Prišli smo, da Mariji izpovemo našo vdanost, zahvale za njeno posredovanje za nas pri njenem sinu Jezusu Kristusu, da ji izrazimo našo ljubezen, obenem da ji potožimo naše težave, bolečine, skrbi in jo prosimo, da nas varuje, da preko nas razgrne svoj materinski plašč.

»Ko je Elizabeta slišala Marijin pozdrav…, je bila napolnjena s Svetim Duhom.« Želim, da bi tudi vi danes tukaj slišali Marijin pozdrav in bili napolnjeni s Svetim Duhom, kakor je bila Elizabeta takrat in je lahko polna radosti zapela svojo molitev Bogu, molitev svojega življenja. Želim si, da bi se vsakemu odprlo nebo in bi lahko spoznal, kaj mu želi Bog sporočiti in dati v tem milostnem trenutku. Praznik Marijinega vnebovzetja je slavje naše vere!

Po Mariji je Bog postal človek in po Mariji je človeška narava postala del Božjega Sina. Apostol Pavel pravi: Ko je prišla polnost časa, je Bog poslal svojega Sina, rojenega po ženi, da bi odkupil tiste, ki so bili pod postavo, da vsi prijeli posinovljenje (prim. Gal 4,4).

To je osrednja skrivnost naše vere, ki more spreminjati naše življenje! To je ogenj, ki me lahko predrami tudi v trenutku stisk, ko se zavedam, kdo v resnici sem, da ima tudi z mojim življenjem Bog načrt! Marijin pozdrav je izraz vere, je sad Svetega Duha, ki se mu je Marija odprla v Nazaretu. Brez Svetega Duha tudi mi ne moremo ne prepoznati in ne sprejeti Božjih darov. Ta ogenj Svetega Duha je ogrel Elizabeto ob Marijinem pozdravu, da je lahko zapela hvalnico Mariji: »Blagoslovljena ti med ženami…« Ta isti Ogenj je ogrel tudi Marijo in ji odprl oči srca, da je spoznala, »kako velike reči ji je storil On, ki je mogočen« in da »od roda do roda traja njegovo usmiljenje« (v. 49-50). Dal ji je spoznati, kako ljubljena in dragocena je v Božjih očeh in da bo njena popolna izročitev v Božje roke blagoslovljena za vse rodove, za vse človeštvo. Tega milostnega spoznanja prosim za vse nas, ki smo se danes zbrali tukaj ob Mariji.

Prosimo za njeno vero, učimo se ob njej, kaj je res vera. Morda se niti več ne zavedamo, kako potrebni smo danes te prošnje za vero.

Vera ni nek dodatek, ki bi ga Bog potreboval in bi mu morali vsake toliko časa nameniti nek poklon, ampak se mora dotikati našega konkretnega življenja, biti odraz naše življenjske resnice.

Te žive, življenjske vere, ki bi dajala okus naši družbi, pa žal ni veliko med nami. Kljub stiskam in grožnjam, ki jih doživljamo v zadnjih letih – pomislimo na težek čas svetovne epidemije ali pa na težo ukrajinske vojne v naši bližini, je še vedno med nami preveč brezbrižnosti in udobnega zasebništva, češ to se me ne tiče. Premalo smo odprti za ostrino Pavlovih besed, ki pravi, da nas Kristusova ljubezen sili k temu spoznanju, da če je Kristus umrl za nas in za vse, ne moremo živeti več le sebi, kot da Boga ne bi bilo, ampak tudi za tistega, za katerega je Kristus umrl in vstal (prim. 2 Kor 5,14-15). To je tako močna novica, da bi vera v to veliko Božjo ljubezen morala dajati barvo, ton našim vsakdanjim besedam, mislim in dejanjem.

Vera je odraz našega odnosa do živega Boga Očeta, ki ne živi v nekih nedostopnih višinah, ampak je po učlovečenju v telesu Device Marije postal človeško meso, živi med nami in v nas, v naših bratih in sestrah, v našem resničnem življenju.

Papež Frančišek je v svojem prvem pismu Božjemu ljudstvu zapisal, da je vera neločljivo povezana z resnico, torej z našim resničnim življenjem. Zato »vera brez resnice ne odrešuje, ne daje gotovosti našim korakom in ostaja lepa pravljica, zgolj zunanja pobožnost, morda neka projekcija našega hrepenenja po sreči, lahko zgolj neka utvara, ali samo lep občutek, ki tolaži…« (Luč vere, 24).

Vera pa je veliko več. In to nam razkriva tudi današnji praznik Marijinega vnebovzetja. Ko spoznamo, kdo smo, kako nas Bog ljubi, kaj nam je zaupal, kako lahko deluje v našem življenju in kaj nam pripravlja – da dobi namreč vsako človekovo dejanje, ki je narejeno v ljubezni, sijaj večnosti – se mora to dotakniti vsega našega življenja, se dotakniti celega človeka, tako njegovega duha, duševnosti kot telesa. Zato pravi apostol Pavel, da »verujemo s srcem« (Rim 10,10). »Srce je v Svetem pismu središče človeka, kjer so med seboj prepletene vse njegove razsežnosti: telo in duh, notranjost osebe, kakor tudi človekova odprtost do sveta in drugih; razum, volja in čustveno življenje. Srce je sposobno držati skupaj te razsežnosti, zato ker je prostor, kjer se odpiramo resnici in ljubezni in dopuščamo, da se nas dotakneta in v globini spremenita. Vera spremeni celotnega človeka, kolikor se človek odpre ljubezni (Luč vere, 26).

Na današnji praznik obnavljamo posvetitev slovenskega naroda Mariji. Že tridesetič v samostojni Sloveniji. S to izročitvijo želimo sprejeti Marijo v svoje življenje. Ona lahko sprejme stisko vsakega človeka, vso našo ranjenost – posameznika in naroda – in v njej naredi prostor za Jezusa, njenega sina in našega Odrešenika. Povabim vas, da najprej stoje skupaj zmolimo molitev, ki so nas je naučile naše mame: O Gospa moja …

Tebi izročamo sami sebe, da bi v molitvi in pokori spreminjali svoja srca.

Tebi izročamo naše družine, da bi bile odprte za življenje in bi mladim odkrivale duhovne vrednote.

Tebi izročamo Cerkev na Slovenskem, da bi v zvestobi evangeliju gradila edinost.

Tebi izročamo slovensko domovino in njene voditelje, da bi napredovali v luči vere in evangelija.

Tebi izročamo tudi tiste, ki nas ne marajo.

Sprejmi nas v svoje varstvo in nas izroči svojemu Sinu Jezusu, našemu Odrešeniku, ki živi in kraljuje vekomaj. Amen.

📷Foto T. Tavčar