»Z Božjim kraljestvom je kakor s človekom, ki vrže seme v zemljo. (Mr 4,26)
Zbrali smo v tem pomembnem trenutku, ko se lahko skupaj kot občestvo duhovnikov zahvalimo Bogu za Njegovo najmočnejšo besedo, ki smo jo zaslišali v življenju, to je beseda Gospoda, ki nas je poklical, da bi bili z Njim. Da bi bili z Njim v službi najpomembnejšega dogajanja v svetu in stvarstvu, to pa je življenje Božjega kraljestva. Božja beseda, ki smo jo premišljevali to nedeljo, nam govori tudi za današnji dan.
»I am so busy.«
Štirje iz naše škofije smo se včeraj vrnili iz Anglije, kjer smo bili v imenu vseh vas na srečanju katoliške prenove župnij. Tam je bilo približno 1000 predstavnikov, večinoma iz Evrope, ki iščejo poti prenove. Eno prvih vprašanj in pozdravov, ko smo si segli v roke, je bilo: »How do you do? I am so busy. Kako si? Tako zelo sem zaposlen.«
James Mallon je svoj osrednji nagovor začel prav s tem stavkom: »I am so busy.« Kot enim najpogostejših in najbolj običajnih izrekov današnjega katoliškega duhovnika. Malo nas je, moči nam pojenjajo, dela in nalog je veliko več, kakor pa čutimo, da jih zmoremo. Mallon je rekel, da je dobro, da bi se res vprašali, s čim sem tako zaseden, preveč zaposlen in preobremenjen.
Božja beseda, ki smo jo slišali to nedeljo, nam je zazvenela kar sanjsko ali pa nam prebudila hrepenenje, ko pravi: »Z Božjim kraljestvom je kakor s človekom, ki vrže seme v zemljo. Spi in vstaja, ponoči in podnevi, seme pa klije in raste, da sam ne ve kako. Zemlja sama od sebe (gr. avtomaté) rodi sad. (Mr 4,26-28a)
Mallon je v nadaljevanju podal ključno sporočilo, kako se zoperstaviti s to neučinkovito in nepotrebno prezaposlenostjo. Prelomni trenutek naše poti prenove je, da se zavedamo vizije. Da imamo vizijo tega kar delamo in kar želimo delati.
Imeti vizijo
Pred tremi leti smo se začeli tudi mi pogovarjati o tej viziji naše škofije, ki nas lahko poenoti, nas osvobaja nepotrebnega in nas usmeri k tistemu bistvenemu.
Mallon pravi: Vizija ni strategija. Vizija ni način, kako bomo nekaj dosegli. Iz strategije namreč prihajajo že naloge.
Vizija je podoba, ki se nam v molitvi, v Svetemu Duhu, v pogovoru pokaže in zaiskri kot tista slika in cilj, ki nam jo Gospod podarja kot sanje, kot podoba, kot nebeški Jeruzalem, kot tisto, v kar upamo in kar nastaja z Njegovo močjo, ne z našo strategijo in z našim delom.
Ne da pri viziji ni nič našega dela, a to ni centralnega pomena.
Vizija je tista beseda, ki nam jo kaže včerajšnja nedeljska Božja beseda: Z Božjim kraljevstvom pa je tako. Vizija je Božje delo. Mi gledamo to vizijo, se ob njej navdihujemo, v tej viziji se osvobajamo in prečiščujemo vsega tega, kar ni tako pomembno in ni ključno.
Štiri vizije
1. »Naredite vse narode za moje učence. In jaz sem z vami vse dni do konca sveta.«
To Jezusovo vizijo smo sprejeli vsi, ko smo se odločili za evangelij. Izrekel jo je Jezus na gori v Galileji, preden se je poslovil od svojih učencev. Jezus to pravi tudi nam danes. Vsem ljudem je dano povabilo, da srečajo in izkusijo Jezusa, da postanejo njegovi učenci. On je vedno z nami.
2. Sinodalnost: Občestvo, soudeležba, poslanstvo.
Papež Frančišek nas je oktobra 2021 povabil na pot sinode in izrekel to vizijo, kako Cerkev vidi svoje poslanstvo v tem času in prostoru tretjega tisočletja: Cerkev je Kristusovo telo, je občestvo, ki hodi skupaj, kjer ima vsak svoj konstitutivni delež. Zato moramo drug drugega poslušati, da odkrijemo in ovrednotimo ključni delež vsakogar, ne glede na to, na kateri stopnji hierarhije v Cerkvi živi.
Občestvo je grščini označeno z besedo koinonija, kar pomeni organski, neločljivi del. Kot občestvo soudeleženih pa smo poslani navzven, da oznanjamo Jezusovo vizijo: Jaz sem z vami vse dni do konca sveta. Da pripeljemo vsakega človeka v odnos z Gospodom. Ta papeževa vizija zdaj raste, se prečiščuje, ima tudi nasprotovanja, a se nanjo lahko zanesemo. To je vizija Cerkve, ki nas bo peljala naprej.
3. V Svetem Duhu se prepoznavamo in oblikujemo kot dejavni in sočutni člani občestev, kot misijonarski učenci in voditelji.
Sveti Duh mora postati slišan, moramo mu dajati prostor. V zgodovini Cerkve se zaradi različnih zgodovinskih okoliščin zadnje čase ni govorilo o Svetem Duhu. Papež pa nas danes zopet spodbuja, da se bolj zavedamo Svetega Duha, ki ni Bog pred nami ali nad nami, ampak Bog v nas. Na naš način, z našimi čustvi, z našo besedo, z našimi talenti, slabostmi in šibkostmi me želi voditi in graditi Božje kraljestvo. Sveti Duh je piš, veter, ogenj, je ljubezen, ljubezen pa je potrebno pričakovati, jo sprejemati in jo klicati. Ni na ukaz, ampak ji je potrebno dajati prostor.
Zato je tako močan papežev poudarek, da je za prehod iz leta sinode v leto jubileja postavil v središče leto molitve. Leto, ko se še posebej ustavljamo v tišini molitve. Molitev je sestopanje iz samega sebe, odpiranje in dajanje prostora Gospodovemu Duhu. V Svetem Duhu postajamo misijonarski učenci in voditelji, ali z drugo besedo sinovi in hčere nebeškega Očeta. Bistvo te voditeljske službe je, da z ljubeznijo in odgovornostjo gledam in prepoznavam svojega brata in sestro, ki sta ob meni. Voditelj je tisti, ki se zaveda, da ni on center življenja, ampak da živi zato, da živijo drugi. Da lahko pomaga drugim, da bi živeli.
4. »Ali me ljubiš? Pasi moje ovce!«
Na koncu evangelija se Vstali prikaže učencem ob Tiberijskem jezeru, ki pri Janezu ni več imenovano Galilejsko, kar kaže na to, da nas ne kliče nazaj v nek idealni svet začetka, ampak v naš svet, ki je poganski svet, ki ne pozna Boga. Tam jim ne naroča več, naj učijo, krščujejo, ampak naj odgovorijo na trojni Ali me ljubiš? V tem se pokaže naša ljubezen, pristnost in iskrenost.
Hrani moje ovce! Vrh našega poslanstva in našega vsakodnevnega spraševanje je prav to: poklican sem zato, da hranim sebe in svoje ljudstvo, ljudi, ki mi jih Gospod pošilja. S čim jih hranim? S čim se hranim? Bog nam daje odgovor na to. Z Božjim kraljestvom je kakor s človekom, ki vrže seme in to seme raste in rodi avtomate, samo od sebe.
Bog nam daje besedo, Bog nam je zaupal besedo oznanjevanja. Oklenimo se te besede, ki je živa in učinkovita, ki ima življenje v sebi. A to ni beseda sladkobe, ampak je beseda življenja. Prerok Ezekiel in Knjiga razodetja pravita, da je ta beseda lahko sladka samo v ustih, ko pa pride v želodec, tja, kjer začne hranit in mi dajati moč, pa postane grenka, ker samo grenkoba razgrajuje, da beseda, ki jo slišim, postaja hrana za druge. Če pšenično zrno ne umre, če se moje srce ne razpoči, iz njega ne more priteči ne ljubezen do Boga, ne ljubezen do bližnjega, ne ljubezen do samega sebe.
Prosimo danes skupaj prav za ta velik zaklad zaupanja v to moč Božje besede, ki nam daje moč, da hodimo v veri, kot pravi apostol Pavel. Hoditi v veri pa pomeni hoditi z vizijo, ki jo Bog daje naši Cerkvi in meni osebno, ki me hrani in mi pomaga, da ne obupam ob svojih nemočeh in ob molku ali ob neodzivnosti sveta.