Na zahvalno nedeljo, 3.11.2024 je škof Maksimilijan daroval sveto mašo v podružnični cerkvi sv. Marije Vnebovzete v Marija Dobju.

V pridigi je zbrane nagovoril:

Veliko je razlogov za našo današnjo zahvalo Bogu za vse, kar nam daje. Prav je, da se tega vsaj kdaj bolj zavedamo. Čas okoli prvega novembra je še posebej blagoslovljen in primeren za to. To je namreč čas, ko se nam prebujajo spomini na naše drage, naše bližnje, naše starše, na tiste, ki so nam izročili vero, ki so nas prvi pokrižali, ki so nas prvi učili moliti Gospodovo molitev. Ko ste urejali grobove vaših dragih, ste tudi molili zanje, pa tudi zase, da bi to dragoceno dediščino svete vere, ki so vam jo izročili, zmogli tudi sami živeti in obroditi sadove v vašem življenju in v življenju vaših družin.

To je prva zahvala, ki jo dajemo Bogu: zahvala za dar življenja. Da se zavedamo, da ni vse samo po sebi umevno. Da smo postavljeni v ta svet z nekim poslanstvom, z neko nalogo, da naredimo nekaj dobrega, da zaznamujemo ta svet s tem Božjim, ki je v nas in ki po nas spreminja tudi ves svet v Božje. 

Prav je, da se ob tej zahvalni nedelji zahvalimo Bogu tudi za dar, ki smo ga prejeli, ko smo postali Božji otroci, za dar svetega krsta. To je tisto novo življenje, ki nam ga Bog podarja. To je njegovo Božje življenje, ki se ne bo končalo na tak način kot naše  naravno življenje, ki so nam ga izročili naši starši. Človeško življenje se stara, kot vemo. Čas otroštva in mladosti hitro mine, potem pa v odraslosti zorimo do prehoda, ki je smrt. Skozi ves ta čas pa v nas živi plamen Božjega otroštva. Gospod je v nas položil svojega Duha. A to ni nek oddaljeni osamljeni duh. To je osebni Božji glas, oko in usta, ki so položena v nas in nas delajo vedno bolj Božje otroke. V nas prebujajo tisto lepo, česar si tudi sami najbolj želimo, tisto, kar ostaja, tudi ko pride smrt –  ljubezen ostaja. Ker ljubezen ne umre. 

Zato je zelo močna beseda, ki smo jo slišali v današnjem evangeliju. Ko so pismouki Jezusa vprašali, kaj je najpomembnejše v življenju, katera je najpomembnejša zapoved, ni naštel katere izmed desetih zapovedi. Prva beseda, ki jo Jezus izreče, da je najpomembnejša, je Poslušaj, Izrael. To besedo smo slišali tudi v prvem berilu iz Stare zaveze, ko Bog reče človeku: Poslušaj besedo, ki ti jo dajem, da boš lahko živel.

Poslušati je temelj in osnova tudi naših medsebojnih odnosov. Poslušati drug drugega je prvi korak k ljubiti in spoštovati drug drugega. Kakšni so naši pogovori, koliko se v naših družinah slišimo in znamo poslušati? Ali imamo samo svoje monologe in govore, srca pa ostanejo zaprta? Srce namreč lahko govori samo z ljubeznijo in z iskrenostjo. Če pa se ne slišimo in se ne poslušamo, postajamo vedno bolj zidovi, utrdbe, jezni samozadostneži, ki okrog sebe ne ustvarjajo življenja in miru, ampak prepir. 

Zato smo tudi v naši Cerkvi to besedo poslušati v zadnjih letih zapisali kot glavno vodilo našega delovanja. Papež Frančišek, ki je oktobra 2021 razglasil t.i. sinodalno leto, pravi: Cerkev mora bolj hoditi drug z drugim. Ljudje se moramo v Cerkvi bolj slišati. Če se bomo mi bolj slišali med seboj, se bomo počasi učili poslušati in slišati tudi Boga.

Bog nam govori z znamenji, z govorico srca, z ljubeznijo. Zato se je potrebno temu glasu odpreti, ga slišati, ga sprejeti, predvsem pa mu dati čas. Zato smo v tem zadnjem letu naše sinodalne prenove, ko se pripravljamo, da vstopimo v drugo leto, ki bo jubilejno sveto leto, posvetili molitvi. Kaj drugega je molitev kot poslušanje? Molitev ni samo glasno brbranje besed, čeprav so tudi potrebne. Vendar če ob besedah ni poslušanja in odprtih ušes, potem govorimo in govorimo, a v resnici ne slišimo, kaj nam drugi pripoveduje in kaj nam Bog polaga v srce; kaj nam govori in k čemu nas spodbuja. Morda se včasih bojimo slišati Boga, češ, kaj vse nam bo prepovedal. A to ni Božji glas, ampak je največkrat glas prestrašenega človeka v moji notranjosti, ki ima slabo vest. Bog govori z besedo Ne bojte se, jaz sem z vami vse dni do konca sveta. Nisem prišel zato, da bi vam naložil novih bremen na vaša ramena, ampak da bi jih nosil skupaj z vami. Da ne boste mislili, da morate sami spremeniti svet, ampak da boste nosili mene v svet, da bom po vas jaz lahko spreminjal svet.

V berilu smo slišali: Te besede, ki ti jih danes zapovedujem, naj bodo v tvojem srcu. To je smisel in sad molitve in poslušanja. Da bi besedo Boga, ki jo slišimo pri sveti maši, v molitvi in v branju Svetega pisma, ohranjali in premišljevali, razmišljali, kaj to pomeni zame, kaj mi Gospod želi povedati. Gospod mi bo potem dal tudi spoznanje in moč, da bom lahko naredil korak.

Naj nas Božja Mati, ob katere milostni podobi smo danes zbrani, spomni na to, na kakšen način je ona spremenila svet – s preprostostjo in pripravljenostjo: Glej, dekla sem Gospodova, naj se zgodi po tvoji besedi. Ne jaz bom naredila to in ono, ampak tvoja beseda, ki jo sprejmem z ljubeznijo, bo spremenila svet. Božja beseda je namreč živa, močna in učinkovita, kot pravi Sveto pismo.

Zato danes, ko v hvaležnosti pred Boga polagamo svoje zahvale za vse, kar smo prejeli, hkrati tudi prosimo, naj nam Bog odpusti za takrat, ko smo sami želeli reševati stvari, ko nismo poslušali drug drugega, ko nismo dali mesta drugemu in ko nismo bili sposobni odpreti srca in ljubiti svojega bližnjega in Boga kakor samega sebe. Prva in najmočnejša zapoved je, da spustimo Boga v svoje srce, da nas Božja ljubezen osvobodi in opogumi, da bomo tudi mi sposobni v svoja srca spuščati D/drugega in na ta način graditi nov svet, novo življenje in nove odnose med nami. Naj nam Gospod in Božja Mati s svojo priprošnjo k temu pomagata.