »Jaz sem s teboj, moja beseda ni zapoved, moja beseda je moč za izpolnjevanje zapovedi življenja.« Božja beseda je živa in učinkovita, prihaja od zgoraj kakor dež izpod neba, da zemljo napoji, da človeka pripravi, ga omehča in se ne vrača k Bogu, preden ne stori tega, za kar je bila poslana. Čeprav se nam velikokrat zdi, da smo sami in da se nam ne dogaja po naših načrtih, Božja beseda klije v nas in nam daje rast, je kot ogenj.

Jezus v drugi priliki besedo primerja s sejalcem, ki seme vrže v zemljo in čaka, da beseda raste in še sam ne ve, kako. Kot kmetje vedo, da je po setvi nujno potreben čas mirovanja, da njivo prekrijejo sneg, zmrzal, dež, seme pa medtem samo klije in raste.

Druga beseda, ki spremlja to besedo Spreobrnite se je: Sprejmite besedo.

Beseda, ki se jo učimo od Marije, nas uči prave vere in pravega odnosa do Božje besede. Marija je vse besede ohranila v svojem srcu in o njih premišljevala. To je tisto, kar potrebujejo naši medosebni odnosi in tudi naš odnos do Božje besede.

Ni namreč najpomembnejše, da Božjo besedo razumemo. Apostol Pavel pravi, da nam Bog daje svojega Duha, da jo razumemo. Mi pa jo lahko ogrejemo, ohranjamo, vzpostavimo z njo prijateljstvo, jo gledamo, občudujemo, … – jo preprosto beremo. Da bi postajali s to besedo domači.

Prav zato je papež Frančišek, ki je zaljubljen v Sveto pismo in moč Božje besede, pred štirimi leti položil vesoljni Cerkvi na srce, da obhajamo to nedeljo kot nedeljo Božje besede, da bi se bolj živo zavedali, da nismo kristjani po navodilu, ampak da smo kristjani zato, ker živimo iz daru, ki nam ga je Bog dal in da beseda, ki prihaja od njega, naše življenje preustvarja in spreminja.

Velikokrat si nalagamo pretežka bremena, češ da bomo mi sami prečistili naše življenje in spoznali, kaj moramo storiti in kaj je naša prihodnost. Pomembno je, da Božjo besedo ohranjamo, udomačimo, jo vzljubimo, ji zaupamo.

Kako zaupati tej besedi, nam danes govori evangeljski prizor klica štirih bratov ribičev. Ko so slišali: »Pridite in hodite za menoj!«, gotovo niso razumeli, kaj vse je potrebno storiti, kaj jih še čaka. Jezus jim ni rekel: »Pridite in naredil vas bom za apostole.«, ampak za ribiče ljudi. Jezus jih ni poklical nekam, kjer bi morali vse svoje življenje postaviti na glavo. Do konca svojega življenja bodo ostali to, kar so – ribiči, samo njihov pogled, njihove mreže, njihovo mišljenje bo drugačno. Ne več usmerjeno samo v Galilejsko jezero, ampak na ljudi, ki iščejo hrano, ki potrebujejo Boga – kaj lahko oni naredijo, da bi bila Božja ljubezen prepoznana in sprejeta od ljudi. Šele ko so hodili za njim in vztrajali ob njem tudi v preizkušnjah Jeruzalema, ko so morali gledati njegovo ponižanje in smrt, so spoznavali, da Bog ne gradi na njihovih sposobnostih, ampak jim On daje moč, vstopa v njihovo življenje in ga spreminja.

Zato poklic za Njim ni poklic v neko drugo življenje, ampak je prošnja Bogu, da odpremo vrata svojega življenja in pustimo, da On vstopi.

Zato nas sveti oče vedno znova vabi: »Odpirajte in berite Sveto pismo, tudi če ne razumete vsega, ker po Svetem pismu Božja beseda prihaja k vam.« Sv. Janez Krizostom pravi, da so besede Svetega pisma namočene v Svetega Duha tako, kakor je kruh namočen v vino. Bolj kot berem, bolj prihaja in deluje Sveti Duh. Tako se moj pogled začne spreminjati, da lahko v drugem prepoznam ne tistega, ki me preganja, ovira, mi očita, ampak nekoga, ki me potrebuje. Da bom v Bogu prepoznal Očeta, ki mi pomaga, da bi lahko živel osvobojeno novo življenje.

Ob sklepu je škof povabil k prošnji, da želimo ta dar Svetega pisma sprejeti v svoje življenje in se odpirati tej besedi.

Ni naključje, da to nedeljo obhajamo prav v tednu molitve za edinost kristjanov. Božja beseda nas namreč povezuje in nas dela brate in sestre. V berilu apostol Pavel govori o razdeljenosti. To je največja rana, za katero Gospod želi, da jo z močjo Božje besede darujemo in odpravljamo, da bi res postajali bratje in sestre. Najprej mi med seboj, v naših družinah, v naših odnosih. »Naj bo med vami ista misel.«, pravi Pavel. Ena in ista ljubezen do Boga Očeta, ki vse sprejema kot svoje ljubljene sinove in hčere.

S to prošnjo in hvaležnostjo, je škof na koncu položil na srce, se odpirajmo tudi pozivom v času naše sinodalne prenove Cerkve, ko se želimo zavedati, da smo vsi eno telo, da smo vsi deli, ki nas Bog potrebuje in brez katerih Cerkev danes ne more pričevati in biti luč v tem poganskemu svetu. Poklicani smo, da napolnjeni s kruhom in z besedo pričujemo tudi tistim, ki Boga ne poznajo: Da je Bog Bog ljubezni in Oče vseh ljudi.

📷 Darja Ferenčak: