»Nad Davidovo hišo in prebivalce Jeruzalema bom razlil duha naklonjenosti in prošenj. Ozirali se bodo k meni zaradi tistega, ki so ga prebodli« (Zah 12,10).

Dragi bratje in sestre, dragi bolniki, ostareli, njihovi spremljevalci, dragi bratje duhovniki!

Te besede današnjega prvega berila s posebno močjo odmevajo tudi na tem svetem kraju, kjer smo se zbrali, kjer Bog že stoletja razliva svojega duha naklonjenosti in prošenj na vse tiste, ki se z vero ozirajo k Njej, ki se z vero zagledajo in ozirajo v Njegovo Mater, v Mater tistega, ki so ga prebodli, ki so ga prebodli zaradi njegove ljubezni, ki jo je izkazal do vsakega človeka. Kar na tej naši brezjanski milostni podobi Marije pomagaj še posebej pritegne, kar nas je pritegovalo že tolikokrat, ko smo se ustavljali ob njej, ob njeni podobi, je prav ta Marijin pogled. Marijin pogled, ki išče in spremlja vsakega, ki se ji približa.

Dragi bratje in sestre, tudi danes smo prišli sem, da se najprej zahvalimo za ta njen pogled v našem življenju, v naših zgodbah, v naši zgodovini.

Ta njen pogled razkriva eno najglobljih resničnosti marijanske pobožnosti oziroma naše vere v Božjo Mater Marijo. Božja Mati je bila namreč ena izmed nas in je tista, ki nas gleda, ki nas pozna, ki ve za vse naše stiske. Zakaj ta njen pogled tako privlači? Zato, ker je ta pogled, ne samo poln prošenj tistih in pogledov tistih, ki so se skozi stoletja ustavljali pri tej milostni podobi, jo prosili, tudi ko so odhajali na težke preizkušnje svojega življenja, tudi ko so morali zapuščati domovino in domove. Pogled, ki vsebuje prošnje mnogih tistih, ki so tukaj prosili za blagoslov, za mir in zdravje. Pa ne samo to. Ta pogled objema in vsebuje tudi tisto najgloblje zaupanje v Boga. Pogled Marije v Nazaretu, ki je vedela in ki je izkušala, ki je bila pripravljena reči besedo Zgodi se mi po tvoji besedi. Pogled, ki je ostal zvest svojemu sinu tudi na križu. Zato je lahko zapela in mi z njo, da se Bog ozira na nizkost, na majhnost človeških src, da Bog stori velike reči tistim, ki se z zaupanjem obračajo k njej, da se je Bog ozrl na njeno majhnost in se zato ozira tudi na našo majhnost. 

Ne samo da je velika priprošnjica in prosi za nas – kakor si predstavljamo v naši človeški pobožnosti in duhovnosti – čeprav vemo, da Bog v svojem usmiljenju niti ne potrebuje nekoga, ki ga bi spominjal, naj bo usmiljen, ker že pozna vsako človeško stisko, vsakega človeka do njegove obisti. Pa vendarle njen pogled uči tudi nas, da bi tudi mi znali prav gledati, prav gledati nase, na svoje življenje, na dogodke, ki se dogajajo v našem življenju, da bi nam odpirala oči za tisto, kar je resnično pomembno, kar je najbolj bistveno, za to, kar nam želi Bog povedati s tem ali onim, nenazadnje tudi z boleznijo in s stisko. 

Spomnimo se samo tistega velikega dogodka v Kani galilejski, kjer je bila prav Marija tista, ki je opazila in videla stisko ljudi, ki so se zbrali na svatbi, s tisto njeno besedo:  “Vina nimajo.”, ki nas spremlja, ki nas mora spremljati z zaupanjem vedno znova, ko prihajamo k njej.

Ona ve, kaj potrebujemo, ona ve, česa nimamo. In še pomembnejša tista njena druga beseda v Kani galilejski: “Vse kar vam poreče, storite!”

Pustimo se torej danes najprej osvojiti temu njenemu pogledu, njenemu sočutju, njeni bližini in njeni nežnosti. 

K temu, da bi zaupali Božji bližini, Njegovi nežnosti pa nas tako neutrudno vabi naš papež Frančišek, on, ki so mu ostareli in bolni še posebej blizu. V teh dneh sem imel to milost in čast, da sem lahko zrl tudi v njegov pogled, v njegovo srce, ki govori pravzaprav z vsem, kar dela, kar je, kako se premika, kako se pogovarja, kako ima čuteče srce, posebej še za stiskane in za preizkušane. 

Prav v teh dneh spodbuja še posebej  v svojih zadnjih govorih prav ostarele in bolne, starejše ljudi, da bi lahko tudi ti spoznali in zaživeli to svoje posebno mesto, posebno poslanstvo, ki ga imajo tudi oni v njihovem, lahko rečemo v zadnjem obdobju človeškega življenja.

Besede, ki jih je izrekel prav to sredo na avdienci, ko je spregovoril starejšim, odmevajo tudi med nami, ko pravi:

»Tudi mi kot ostareli ljudje lahko in celo moramo, služiti skupnosti… Gospod vam daje moči za služenje«.

Dovolite mi, da se ozrem na tri kreposti starejših, ki se tudi papežu Frančišku zdijo tako zelo pomembne ali ključne za naše in za vaše življenje, dragi bratje in sestre, starejši, stari, preizkušani, onemogli.

Kot prvo papež Frančišek zelo rad povabi stare in bolne, naj dajo zgled in naj pričujejo za moč kreposti potrpežljivosti. Stari človek, pravi papež, ne more več zapovedovati svojemu telesu. Naučiti se je treba izbirati, kaj storiti in česa ne. Živahnost telesa se zmanjša in zapusti človeka, čeprav njegovo srce ne neha želeti. Treba se je torej najprej očistiti, očistiti tisto željo, da bi nekaj storil sam. In zato učiti se biti potrpežljiv, izbirati, biti čuječ svojemu telesu; kaj to telo zahteva od mene, kaj zahteva in pričakuje od mojega življenja.

Ko smo stari, pravi papež, ne moremo delati enako kot v mladosti: telo ima drugačen ritem, zato mu moramo prisluhniti in sprejeti njegove omejitve. Vsi jih imamo. In zelo rad takrat pokaže svojo palico, ki se je ne sramuje uporabljati tudi v javnosti. Ko smo bili z njim zbrani v njegovi sobi, nam je pokazal tudi svojo nogo, svoja kolena, ki so zatečena, vendar pa povita s povoji, pravi, mi dajo moči, da me vendarle ubogajo še, dokler želi Bog, da grem tja in storim to, kar je potrebno storiti.

 

Naslednje, kar sveti oče zelo rad polaga na srce starejšim in bolnim ter še posebej tudi njihovim spremljevalcem, pa je to: Zavedajmo se, da je življenje vedno dragoceno, da je vsako življenje dragoceno, tudi tisto, ki je šibko, ki je bolno, tudi tisto, ki ne zmore več storiti tega, kar bi želelo storiti. O tem, da je vsako življenje dragoceno, pravzaprav govori že naša vest, govori človek kot človek, vsak pošten človek lahko to občuti in sluti. Govori nam Bog na različne načine in o tem govori Sveto pismo. Pa ne samo govori, Jezus je vedno znova s svojim življenjem, s svojim ravnanjem pokazal, da mu je dragocen vsak človek.

Sklanjal se je tako k stari Petrovi tašči kakor k mladi Jairovi hčerki. Obe je prijel za roko, obe je dvignil in ju postavil na noge, obema je podaril tisto, zanju potrebno moč za služenje, za življenje.

V Božjih očeh je vsak neskončno dragocen in edinstven, saj je Bog po Sinu vstopil prav v stisko. Stiska in trpljenje so tisti blagoslovljeni prostori, kjer se človek lahko najlažje sreča z resničnostjo, s tem pa tudi z lepoto življenja in svojo enkratnostjo. V tem smo pravzaprav dostojanstveni, tukaj lahko iščemo in lahko izkušamo in slišimo to, kar nam je tudi apostol Pavel danes spregovoril v berilu svojim vernikom, svojim Galačanom in nam, ko pravi:

“Vi vsi ste po veri v Kristusa Jezusa Božji sinovi. Vsi, ki ste krščeni v Kristusa, ste Kristusa oblekli.”

In obleka, vaša obleka je dragocena, dostojanstvena, pa tudi če je to obleka še tako lepe in mlade dame, ali pa ostarele matere in starke ali pa bolnika, ki več ne zmore skrbeti zase in obvladovati svojega telesa.

Apostol Pavel pravi: “Ni ne Juda ne Grka, ne sužnja ne svobodnega, ne bogatega, ne revnega, ni ne moškega ne ženske: kajti vsi vi ste eden v Kristusu Jezusu. Če pa ste Kristusovi, ste tudi dediči, dediči Boga.” In to je tisto veliko dostojanstvo, dragi bratje in sestre, za katero se želimo zahvaliti tudi danes pred to milostno podobo Matere Božje, za to veliko dostojanstvo, ki ga nosimo pa čeprav v krhkem, grešnem, umrljivem človeškem telesu. Bog se ne odteguje nobeni človeški stiski, ampak je postal del te stiske, da lahko ta stiska postane tudi seme novega in večnega življenja. 

Tretja dragocenost starejših ljudi pa je, kakor pravi papež tolikokrat, mehkoba srca. Življenje, ki ga vedno znova oblivamo z molitvijo, z Božjim in Marijinim pogledom, mehča in omehča še tako trdo, še tako ranjeno, še tako bolno človeško srce. Mehko srce pa je v resnici živo srce, je tudi mlado srce, srce, ki lahko sprejema, srce, ki lahko odpušča, srce, ki premika, srce, ki dela čudeže. Morda se lahko ali pa smo se kdaj vprašali, si zastavljali vprašanje, še posebej, ko smo se, ko ste se soočili s kakšno svojo težko in hudo boleznijo, katera je tista najhujša bolezen, najtežja bolezen? Sveti oče je nekoč odgovoril na to vprašanje:

Najhujša bolezen življenja je pomanjkanje ljubezni, je nemoč ljubiti, je trdota srca, je srce, ki vidi le sebe, svoje potrebe, svoje stiske in se ne zmore zaupati, ne zmore biti usmiljeno, ga nič več ne gane.

To je, dragi bratje in sestre, tista bolezen, ki človeka ubija bolj kakor pa bolezen telesa. 

Izprosimo si zato danes pri Božji materi te tri velike darove, ki nam jih Gospod daje, ki jih daje vsakemu, še posebej pa tistim, katerih življenje je že dozorelo ali pa dozoreva v tisti zadnji fazi darov in življenja, ki nam jih Gospod daje. To so darovi potrpežljivosti, hvaležnosti in predvsem ta dar mehkobe srca. Če bomo gojili te velike krepostne darove, potem bomo zmogli tudi najbolj prav odgovoriti na to, lahko rečemo tudi težko vprašanje današnjega evangelija, ko Jezus svoje učence sprašuje in tudi nas vedno znova: “Kaj pa vi pravite, kdo sem?” To vprašanje ni vprašanje za birmance, to vprašanje ni katekizemsko vprašanje, to vprašanje nas mora vedno znova okrepiti in razveseliti. Samo tisti namreč, ki ima mehko srce, lahko sliši, prav sliši to vprašanje. Samo tisti zmore dati pravi odgovor. Ne z besedo, ampak s svojim življenjem. In prosimo, da bi lahko vedno znova v molitvi pred Marijo, pred Gospodom izrekali odgovor na to Jezusovo vprašanje: “Kaj pravite, kdo sem zdaj jaz za vas?” Odgovor, ki nam ga polaga na srce tudi apostol, ko pravi: “Gospod, ti vse veš, ti veš, da te ljubim.” Amen.

🔊 Zvočni posnetek pridige

📸 Janez Kotar:

 

📸 Jože Potrpin: