Dragi bratje in sestre, dragi sobratje duhovniki, gospod župnik, bogoslovci, ministranti, pevke in pevci, ključarji in njihove družine, ki ste tako lepo pripravili to svetišče za ta naš lep praznik. 

Zelo smo veseli, da lahko danes v svoji sredi pozdravimo apostolskega nuncija, odposlanca svetega očeta v naši deželi. V tem svetem letu je za nas vedno znova priložnost, da se zahvalimo za tolike darove, ki jih smo ji že sprejeli, pa se jih morda včasih premalo zavedamo. Eden izmed teh darov je, da kristjani v svetu nismo sami.

Nismo kristjani ene dežele, ampak smo skupaj povezani v eno vesoljno družino katoličanov, v eno sveto katoliško in apostolsko Cerkev in imamo enega vrhovnega pastirja, sedaj papeža Leona XIV. Vsak narod ima nato tudi predstavnika svetega očeta, ki lahko spoznava to deželo in papežu poroča o tej deželi in o njenih posebnih potrebah.

Na ta način lahko živimo svojo specifičnost, hkrati pa se zavedamo, da pripadamo eni Katoliški Cerkvi in da je apostol Peter za nas tista skala edinosti, ki nas povezuje.

Ko danes tukaj občudujemo Devico Marijo na lep predvečer njenega praznika, se želimo še posebej zahvaliti in se pri njej napiti njene materinske drže, s katero je lahko sprejela in izpolnila tisto veliko poslanstvo, ki ji ga je Bog zaupal – da je bila z njim in ob njem sonosilka odrešenja, ki je v svojem življenju dala prostor Svetemu Duhu in njegovi besedi, da je bila dovolj ponižna, potrpežljiva in sveta, da je lahko Božja beseda v njej delala in naredila res velike stvari.

V tem svetem letu smo morda že delali veliko vaj in pobožnosti z namenom, da bi tudi sami utrdili svojo zavest in hvaležnost, da smo kristjani, ki smo pri krstu sprejeli dar Božjega otroštva in dali Gospodu na razpolago svoje življenje, s katerim želi Gospod tudi po vsakem izmed nas, izmed vas, ki ste zdaj tukaj, v tem svetu narediti nekaj novega. A ne tako na zunaj, ampak novega v smislu izvirnega, osebnega in trajnega. 

To je novost ljubezni, ki jo je sposobno človeško srce. In če kdaj, potem je danes zvečer pri Mariji priložnost, da to srce okrepimo, ga očistimo in odpremo, da bo Bog lahko tudi po nas delal velike stvari.

Danes se želimo zahvaliti za tri Marijine drže,  za katere bi želeli, da bi bile v tem svetem letu bolj prisotne tudi v našem življenju. Marija je:

• Žena zaupanja,
• Žena poslušanja,
• Žena pogumne odločitve.

Upanje in zaupanje, poslušnost in pogum. To so tiste drže, ki jih Gospod daje tudi vsakemu izmed nas, da bi lahko po teh držah v tem svetu širili njegovo kraljestvo.

Žena zaupanja 

Prosimo Gospoda, naj v nas krepi vero v dobroto Boga. Kakorkoli se morda ta beseda sliši nenavadno, da moramo verovati, da je Bog dober, pa vendarle velikokrat živimo tako, kakor da Bog ne bil dober do nas, kakor da bi bil do nas samo strog, ne pa v prvi vrsti dober, ki nam želi dobro in samo dobro. 

Ko o razmišljam o tem, mi prihaja v spomin, kako se v zadnjem času pri nas širi strah pred koncem, strah pred trpljenjem in strah pred smrtjo. Kar se je že zgodilo v drugih državah, se je zdaj začelo dogajati tudi pri nas. Pojavile so se skupine in krogi, ki so začeli govoriti, da za človeka ni dostojno, da bi trpel in se soočal z boleznijo in stisko ter so uvedli tisto paradigmo o srečni in lahki smrti. 

Srečno in lahko smrt človeku lahko daje samo Bog, ko človek svoje življenje zapušča spravljen, v miru, srečen in zadovoljen, da je lahko storil to, kar mu je Gospod podaril in zaupal.

Naj nam Marija okrepi vero v dobrotljivost Boga. Bog ne želi smrti grešnika. Bog ne želi človeškega trpljenja. Bog želi naše življenje. Zato Bog človeka ne pušča samega ne v še tako hudi ali težki bolezni, kot tudi ne v grehu. Človek je tisti, ki ob stiskah in ko se stvari ne dogajajo več tako, kot bi si on predstavljal, nanj tako hitro pozabi. Bog pa je zvest in čaka na našo besedo in prošnjo, da se mu z zaupanjem odpremo. 

Zato prosimo danes za vse nas, da bi res spoštovali in se veselili življenja od začetka do konca in da se ne bi bali konca. Naši stari so pri vsaki molitvi vedno dodajali prošnjo za srečno zadnjo uro.

Morda je ta strah pred zadnjo uro danes posledica tega, da si mislimo, da bomo tudi z zadnjo uro upravljali mi in jo določili. 

Ne, ta zadnja ura je v rokah dobrega in usmiljenega Boga, zato smemo zaupati in verjeti, da nam bo On dajal moč, ljubezen in potrpežljivost, da bomo zmogli zadnjo uro živeti v polnosti, tako da v resnici ne bo zadnja, ampak se bo spremenila v novo uro, v tisto večno, ki ne bo imela konca.

Žena poslušanja

Marija je žena poslušanja in ohranjanja Božje besede. Vemo, da nam je veliko lažje govoriti kakor pa poslušati in da smo včasih tako počasni pri zapiranju svojih ust in svojih misli,  namesto, da bi dali priložnost človeku, ki je ob nas. Zdi se, da ga poslušamo, pa vendarle tolikokrat ostajamo samo pri svojih mislih in načrtih. 

Če želimo, da bi res zaživeli naše medsebojne odnose s srcem, potem moramo drug drugemu dati tudi čas, potrpežljivost, pa tudi dar odpuščanja in ljubezni. In tudi tega nas uči Marija: »Glej, dekla sem Gospodova. Zgodi se mi po tvoji besedi.«

Kljub temu, da ji gotovo ni bilo lahko izreči tisti Zgodi se, ki je od nje veliko terjal in je morala spremeniti svoje osebne načrte, je bil vendarle blagoslovljen. Ne samo zanjo, ampak tudi za vse nas.

Žena pogumne odločitve

Marija je končno tudi žena pogumne odločitve. Čeprav je slutila, da se bo v njenem življenju veliko dogajalo, da se bodo zgodile tudi takšne stvari, ki si jih ne bo želela, je vendarle pogumno in odločno rekla: »Zgodi se, zgodi se mi.« Ni poskrbela najprej zase, ampak je odprla oči, je na nek način stopila iz sebe, ko je odhitela do svoje sorodnice Elizabete in najprej pomagala njej ter ji pokazala, kako velike reči ji je Gospod storil.

Naj ta njen pogum tudi nam izprosil tistega pravega poguma, poguma vere, ki ga tako zelo potrebujemo. Tudi poguma, ki bi nas osvobodil tega strahu pred koncem in pred neznanim, ki za nas kristjane, ki verujemo, ni nekaj neznanega. 

Mi ne odhajamo v nič. Mi ne odhajamo v temo. Mi odhajamo v Božje naročje.

Ne samo starejši, tudi mlajši je prav, da o tem razmišljate, da se na to pripravljamo in tudi drugega spodbujamo s tem, ko mu pokažemo in pričujemo, da Bog ne skrbi samo za svoje, ampak za vse. Še posebej za tiste, ki so v stiski in oddaljeni, ko pravi: »Nisem prišel klicat pravičnih, ampak grešnike.«

Prosimo danes Devico Marijo, naj v nas okrepi vero v dobroto Boga, v njegovo ljubezen in potrpežljivost. Naj nam nakloni te zaupne vere v moč molitve, v moč zakramentov in v moč Božje navzočnosti tako v besedi kakor v kruhu in vinu pri vsaki sveti maši, ki nam daje moč za sedanje življenje, pa tudi za tisti konec, ko se bo naše zemeljsko življenje ločilo od nas in bomo dokončno stopili tja, kjer verujemo, da je že devica Marija – v naročje nebeškega očeta in svetih angelov. Amen.

Fotografije: Marjana Perkovič