Društvo Družina in Življenje je v soboto, 25. maja 2025 na Brezjah praznovalo 25 let delovanja. Zakonci, pari in družine z otroki so praznovanje začeli z zahvalno sveto mašo, ki jo je vodil škof Maksimilijan. V pridigi je nagovoril zbrane:
Tolažnik, Sveti Duh, ki ga bo Oče poslal v mojem imenu, vas bo učil vsega in spomnil vsega, kar sem vas učil. (Jn 14,26)
Draga Vilma in Dani, dragi bratje in sestre, dragi zakonci in družine našega gibanja Družina in Življenje, dragi romarji in častilci Matere Božje!
Danes prosimo, da bi nas Sveti Duh, ki nas je zbral na tem milostnem kraju in se dotika naših src, res spomnil vsega, kar je Bog velikega že storil v našem življenju. Potem bo ta današnji trenutek lahko res trenutek zahvale, slavljenja, veselja in morda tudi solz.
Spominjanje Svetega Duha ni golo slikanje dogodkov in naštevanje tega, kar se je zgodilo, ampak nam daje videti globlje, videti pomen in resnično ozadje dogodkov, česar morda, ko se je dogajalo, še nismo razumeli.
Še več, Božji Duh nas ne samo spominja na dogodke, ampak nas pravzaprav prestavi v njih. Spominjanje je namreč tisto osrednje, kar nam je Gospod zapustil v srčiki svete maše, svete evharistije, ko pravi: Spominjajte se in to delajte to v moj spomin.
Ta njegov večni spomin nas pelje iz tega časa zgodovine, v katerem živimo, v navzočnost Boga. Njega se lahko dotaknemo in ga čutimo, ko smo se pripravljeni ustaviti in mu odpremo svoje srce.
Verjamem, da je ta svet Marijin kraj, naš narodni dom tukaj na Brezjah, rodovitni kraj našega spominjanja, kjer Marijin materinski pogled vsakega objema in poljublja. Prepričan sem, da smo vsi, ki smo tukaj, na tem svetem kraju že doživeli dotik Duha, tisti pogled, ki je šel globlje, ko smo se čutili ljubljene, sprejete, ozdravljene, opogumljene ter zakoreninjene v Božjem in Marijinem srcu kot ljubljeni Božji otroci.
In to prav ta zakoreninjenost v Njem je morda prvi, največji in najdragocenejši sad Svetega Duha. Ob tem pogledu nebeške mame lahko vsi začutimo, da nas ima Bog rad, da nam želi dobro in da nam je zvest.
Zato, dragi pari, drage družine, ki ste se zbrali na tem kraju, ki je vaš dom, kjer se lahko iskreno zahvaljujemo Očetu, da vas je po svojem Duhu pred 25 leti zbral in opogumil in vas po svojem Duhu, po svoji materi in po Njegove besedi uči novih odnosov. Uči vas živeti v novih odnosih, v katere ste poklicani in iz katerih rastete kot novi ljudje.
Zato se lahko tukaj pred njenim pogledom učimo verovati in zaupati Božji besedi, kakor je zaupala ona, ko jo je sprejela in ohranila ter iz tega rodila sveto življenje.
Duh Tolažnik polaga v naša srca to besedo, ki je živa in učinkovita, ki v sebi nosi življenje in ki jo tudi v tem trenutku izroča nam, da bi v nas rodila novo življenje.
Če me kdo ljubi, pravi Jezus, se bo držal moje besede in moj oče ga bo ljubil in bova prišla k njemu.
Ljubezen, kot vemo, dragi bratje in sestre, je predpogoj vsakega spoznanja, vsakega včasih še tako težkega in nepoznanega, s čimer smo se srečali. Če smo se tega dotaknili z ljubeznijo in naklonjenostjo, smo lahko to spoznali, sprejeli, vzljubili in je lahko postalo del nas. Pa čeprav je bila morda kdaj to tudi bolezen, razočaranje, trpljenje, težka izkušnja.
Če imam nekoga rad, potem mi ni težko storiti, karkoli me ta prosi. Pa vendar za to potrebujemo pomoč od zgoraj, potrebujemo darove Duha. Samo Božji Duh vodi v občestvo in povezuje. Hudi duh in duh sveta, v katerem živimo, pa vedno ločuje, vodi v osamo in nas končno pripelje pred vrata smrti.
Sveti Duh nas uči Očetove ljubezni, zato smo sposobni nanjo tudi odgovoriti in jo živeti, čeprav je takšno ljubezen in takšen način življenja danes težko razumeti in ohranjati.
To vi zelo dobro veste. Živite v nemiru tega sveta in obveznosti kot vsi ostali, pa vendar se v svojih odnosih trudite ohranjati ognjišče novega življenja.
Zato sem res hvaležen Bogu za vse vas. V prvi vrsti prav vama, Vilma in Dani, vsem vajinim sodelavcem, družini, otrokom, vsem parom, ki ste se v teh letih pridružili in opogumili, da niste toliko poslušali sebe, svoje razloge in strahove, ampak ste zaupali, da nas lahko le Božji Duh uči prave ljubezni. Samo On lahko zdravi in ozdravi srce, da se ne bo več balo zase, ampak se bo odprlo, dajalo in izročalo ter tako pletlo vezi novega življenja, ki ne temelji na mesu, ampak na Božjih darovih.
Kako težko je prestopati iz te logike mesa, v katerem živimo, iz logike naravnega življenja, v logiko Duha, ki je logika ljubezni, nam danes govori tudi apostol Pavel v prvem berilu, ko nam slika življenje prve skupnosti in napetosti med tistimi, ki se ne morejo ločiti od starih navad in predsodkov ter tistimi, ki so začutili duha Božje svobode in moč Božje ljubezni.
Živeti Kristusovo svobodo ni lahko in velikokrat terja napor in boje, ki se jim človek po naravi tako rad izogiba, ker raje živi udobno. Tudi v vaših odnosih, v vaših družinah je potrebno veliko pogovorov in poslušanja. Včasih tudi molčanja, tudi solz, velikokrat molitve in svetlih noči, pa tudi poslušanje Tretjega, da lahko tudi vi prihajate do tega spoznanja, do katerega je prišla prva Cerkev, ko je lahko svobodno in odločno rekla: »Sveti Duh je sklenil in mi z njim.«
Težje je namreč verjeti temu Duhu bolj, kakor pa verjeti naravnem življenju, ki ga živimo in ki nam vedno znova prigovarja, da ga moramo negovati in da nam le to, kar imamo, prinaša radost in veselje. Pa vendar slutimo, da nam to naravno življenje iz dneva v dan polzi iz rok in se spreminja, danes je, jutri ga ne bo.
Kljub temu smo lahko srečni, ker čutimo in vidimo, da v nas raste neko drugo močnejše življenje, življenje Duha. Nekateri celo trdijo, da ni mogoče obvladati naravnega življenja, da je meso močnejše od duha in da se narave ne da spreminjati.
Apostol Pavel ima drugačno izkušnjo. Zelo vam priporočam, da odprete Pismo apostola Pavla Rimljanom, peto poglavje, v katerem s takšno močjo in z ognjem izreka svojo izkušnjo srečanja z Vstalim Kristusom, ki ga je v življenju spremenilo: Z milostjo ni tako kakor z grehom. Če so namreč zaradi greha enega umrli mnogi, sta se v veliko večji meri razlila na nas Božja milost in dar po življenju enega novega človeka, Jezusa Kristusa. Če smo zaradi nepokorščine enega človeka toliko prestali v življenju, da govorimo o izvirnem grehu, si lahko predstavljate, kako bolj bomo zaradi pokorščine novega človeka Jezusa Kristusa vsi lahko živeli to novo življenje.
Bog namreč od človeka ne pričakuje, da postane Bog, da postane popoln, da bi ga šele potem lahko vzljubil in mu podelil svoje darove.
Kristus nas je vzljubil, ko smo bili še grešniki. Po Svetem Duhu izliva v naša srca svojo ljubezen in svojo moč, da lahko ljubimo naprej.
To je to veliko peto poglavje, poglavje upanja in milosti, temelj našega upanja, ki nas dela v tem svetu lahko res romarje upanja.
Na to pot, dragi bratje in sestre, vas pošiljajo tudi vsi pastirji. Hvaležen sem vam, da ste sprejeli ta klic in da ste vsi vi, družine in pari, ki nosite to izkustvo moči milosti in novega življenja, res pričevalci in nosilci tega upanja ali kakor bi rekel pokojni papež Frančišek, ste seme nove sinodalne Cerkve, ker ste doživeli izkušnjo poslanstva, kaj pomeni biti Jezusov misijonarski učenec.
K temu zaupanju v Kristusa kot edinega zdravnika, ki lahko ozdravi in se dotakne človeških src, nas vabi tudi naš novoizvoljeni papež Leon XIV. Že v njegovem geslu V edinem Kristusu smo eno poudarja, da nimamo ne časa, ne možnosti najti rešitev in tolažbo kjerkoli drugje, kot pa le v Kristusu, ki se nam je ves podaril, ne samo v naši in njegovi popolnosti, ampak tudi v naši in njegovi lomljivosti, šibkosti in človeškosti.
Prosimo za našega papeža, da bo res pogumna priča edinega Odrešenika, ki je temelj pravičnosti, resnice in miru za vse ljudi. Ob prvem sprejemu za diplomate je poudaril, da se Cerkev nikoli ne sme izmikati, da ne bi povedala resnice o človeku in o svetu. Ne sme se bati uporabiti včasih tudi bolj ostrih besed in jezika, saj se resnica nikoli ne more ločiti od ljubezni.
To se je verjetno nanašalo prav na resnico o človeku in o družini, saj naprej pravi, da je potrebno vlagati v družine, ki so utemeljene na stabilni zvezi med moškim in žensko. In to je končno tudi temelj miru in pravičnosti v svetu.
Ta njegov program, dragi bratje in sestre, drage družine, dragi pari, vi že uresničujete in živite. Lahko vas samo vabim in spodbujam, da ostanete odprti in dojemljivi za Svetega Duhu, Duha Tolažnika, ki nas uči in spomni vsega, kar nam je Gospod že dal in tega, kar smo. In to, kar smo, je nekaj velikega – smo njegovi ljubljeni, edinstveni Božji otroci.
Če to vemo, se naše srce ne bo vznemirjalo in plašilo. Kot ljubljeni sinovi in hčere bomo imeli dovolj poguma in ljubezni, da bomo lahko res Kristusovi, njegovi misijonarski učenci, svobodni in mirni, ker prav take današnji svet tako zelo potrebuje. Amen.
Fotografije: Marija.si
Fotografije: Matjaž Maležič
