Na praznik Rožnovenske Matere Božje, 7. oktobra 2025, so se verniki zbrali pri Mariji Pomagaj na Brezjah, kjer so skupaj s sodelavci Radia Ognjišče obhajali Marijin praznik. Pred in po maši je bila skupna molitev rožnega venca, sveto mašo ob 19ih pa je vodil škof Maksimilijan.

Zbrane je v pridigi nagovoril:

»Dragi sobratje duhovniki, bratje frančiškani, dragi sodelavci Radia Ognjišče, dragi poslušalci radia Ognjišče po naših slovenskih domovih, dragi bratje in sestre tukaj na Brezjah!

Hvaležni smo, da smo se lahko danes zvečer zbrali na tem našem romarskem kraju – lahko bi rekli v našem slovenskem domu – ob Mariji, ob njeni najljubši molitvi, molitvi rožnega venca, da počastimo njen slavni praznik Marije Rožnega venca. Hkrati pa se zahvalimo tudi za vse dobrote in milosti, ki jih po molitvi rožnega venca, po njeni priprošnji prejemamo tako v svojem življenju kakor v življenju našega naroda, naše Cerkve in vsega sveta.

Ob takšnih posebnih trenutkih v resnici doživljamo to, kakor je rekel naš najmlajši svetnik Karlo Acutis, da je rožni venec najlepše srečanje dneva oziroma najkrajša pot v nebesa. Rožni venec je res nekaj posebnega. Lahko rečemo, da je, Bogu hvala, postal tudi del naše verske slovenske kulture. Je molitev, ki nas povezuje, molitev, ki nas posvečuje in molitev, ki nas prečiščuje. 

Molitev nas povezuje

Ko molimo rožni venec, ko vrtimo te jagode skozi svoje prste, naj si bo sami, ko se vozimo, ko smo na poti, ko hodimo, kjerkoli ali pa v družini – molitev rožnega venca nas najprej povezuje kot ljudi med seboj. Te jagode so čudežne jagode, ki nas delajo eno družino.

Vsi imamo, Bogu hvala, verjetno v najglobljem spominu dogodke, priložnosti, obraze, ki jih vidimo, ko molimo rožni venec. Naj si bodo to naši starši, naše družine, bratje in sestre, kdorkoli. Ob katerikoli priložnosti, ko smo molili rožni venec, smo postajali družina, smo bili skupaj.

Zato je prav, da se danes na tem svetem kraju najprej zahvalimo za naše družine, za naša občestva, pa tudi za tiste molivce, ki so fizično molili sami, pa vendar so s svojo molitvijo ustvarjali družino Cerkve.

Molitev nas posvečuje

Molitev rožnega venca nas posvečuje.

Posvečuje nas zato, ker v tej molitvi in s to molitvijo pravzaprav izgovarjamo Božje besede in vstopamo v Božjo zgodbo. Na nek način se pred nami ob Jezusovemu in Marijinemu življenju odpira vsa odrešenjska zgodba, odrešenjska zgodovina, katere del smo.

Bog vedno znova vstopa v ta naš svet na način, da se človeka dotakne tam, kjer je: kjer se rodi, kjer stopi na pot, kjer se trudi iskati sebe, bližnjega in Boga. Rožni venec nas popelje v vse skrivnosti Božjega učlovečenja, njegovega odrešenja. Na koncu nas združi in poveže s Kristusom, z njegovo smrtjo na križu, z Bogom, ki je šel do konca, da bi lahko človeka srečal tudi na njegovem dnu in v njegovi stiski. Zato je vsaka beseda, izgovorjena v rožnem vencu, pravzaprav neke vrste Božja beseda, ki sama po sebi spreminja in posvečuje naše življenje.

Molitev nas prečiščuje

Molitev rožnega venca nas tudi prečiščuje in nas umirja. Ko molimo, pred Boga postavljamo to, kar smo. Prinašamo mu svoja veselja in svoje prošnje, večinoma verjetno svoje stiske, ko molimo za to ali ono. Prinašamo pa tudi tiste darove, ki se jih zavedamo ali ne, s katerimi nas Bog blagoslavlja.

Predvsem pa nas molitev želi umiriti, ker nam želi govoriti in nam povedati, da vse, kar nosimo in kar smo, kar se nam zdi včasih pretežko in prehudo, vse to Bog sprejema. Vse to Marija izroča svojemu Sinu, mi pa postajamo lažji. Postajamo bolj odprti in lahko osvobojeni zadihamo s polnimi pljuči. Molitev nas prečiščuje. Molitev nas umirja v Božjem naročju.

In prav zaradi tega, ker nas povezuje, posvečuje in prečiščuje, smo v tej molitvi lahko najmočnejši molivci za tiste velike namene, ki jih potrebuje svet potrebuje svet, ki jih potrebuje človeštvo, mi osebno in naša Cerkev.

Molimo za mir, spravo in vero

Zato je danes, ko ne samo razmišljamo o molitvi, ampak molimo z Gospodom, molimo z Marijo in z vso Cerkvijo v tej binkoštni dvorani, prav, da se skupaj povežemo v treh velikih namenih naše Cerkve, ki jih izpostavil tudi papež Leon, na začetku svetega leta pa tudi pastirji naše slovenske Cerkve:

Prošnja za mir 

To je velika prošnja papeža Leona, pa tudi vsakega kristjana in vsakega človeka vedno znova. Zavedamo se, da je bila prav molitev rožnega venca in ta praznik Rožnovenske Matere Božje, rojen iz velikega hrepenenja po miru tistega daljnega leta 1571, ko je bila za tisti čas odločilna bitka med krščanskim in poganskim svetom. Po Marijini priprošnji in po molitvi Božjega ljudstva kristjanom podelil zmago in moč. V zahvalo za to bitko je potem papež razglasil ta praznik Rožnovenske Matere Božje.

Zavedamo se, koliko bojev in bitk kristjani živimo in bojujemo. Če se danes spomnimo samo tistih velikih, ki jih imamo vsak dan pred očmi in so zelo težke, krvave, hude in nevarne.

Zavedamo se, da ni v človeški moči, da bi človek zmogel spet najti nazaj pot miru, ampak pot miru potrebuje Božji poseg, Božjo milost. Ta je lahko izprošena od molivcev, ki se zavedajo, da je končni gospodar življenja in smrti Bog sam.

Zato danes prosimo tako za Ukrajino kot za Gazo in Izrael, pa tudi za vse nemirne kraje, ki jih imamo tukaj po Evropi, ko v mestih in na ulicah v nasilju ljudje umirajo pod streli. Spomnimo se tudi kristjanov, ki jih nasprotniki dnevno pobijajo samo zato, ker so kristjani. Skoraj v vsaki drugi državi v Afriki je takšno preganjanje kristjanov, največje v Nigeriji, kjer besni sovražniki vdirajo v cerkve in pobijajo kristjane ter jih izpostavljajo takšnemu ali drugačnemu uničenju in sramotenju.

Veliko je trpljenja malega človeka, zato danes pred Marijo polagamo to krvavečo rano našega krščanstva.

Prošnja za spravo 

Druga prošnja, ki jo kot svetoletno prošnjo izrekamo Gospodu, je prošnja za spravo v našem narodu. Ta rana razkola, ki krvavi, ki nas hromi, ki jo čutimo in nosimo na vsakem koraku, se ne bo zacelila, če je ne bomo celili z Božjo milostjo. Ta bo najprej prečiščevala in posvečevala nas, da bomo potem zmogli biti nosilci te odpuščajoče Božje milosti, ki bo lahko dosegla, da bomo v naročje naroda in Cerkve sprejeli vse tiste tisoče žrtev in mučencev, ki so bili mučeni in umorjeni med in po drugi svetovni vojni v naši deželi.

Predvčerajšnjim smo na Teharjah obhajali veliko slovesnost prav v ta spomin in s to prošnjo: da bi verni ljudje zbrali dovolj vere, poguma in ljubezni, da bi lahko najprej mi sprejeli dar tega mučeništva in žrtve, ki so nam jo priborili ti ljudje, ki so z rožnim vencem v rokah, z molitvijo k Mariji na ustih in z odpuščanjem v svojih srcih, padali pod streli pod krutimi rokami svojih bratov.

Dovolite, da preberem en stavek pričevanja Franca Kozine, ko govori o pretresljivi molitvi rožnega venca v zadnjem trenutku njihovega življenja. Tako pravi:

“Na poti v smrt smo zvezani in stisnjeni na tovornjaku bolj tiho in vsak zase molili kesanje, ko se na odprtini v gozdu ustavijo kamioni. Iz sredine zavezancev na našem kamionu je sprva prihajala tiha molitev rožnega venca. Ko pa smo zaslišali streljanje, je postala molitev glasna. Spremljevalci pa so začeli s svojimi gorjačami z vso silo udarjati po naših glavah in hrbtih.”

Prošnja za vero 

Tretja velika prošnja je pravzaprav ključna svetoletna prošnja, ki mora vedno znova biti  v naših srcih in na naših ustnicah: prošnja za vero – da nam Gospod utrdi našo vero.

Naša vera, ki je tekom stoletij tolikokrat postala postajala zgolj vera besed, vera zunanjosti, vera v moči, v katerih smo morda še bili sposobni graditi svetišča in cerkvice. Teh imamo po naši deželi ogromno, pravzaprav največ med vsemi narodi. Vendar pa ta vera ni bila več sposobna spreminjati medsebojnih odnosov, iz sovraštva rojevati ljubezen, iz zamer rojevati novo življenje. Ta vera nas  ni več ustavila pred hudimi besedami, pred prepiri v družinah, pred nesoglasjem v naših občestvih, v naši družbi.

Če se nas bo Gospod dotaknil v takšni globini našega srca, da bomo pripravljeni evangelij živeti v vsakdanjem življenju, pri vsakdanjih opravilih, v vsakdanjih odnosih – da nas bo vera tam mehčala, prečiščevala in napolnjevala z upanjem – potem nam ni treba skrbeti za prihodnost našega naroda.

Če pa bo vera ostala samo na jeziku in v kulturi, potem bo tudi to kulturo zamenjala kultura ljudstva, ki bo močnejša, ki bo imela življenje raje kot mi.

Zato danes prosimo Gospoda po priprošnji Matere, ki nas vedno gleda in nas razume, da bi vedno znova videli njen in Božji pogled v našem življenju, da bi vedno znova slišali njeno in Božjo besedo v našem življenju in da bi zmogli z ljubeznijo in iskrenostjo na to besedo odgovoriti z vsem svojim življenjem. Amen.«

Fotografije: Rok Mihevc, Radio Ognjišče