V soboto, 19. marca 2022 je pri sv. Jožefu nad Celjem potekal romarski shod. Slovesno sv. mašo ob 10.00 ter sv. mašo za obrtnike ob 11.30 je daroval škof Maksimilijan.

V pridigi je spomnil, da nas je prejšnje leto papež Frančišek povabil, da smo v vsej Cerkvi obhajali leto svetega Jožefa. To je bil milostni čas, ko smo lahko še globlje odkrivali veličino tega velikega zgleda krščanskega in odrešenega življenja. Papež ga je najlepše opisal z besedami: Mož z očetovskim srcem. V to srce želimo tudi mi na današnji praznični dan globlje vstopiti, da bi se v njem ogreli, navdušili in opogumili, da bi si upali ponovno povabiti Jezusa v svoje življenje – tako resnično in konkretno. K temu nas vabi tudi postni čas.

Škof je v nadaljevanju osvetlil tri lastnosti svetega Jožefa:

1. POSLUŠANJE

Očetovsko srce posluša – Jožef nam je lahko učitelj v poslušanju; v Svetem pismu ga evangeliji omenjajo štirinajstkrat. A Jožef močno uči in sporoča s svojo držo in z vero. Pričuje namreč o tem, da je v življenju veliko pomembnejše in rodovitnejše varovati Božje, kot narediti nekaj svojega. Tudi današnji evangelij govori o najbolj prelomnem obdobje njegovega življenja, ki je zahtevalo veliko poslušanja in ga predstavi kot poslušajočega – ne pokorno poslušnega, ampak kritično poslušnega! Predstavi ga kot Marijinega zaročenca in moža – a v naslednjem odstavku pove, da je bila že noseča, ko sta prišla skupaj. Molčal je, začudeni smo, da je to sprejel brez besed, a ne z lahkoto. Njegova prva in človeška reakcija je bila, da odide. A je poslušal, se boril. Poslušanje namreč ni mrtev čas – to nas uči celotno Sveto pismo: »Poslušaj, Izrael!«
Poslušanje je čakanje, opazovanje – odkrivanje Božjega delovanja v življenja … je odpoved besedam, ki bi lahko ranile in podirale, je pomoč drugemu, da se lahko odpre, spregovori, je izstopanje iz sebe, da lahko ustvarim prostor za druge.

2. SANJE kot sad poslušanja

»Ko je to premišljeval, se mu prikaže v sanjah Gospodov angel …«

Sanje niso spanje, ampak pomenijo videti globlje, videti več, videti pomen, ki je v ozadju. Jožef je bil v enaki skušnjavi in nevarnosti kot mi vsi, da se ustavimo samo pri konkretni težavi, ki nas doleti, da se je ustrašimo, se zapremo, otrpnemo in zbežimo. Prav ob človekovem soočanju s stiskami lahko najbolje razlikujemo med delovanje hudobnega duha in Božjega duha.
Očetovsko srce vidi globlje, vidi več! Naj nam Jožef pomaga brati čas in dogodke okoli nas in naše osebno življenje … Polno je Božjega, tu je Bog navzoč, resničen…

3. POGUM

»Ko se je Jožef zbudil iz spanja, je storil, kar mu je naročil Gospodov angel.«

Očetovsko srce naredi, je pogumno. Pa ne, ker bi se oče čutil tako močan in sposoben, ampak ker ve, ker se je prepričal, da lahko po njem dela Nekdo drug; da se mora predvsem dati na razpolago, odpreti srce in roke, osvobodite se strahu zase … Tolikokrat se v našem življenju dogaja, česar ne razumemo in se upiramo. Sprejeti in dati najprej prostor tistemu, česar ne razumemo, pomeni že odvzeti slabemu smrtonosno puščico, ki mori, odpovedati se jezi in želji po maščevanju, ki človeka razjeda in ga uničuje. Jožef se odpove svojim načrtom in sprejme, kar se mu dogaja, čeprav se mu zdi skrivnostno. Sprejemanje Jožefa nas vabi, da sprejemamo druge brez zadržkov, take, kakršni so, s posebno ljubeznijo pa tiste, ki so slabotni, kajti Bog izbira, kar je slabotnega. Za to pa potrebujemo pravo vero, ki jo lahko imenujemo tudi pogum – ustvarjalni pogum, ki mu rečemo tudi LJUBEZEN.

Na koncu je škof zbrane spodbudil:

Delite prispevek s prijatelji!