Na praznik sv. Jožefa, 19. marca 2025, je pri sv. Jožefu nad Celjem potekal romarski shod. Slovesno sveto mašo ob 10:00 je daroval škof Maksimilijan, ki je zbranim v pridigi položil na srce zgled tega velikega svetnika v poslušanju, veri in pogumu:
»Dragi romarji, ki ste danes v tako velikem številu prišli sem na Jožefov hrib, da počastimo tega velikega svetnika, zavetnika naših družin, naših mož in žena, naše Cerkve in našega naroda!
Posebno vesel sem, da vidim tukaj tako veliko število moških, ki še na poseben način čutimo s svetim Jožefom in v sebi nosimo mnogo prošenj, misli, bojev in čustev, ki bi jih želeli podeliti z njim in mu jih zaupati, ker ga prepoznavamo kot tistega, ki nam je še posebej blizu.
Bil je moški, postavljen zato, da bi v življenju izpeljal veliko in odgovorno nalogo, a ne na način, da bi sebe postavljal v ospredje in bi bilo vse odvisno od njegovih odločitev in njegovega poguma, ampak se je v njem vedno znova dogajal dialog z Bogom, v katerem je zmogel urejati vse svoje misli, načrte in čustva, pa tudi svojo vero, v kateri je zmogel gledati preko vsakdanjih skrbi.
Prav zaradi tega nam je sveti Jožef tako blizu v nošenju naših vsakdanjih skrbi, ki vsakega na svoj način preizkušajo.
Letos obhajamo praznik svetega Jožefa ne samo v postnem času, v katerem nam je vedno zgled in vzor priprave na praznovanje velikonočnih praznikov, ampak je njegovo letošnje praznovanje tudi v znamenju svetega leta. Pred časom smo stopili v to sveto leto milosti, ki ga je razglasil sveti oče Frančišek, ki nas spodbuja in opogumlja, da bi kristjani res postali romarji upanja in bili nosilci upanja v tem času in prostoru. Da bi se najprej zavedali naše osnovne resnice: Na tem svetu smo vsi romarji. Nič, kar imamo, kar si pridelamo in dosežemo na tem svetu, ni večno, čeprav se nam tolikokrat kaže kot edino, za kar bi se morali boriti.
Sveto pismo in sveto leto nas učita, da bi videli dlje od tega, kar je trenutno pred nami, da bi lahko videli smisel v vsem. Da bi v vsem, kar delamo in kar nam Bog podarja, da bi zaživeli v polnosti, zmogli prepoznati nekaj več. Pa tudi, da nas to, kar nas lahko bremeni in ustavlja, ne bi zaustavilo, da bi ostali zagrenjeni, žalostni in zaskrbljeni v skrbeh tega trenutka, ki, če nanje pogledamo z očmi večnosti, dobijo nov sijaj in drugo perspektivo.
Zato nas danes sveti Jožef spodbuja k trojemu, kar bi si še posebej želeli tudi pri tej sveti maši izprositi kot njegov milostni dar:
- Da bi znali poslušati in biti poslušni.
- Da bi krepili svojo vero in zaupanje v moč Nekoga, ki je nad nami in je močnejši od nas.
- Da bi nas lahko vse to okrepilo v pogumu za odločnost v vsakdanjih majhnih odločitvah.
Jožefovo poslušanje
Papež nam je že pred leti, ko nam je večkrat spregovoril o svetem Jožefu kot najlepšem uresničenju vernika in evangelija, položil na srce, naj se zazremo v njegovo srce: »Jožef ima očetovsko srce, ki posluša.«
Posluša človek, ki se zaveda, da ni sam na svetu, da ni sam sebi zadosten, da beseda, klic in rešitev prihajajo od zunaj, ko se je človek pripravljen ustaviti in v tišini najprej prepoznati resnico, potem pa se po tej resnici in besedi tudi ravnati.
Zadnja leta, ko se v Cerkvi učimo sinodalne poti, smo ugotovili, da je prvi dar, ki si ga moramo izprositi, da bi lahko bili naši medsebojni odnosi drugačni, da bi lahko zaživeli kot Cerkev, kot občestvo pa tudi kot narod bolj povezani, bolj močni in da bi bili vsi naši odnosi bolj srečni, trajni in resnični, poslušanje. Moramo se krepiti in utrjevati v tej osnovni človekovi drži poslušanja, ki nam najbolj manjka. Toliko govorimo, toliko smo aktivni v svojih mislih in toliko prepričani o svojem prav. Težko pa se nam je kdaj ustaviti in res z srcem slišati drugega.
Morda je prav zaradi tega sveti Jožef v našem češčenju v Cerkvi tako zelo, skoraj pregovorno znan po tem, da je mož, o katerem v Svetem pismu ne preberemo nobene besede. V Svetem pismu nikoli ne spregovori, pa vendar je pustil ogromne sledove svojega življenja. Pa ne samo to, preko ušes, nam vedno znova govori tudi Bog sam. Bog si kot tisto najmočnejše orodje, s katerim bi lahko človeka prepričal, ni izbral moči in čudežev, čeprav jih v življenju lahko vedno znova opažamo. Tudi v Svetem pismu nam sveti pisatelji velikokrat poročajo o velikih delih, ki jih je Bog storil – rešitev izvoljenega ljudstva v potopu, prehod čez Rdeče morje, … Pa vendarle je ob vseh teh silnih močeh Boga, ki jih je ljudstvo doživelo in izkusilo Božjo moč in Božjo vsemogočnost, vedno znova padlo v greh in nezvestobo. Zato je Bogu veliko pomembnejše, da bi človek njegovo besedo sprejel v iskrenosti svojega srca in se zanj svobodno in iz ljubezni odločil, neprisiljen od take ali drugačne moči.
Zato je naše najmočnejše orožje za premagovanje nemira in skrbi, preprosta molitev. Molitev, ki je v besedah, pa tudi v poslušanju. Ko smo v preprosti drži pred Bogom v zaupanju: »Gospod, tukaj sem, spregovori.«
Če bo naše srce odprto in poslušno, se bo lahko tudi v vsakem izmed nas zgodilo, kar se je zgodilo v Mariji, in bomo lahko zapeli: »Velike reči mi je Gospod storil. Tvoja beseda je postala meso.«
Jožefova vera
Njegova vera ni bila samo vera prerokov, samo vera Svetega pisma, vera, ki bi jo sprejel iz tradicije, ampak je vedno bolj prepoznaval Boga kot Očeta, kot tistega, ki mu je mar za stisko in za resničnost vsakega posameznika.
Vera v Boga, ki gleda prav mene in mi govori ključno besedo mojega življenja: »Nisi sam na tem svetu. Nisi sam vstopil v ta svet, ampak si bil poklican. Na tem svetu nisi, da bi sam nosil breme življenja in odgovornosti, ampak sem s teboj vse dni do konca sveta.« To je vera.
Vera, ki temelji na Božji resničnosti, se je v polnosti razodela prav v velikonočnih skrivnostih. Vsemogočni Bog ni ostal samo Bog nebes in zemlje, ampak je v svojem sinu Jezusu Kristusu stopil v naše trpljenje, v naše dvome, v naš greh, nenazadnje tudi v našo smrt. Kot pravi apostol Pavel, nam je postal enak v vsem, približal se nam je tudi v grehu, zato da tudi tam ne bi ostali sami in brez upanja. To je temelj naše vere. Bog ostaja z nami tudi ko se nam zdi, da tega nismo vredni in smo ga takrat še najbolj potrebni.
Jožefov pogum in odločnost
Bog od nikogar ne zahteva nemogočih stvari. Pričakuje pa, da vsak naredi korak, ki ga v nekem trenutku lahko naredi. Danes nam vsem, tudi nam moškim, manjka temeljni pogum, ki ne računa na svoje moči, na svoj izgled in ugled, ampak je pripravljen sprejeti tisto mesto, ki ga ima, ter ga hoditi, izpolnjevati in živeti s pogumom, z ljubeznijo in s ponižnostjo. Prav ponižnost človeka osvobaja, ker mu kaže, da ni on tisti, od katerega je odvisen njegov uspeh v življenju, ampak da lahko Bog iz njegovega svobodnega darovanja časa in življenja, naredi velike stvari.
Zato, dragi bratje in sestre, danes veliko prosimo svetega Jožefa in se mu priporočajmo. Pa ne zaradi njegovih velikih besed in herojskih dejanj, ampak predvsem v tem, da nas utrdi v zvestobi in resničnosti vsakdanjih odločitev, ki naše življenje in življenje naših občestev ter družin delajo zdravo in rodovitno. Izročajmo in priporočajmo mu sami sebe, naš narod, vse, ki so v stiski, vse, ki danes nosijo odgovornost tako v družbi kot v Cerkvi, da bi se zmogli prav odločati in na pravo mesto postavljati sebe, Boga in svojega bližnjega v dobro nas vseh. Amen.«
Fotografije: arhiv Škofije Celje
