Na praznik Gospodovega razglašenja, v soboto, 6.1.1204 je škof Maksimilijan v podružni cerkvi sv. Treh Kraljev v župniji Benedikt v Slovenskih goricah vodil slovesno sveto mašo in med pridigo nagovoril zbrane.
Uvodoma je izrazil veselje zbranega Božjega ljudstva nad tem praznikom, ki je kakor veselje svete družine nad obiskom modrih v Betlehemu. Ti so jim dali slutiti, da je to, kar se je zgodilo, nekaj velikega, da je Bog na delu. Trije kralji so takrat s svojo prisotnostjo gotovo okrepili Jožefa in Marijo, da sta verovala, da je to, kar je bilo rečeno po angelu, kar so govorili pastirji in kar so govorila znamenja, resnica.
Da je Bog res stopil in prišel med nas. To je tisto veliko in temeljno sporočilo božičnega praznika, ki ga danes na praznik treh kraljev slovesno obhajamo. S tem praznikom božično praznovanje doseže svoj višek.
V liturgiji ta praznik imenujemo epifanija ali razodetje veličastva, slave, luči. To je trenutek, v katerega upamo in verujemo, da se je Božja resnica, ki se nam je za božič pokazala v tako preprosti podobi jasli, pastirjev in deteta, sedaj razodela kot nekaj, kar nagovarja ves svet in je za vse neobhodno znamenje in moč.
Zato je današnje bogoslužje polno znamenj. Že na začetku svete maše smo blagoslovili vodo, kadilo in kredo, ki naj nas ne samo trajno spominjajo na praznik, ampak vsak dan prinašajo blagoslov v naša življenja.
Sveti trije kralji nas najprej vabijo k najpomembnejšemu: da bi tudi mi s ponižnim in preprostim srcem sprejeli to oznanilo, to luč, to zvezdo, ki se je rodila v božičnih praznikih. Trije kralji so videli zvezdo in šli za njo, zato jih je pripeljala k novorojenemu Bogu, ki so ga našli v preprostem, vsakdanjem hlevu.
To je znamenje in podoba našega življenja. Ta zvezda ima v našem življenju ime. To zvezdo, ki so nam jo razodeli trije kralji, je vsak izmed nas dokončno sprejel pri svetem krstu. Takrat je namreč po Svetem Duhu stopila v vsakega izmed in nas naredila za Božje otroke. Za to ta zvezda ni več oddaljena nekje daleč na nebu. Bog ni naš oddaljeni sodnik ali varuh ali samo stvarnik, ampak je nekdo, ki potuje z nami, ki je v nas, ki nas želi vedno bolj njegove prijatelje in njegove otroke. Je nekdo, na katerega lahko res stavimo vse.
Na današnji praznik prosimo najprej za to, da bi to zvezdo, tega Božjega sina v nas vedno znova iskali, ga častili, se mu izročali in vanj verovali.
Modri pa nas opogumljajo tudi k temu, da bi bili pripravljeni stopiti na pot. Da bi tudi mi naredili korak, da bi Božji sin v nas lahko v resnici živel. Smo otroci današnjega sveta, ki je bolj pasiven. Hitro se utrudimo, hitro si izberemo lagodnejšo pot, čeprav nas ta ne bo nikoli pripeljala do pravega cilja. Tudi za našo vero se nam pogosto zdi, da nam zanjo ni treba nič posebnega narediti, ker morda od nje kaj posebnega niti ne pričakujemo.
A naš Gospod želi, da bi z Njim hodili po poti našega življenja. Pozna nas, kako smo šibki in nemočni. Zato nas na različne načine nagovarja, naj se naslonimo nanj in računamo nanj. Če pa ga res želimo sprejeti v svoje življenje, moramo z Njim živeti v osebnem odnosu, v družinski povezanosti, mu zaupati, ga spustiti k sebi v vse kotičke, mu dati možnost, da se dotakne tudi tistega, kar sami težko nosimo. Pripraviti in dati mu moramo prostor v našem življenju. Prostor pa nekomu najprej damo tako, da sami umolknemo, da poslušamo, da pričakujemo.
Vse to je za kristjane molitev, vztrajna in zvesta hoja za Gospodom v prejemanju zakramentov in v iskanju Božje besede pa tudi to, da mu znamo prisluhniti, da v tišini poslušamo, kaj nam Gospod, ta zvezda, ki sije v nas, želi povedati. Kako nas krepi, kako nas spodbuja, k čemu nas nagovarja? To pomeni stopiti na pot.
Ne pričakovati, da bo nekdo drug namesto nas naredil korak ali da se bo nekoč zgodilo nekaj velikega. Vsak dan lahko in moramo narediti tisti korak, kot ga naredimo vsako jutro, ko vstanemo in se odpravimo v vsakodnevne obveznosti.
Gospod nas pričakuje, da ga vsak dan pozdravimo, ga povabimo v svoje življenje in mu damo prostor, da On po nas spregovori svetu ter razveseli in ogreje korake v okolju, kamor stopamo.
Modri nas učijo, da na to pot ne stopamo sami. Ne vemo točno, koliko jih je bilo, a vemo, da je bila skupina. Človek je poklican ne zato, da bi živel sam, ampak da bi živel v občestvu, v družini, v skupnosti. Nek pregovor pravi: Če hočeš nekam priti hitro, pojdi sam. Če hočeš priti daleč, hodi skupaj.
Nihče ne more živeti in preživeti sam. Že ustvarjeni smo bili iz Božje ljubezni, kot pravi prva stran Svetega pisma: Kot moškega in žensko ju je ustvaril. Ta čudež in sreča življenja se vse dni odvijata v tem, kako znamo biti drug z drugim, kako se trudimo z ljubeznijo graditi odnose in premagovati tistega največjega skušnjavca v življenju, ki je glas lastnega egoizma in greha v meni, ki misli samo nase, ki misli, da si bo sam lahko ustvaril in izpolnil vse, kar potrebuje, da bo srečen.
Potrebujemo drug drugega, ne le za to, da nam bi nekaj pomagal ali dal, ampak za to, da bi se lahko drug drugemu darovali, da bi ga lahko imeli radi. Sreča je šele takrat, ko znamo to, kar imamo deliti. Ko ljubimo in smo ljubljeni.
Ljubezen pa se ne dogaja samo takrat, ko je vse svetlo, ampak tudi takrat, ko je potrebno za to nekaj storiti, pozabiti sebe, umreti sebi in dati prednost drugemu. Takrat se zgodi to, kar pravi Jezus, da šele takrat, ko pšenično zrno v zemlji umre, skali in obrodi sad.
Zato smo kot verniki poklicani ne za to, da bi hodili sami in svojo vero živeli prestrašeni in zaprti v svojih domovih, ampak da tudi vero živimo kot občestvo, kot Cerkev. Da hodimo skupaj.
Že Jezus je svoje učence poklical kot skupino, ne kot posameznika. Poklical jih je, da bi bili z njim in bi jih poslal oznanjat. Samo skupaj so lahko živeli Jezusovo zapoved ljubezni, ta njegov evangelij, ki jim je dajal novo življenje.
Cerkev bo preživela samo, kolikor bomo res živeli povezani drug z drugim in drug za drugega. Kolikor se bomo zavedali, da ima vsak v Cerkvi svoje poslanstvo, svojo nalogo, svoj dar, ki ga lahko prispeva za to, da bo Luč lahko svetila tudi v našem času.
Ta dar, ki ga lahko delimo in ga vsak ima, smo dobili pri svetem krstu. Žal ta sveča, ta ogenj in ta voda marsikdaj poniknejo v vsakdanje skrbi. Če tega daru ne negujemo, če se zanj ne zahvaljujemo, če ga ne delimo z drugim, bo splesnil. Če pa ga bomo delili, če ga bomo res uporabljali, bo ta dar novega življenja, ki smo ga prejeli pri krstu, res obrodil sad.
K temu nas v zadnjih letih tako močno vabi papež Frančišek, ko pravi, da je temeljno poslanstvo Cerkve, da hodi skupaj in da oznanja Božjo ljubezen bolj kot z besedo z našimi dejanji.
Ob koncu je škof zbrane povabil, da ko bodo domov ponesli to blagoslovljeno vodo, naj te vode pri njih nikoli ne zmanjka. Naj po tej vodi pride v njihove domove blagoslov svetih treh kraljev, predvsem pa naj jih ta voda spominja na dve zelo pomembni stvari:
Na naš prvi prihod k vodi, h krstnemu kamnu na začetku našega življenja, kamor so nas prinesli starši in botri in smo bili vanjo potopljeni. Da ne bi nikoli pozabili, da ta voda predstavlja Boga in sveti krst, ki je neizbrisno znamenje novega Božjega življenja v našem življenju.
Blagoslovljena voda naj nas spomni tudi na tedenski obisk svete maše, kjer ima voda pomembno vlogo, čeprav je skoraj ne opazimo, kot pogosto tudi Božjega življenja v nas ne. Duhovnik pri vsaki maši vodo v vrčku v imenu nas vseh zlije kot kapljo v kelih z vinom. Ta voda skupaj z vinom postane Kristusovo telo in kri. Kar smo čez teden naredili z vero ali s pomanjkanjem vere, vedno znova prinesemo k maši in to darujemo. To je naš kruh, naša voda, naše vino, ki po blagoslovu in delovanju Svetega Duha postane hrana in pijača večnega življenja. Tako nas Bog pri vsaki sveti maši spreminja v novega človeka. V tistega, ki so ga pred 2000 leti našli sveti trije kralji.
Zato se zahvaljujemo in prosimo te močne pričevalce, naj bodo naši spremljevalci in priprošnjiki, da bomo tudi mi vsak dan znova gledali in videli to zvezdo, ji verjeli in hodili z vero za njo.