​Škof je v pridigi nagovoril vse zbrane duhovnike in Božje ljudstvo, ki so se zbrali v duhovnem in molitvenem središču škofije, da bi se skupaj zahvaljevali za veliki dar duhovništva, ki se ga vse življenje učimo živeti in se zanj zahvaljevati.

Uvodoma je v veselju in hvaležnosti spomnil, da so zbrani na god sv. Eme, sozavetnice škofije ter poudaril, da je bila poleg vseh stvari, ki so jo zaznamovale v življenju, predvsem svobodna ženska, zato je lahko popolnoma pripadala Kristusu, Cerkvi ter svojemu narodu in tistim, za katere je delala in živela.

Ravno o svobodi pa je spregovorila tudi prebrana Božja beseda, zato je škof povabil k prošnji k Svetemu Duhu, da bi se nas Božja beseda dotaknila in šla v srce.

Vsak je poklican, da te besede bolj, kot da jih razume z mislimi in idejami, pusti do srca, do mojega konkretnega življenja, ki ni tako lepo, idealno in uspešno, kakor je življenje tistih prerokov, o katerih govori Sveto pismo, pa vendarle je naše in je zato tudi edino resnično in edino, kjer se lahko živi naša svetost.

Zato je škof povabil, da se vsak zahvali za klic, ki ga je sprejel.

Klic, ki ga je vsak doživel na tak ali drugačen način, lahko na začetku precej drugače kot sedaj. Ampak tudi sedaj, po vseh dogodkih in letih, Bog še vedno kliče vsakega na osebni način, z menoj želi govoriti in četudi nisem tak, kot bi si želel biti, sem najbolj dragocen v njegovih očeh. On nam ostaja zvest! Ker ve, da brez njegove zvestobe ne moremo živeti, delati, biti. Ne duhovniki in ne ljudje.

Že Božja beseda v prvem berilu odpira misli, kjer se lahko ustavimo:

Elizej je bil ugleden, močan, imel je vsega v obilju. Bog pa ga je hotel pripeljati k temu, da bi se učil izpuščati iz rok. Svoje bogastvo, svoje načrte, vse, na kar je lahko bil ponosen, pa tudi svojo nemoč in revščino.

To izpuščanje nam je najtežje. Izpuščati svoj ugled, svoje sposobnosti, pravice … ali pa svojo krivdo in svoj greh, vse, kar nas bremeni, da bi hodili pokončno in navdušeno za Gospodom.

Od Elizeja Bog ni samo zahteval, da odda svoje vole in opremo, ampak ga je prerok ogrnil s plaščem, kar pomeni, da je nanj prišla Božja moč, moč Duha, edina, najmočnejša in najbolj zvesta, ki ga ne bo zapustila. Zato želimo reči Bogu hvala za ta plašč, ki se nas dotika od prvega klica naprej.

Bog nas kliče, da bi bili svobodni.

Svoboda pa je najdragocenejši dar, zato je vedno napadena, zato se je vedno potrebno zanjo odločati.

O tej svobodi nam oznanja apostol Pavel. Drugo berilo je iz pisma Galačanom, najmočnejšega Pavlovega pisma svobode, ki nam odpira vprašanje: Na koga vse se moramo ozirati?

Na ljudi, na pričakovanja mojih predstojnikov, na moje občutke in potrebe, na čast Cerkve, pastoralne uspehe? Ob oziranju na vse to se lahko zgodi, da v vsem tem postanem zelo nesvoboden, neiskren, zelo različno ličen, ne samo dvoličen.

Zato je Pavel zelo jasen:

Evangelij je samo eden – tisti, ki se je dotaknil mojega srca, ko sem bil najgloblje in mi izrekel odpuščanje.

Ta klic presega vse ostale klice. Po Pavlovih besedah je jasno, da če bi želel ugajati drugim, ne bi mogel biti popolnoma Kristusov.

Za svobodo me je oprostil Kristus!

Škof je povabil, da si ponavljajmo ta stavek. Ne ideja, ne pobožnost, ne klic zato, da bi jaz bil apostol Cerkve, da bi izpolnjeval to ali ono, ampak Kristus, oseba Jezusa Kristusa. Samo če sem v odnosu z Njim, bom svoboden.

Bog Oče ne želi imeti ob sebi pokornega sina, ampak ljubečega, svobodnega sina.

Prav tako želi imeti svobodne in pristne duhovnike.

V evangeliju beremo, da se je Jezus trdno odločil iti v Jeruzalem. Brez te odločitve za Očetovo voljo, ne bi bilo svobodne pripadnosti, ki je ljubezen.

Škof je razložil besedo trdno, ki pomeni, da je utrdil svoje obličje proti Očetovemu obličju – zazrl se je v tistega, ki ga je čakal.

Položil je na srce, da se ob vseh izzivih in stiskah ne ustavimo pri le teh, ampak pri Tistemu, ki nas kliče, da bi izpolnili vsak izziv in premagali vsako stisko.

Kot je v Svetem pismu bolj kot to, da razumemo, kaj pomeni določen svetopisemski odlomek, pomembno to, da se zavemo, kdo nas nagovarja, da se zazremo v Osebo, ki nas kliče. Potem vse ostale stvari dobijo drugačno mesto.

Ko so apostoli šli izpolnjevat svoj pastoralni načrt, kot beremo v evangeliju, so doživeli razočaranje v samarijski vasi, ki jih je zavrnila. Ljubljena učenca sta se uprla Gospodu, češ da bosta izpolnila Božjo voljo, s tem ko bi prosila za njeno pokončanje. Kristus pa ni imel nobenih težav zamenjati načrt in iti po drugi poti v Jeruzalem.

Svobodo nam daje Gospod, če smo z Njim, če gledamo Nanj in ne na vse ostale ozire, navodila in nauke.

V nadaljevanju je škof osvetlil tri podobe ljudi iz evangelija, ki so se Jezusu približali na poti, da bi postali njegovi učenci. V njih se lahko vsi prepoznamo, saj vsi živijo v vsakem izmed nas.

1. Navdušenec, ki pravi: “Za teboj grem kamorkoli!” Nesrečen pa bo, če bo ostal nad oblaki, v pobožnih mislih in idejah. Navdušenje mora začeti prečiščevati v svojem konkretnem vsakdanjem življenju in se navduševati nad preprostostjo in banalnostjo vsakodnevenga klica.

2. Mislec/teolog, ki skrbi za očeta, ki svetopisemsko predstavlja tradicijo, misel, idejo, pripadnost rodu ipd. K Bogu se je spreobrnil preko globokega spoznanja, ideologije in miselne teologije, ki lahko postanejo včasih v nas tako močne, da vodijo celo v prepire z brati in s sestrami. Potrebno je, da bi presegli misleca in ideologa in slišali besedo iz začetku evangelija – metanoete. Vse, kar se ti postavlja kot princip in ne zdrži preizkusa ljubezni, nima svoje vrednosti.

3. Iskalec odnosov: V resnici nas najbolj držijo odnosi. Moramo se ozirati nazaj, da vidimo, od kod prihajamo, vendar kot Abraham zaupati, da Bog ve, da najbolj potrebujemo odnos, odnos, ki nas izpolni in poteši vse naše potrebe – Gospod nas pozna, saj nas je ustvaril. Moramo iskati, ampak vedno z ozirom na tisto prvo odločitev, da verjamemo, da nas ni poklicala ideja, ampak odnos, Bog, ki ima obličje, Sin, ki ima srce, Sveti Duh, ki ima idejo in moč. On nas lahko v vsem izpolni. Ko se zanašamo samo nase, nam pogosto manjka ključno in to je vera.

Na koncu je škof duhovnike povabil, da ostajajo pri Pavlovih besedah:

Kristus nas je osvobodil: za svobodo, za duhovništvo in za naše človeško življenje.