Varuhi spomina na žrtve (po)vojnega zla so v soboto, 29.10.2022 romali po Rožnovenski poti. Romanje so začeli z mašo v baziliki na Brezjah, ki jo je daroval škof Maksimilijan. V pridigi je zbrane nagovoril:
Dragi bratje in sestre, dragi varuhi spomina, dragi romarji, dobro je, da smo tukaj. Dobro je, da smo tukaj na tem svetem kraju našega spomina.
V tem Marijinem svetišču, kjer lahko občutimo to veliko sotočje dveh rek, dveh spominov, ki se tukaj na nek način zlivata v eno in v katero skrivnost se lahko vedno potapljamo, ko z odprtim, s ponižnim in s prosečim srcem vstopamo pred to narodno podobo naše nebeške matere. Ti dve reki spomina, ki tečeta od zgoraj in od spodaj – spomin človeškega spominjanja in spomin in reka Božjega spominjanja se tukaj zlivata v eno. Spomini človeka, spomini in hrepenenja narodov, njihove prošnje, molitve in spomini na dom, na tisto najbolj intimno, toplo in resnično. Koliko src, duš, teles se je zvrstilo mimo podobe Matere Božje tega svetišča, koliko prošenj in solza je to svetišče ukoreninilo v spomin našega naroda. Spomini, molitve, prošnje očetov, mater, sinov, spomini, ki ogrevajo, ki dajejo življenje, ki ustvarjajo dom. To je podoba tega kraja, tega svetišča, te Matere, ki je spremljala naše ljudi povsod, kamor so šli, kjer so želeli ohraniti in ustvariti nov dom. V tistih daljnih deželah, ki so obljubljale nov svetel začetek, kot tudi v tistih krutih krajih naše domovine, kjer sta hudobija in zlo dosegla svoj vrhunec, a se je na Božji velikonočni način rojevalo novo življenje, nov človek, nov narod. Zato ni bilo presenečenje, da so na vseh krajih groze in svetosti hkrati odkrili prav podobe tega kraja svetega spomina – rožne vence, svetinjice, podobe brezjanske Matere Božje. Ta reka človeškega spomina, v katero vedno s spoštovanjem vstopamo, ko prestopamo prag tega svetišča. To svetišče pa je tudi morje, jezero, slap, kamor tečejo reke Božjega spomina, Njegovega spomina, ki zaobjema izvor, življenje in konec človekovega življenja. Njegovega spomina, v katerem vsak od nas najde svoj resnični začetek, po katerem hrepeni vso romarsko pot svojega življenja. Ta začetek, ki je vedno v izvoru Božje ljubezni, ki ustvarja za polno in svobodno življenje. Ti dve reki – reka človeškega pogleda in človeških prošenj ter reka Božjega pogleda in Njegovega usmiljenega srca se združujeta prav v tem Marijinem pogledu, v katerem lahko prepoznamo, kdo smo pred Bogom in kdo je Bog za nas. V tej milini matere lahko prepoznamo sebe kot njene ljubljene otroke, svoje brate in sestre, svoje sonarodnjake ter tudi tiste, ki nas ne razumejo, ki nas sovražijo, ki nas v zaslepljenosti pobijajo. To je skrivnost, ki se nam v tem svetišču vedno znova odpira in v katero vedno znova vstopamo po naših molitvah.
Z današnjo Božjo besedo bi lahko rekli, da je to Jeriha našega prostora, našega kraja, kjer se dogaja ta kairos srečanja, ki se je na poseben način zgodil ob jerihonski smokvi, kjer sta se srečala pogleda človeka Zaheja in Božjega Sina, Gospoda, ki je tega človeka iskal. Zahej, ki je v sebi nosil hrepenenje po bližini, po Bogu, po resnici, po sprejetosti, ki si je želel priti do Boga, ki si je želel živeti, hkrati pa je bil zapleten v vozle svojega življenja, svojega greha, svoje nemoči in krhkosti, išče načine, kako bi se Bogu približal. Posluži se te smokve, ki jo Sveto pismo večkrat predstavlja kot tisto sredstvo in kraj, ki ga Bog človeku podarja zato, da bi se mu lahko približal. Prostor, kjer lahko dobi hrano pa tudi kraj modrosti, po katerem bo človeku dana beseda, kraj, ki mu daje življenje. To je tisto prvo drevo življenja, ki ga je Bog človeku podaril v vsej svoji širokosrčni ljubezni, a je človek ni zmogel dolgo samo občudovati in gledati, hotel jo je posedovati. To je tista smokva sadov Gospodovih besed, ki mu jih je Bog že po Mojzesu zaupal, da človeka spremljajo, ga učijo, mu dajejo življenje, po katerih bo spoznaval sebe in Boga. A slej ko prej je človek hotel postati tudi gospodar teh Božjih besed. Ta človekova skrb, da bi s svojo močjo in s svojim prizadevanjem dosegel srečanje, bližino in naklonjenost Boga, je tudi breme, ki ga nosi vsak izmed nas, nosili pa so ga tudi Jezusovi najbližji spremljevalci. Gospod pa nas vedno znova uči in spodbuja, naj bomo pripravljeni sprejeti ta dar, ki nam ga daje, sprejeti ga kot seme, ki ga spustimo v svoje življenje, ga položimo v zemljo svojega življenja in mu v iskrenem zaupanju in sprejemanju pustimo, da raste do svoje smrti, da v tej zemlji umre strahu in bojazni zase, da se lahko iz tega rodi novo življenje in nov človek. Tudi to je želel Jezus ob jerihovski smokvi sporočiti Zaheju in po njem tudi nam vsem:
“Stopi dol s te smokve, tako kakor sem tudi jaz stopil dol s prestola Božjega veličastva na zemljo, sem v zemljo, v prostor, iz katerega rasteš, živiš in boš umrl, da bo to postal prostor, kjer se lahko srečava, kjer ti lahko izročam svoje življenje, ti pa meni svoje krhko življenje, da postaja Božje.”
Zato prosimo na tem svetem kraju naše slovenske Jeirhe, da bi bili sposobni tega sestopa v svojo človeško resničnost, kjer se bomo lahko soočili tudi s svojo šibkostjo in nemočjo ter s šibkostjo in raztrganostjo naše družine, našega naroda, naših občestev, da bi bili v zaupanju sposobni izročati to krhkost Njemu in v Njem prepoznavati ne samo Boga sodnika in Boga stvarnika, ampak tudi Boga Očeta in Boga Odrešenika, ki vstopa v to krhkost, ki je sam sebe izničil, podobo hlapca vzel nase, bil podoben nam ljudem zato, da bi mi lahko v njem našli oporo, moč in pravo resničnost svojega življenja.
Naj nas k temu spodbudi tudi apostol Pavel, ki je bil eden tistih velikih, ki je na svojem telesu izkušal prerojenje svojega telesa, mišljenja, vere in hrepenenja v novo telo, v novo mišljenje, v novo hrepenenje. Vemo namreč, da mi bo po vaši molitvi, pravi Pavel, s pomočjo Duha Jezusa Kristusa, vse postalo novo. Pavel se zaveda, da ne živi več sam, da živi v Kristusu, v njegovem občestvu, v njegovem Telesu. To je resničnost, ki spreminja vsako življenje v novo življenje, ko se zavemo svoje resnične identitete.
Samo v tem telesu ima tudi poslanstvo spomina in ljubezni do bližnjega tisto pravo mesto, da po tem našem spominu in molitvi naša družina izgublja meje in prepreke. V tem telesu naši grobovi in naše rane izgubljajo ostrino krvi in sovraštva in se spreminjajo v reko, ki očiščuje, ki prenavlja in napaja za novo življenje.
Zakaj življenje je meni Kristus. In zato so lahko tudi smrti, trpljenje in sovraštvo v končnem smislu samo dobiček, kot pravi Pavel. Naj Gospod sprejme to našo molitev in nas pridruži molitvi in daritvi našega naroda mučencev, očetov in mater naše vere.
✍️Poročilo z romanja in več fotografij najdete na spletni strani Družine in Marijinega svetišča na Brezjah.
📸Jože Potrpin:
