​Škof Maksimilijan je v začetnem pozdravu izrazil veselje, da lahko prvič v svoji službi kot škof z zbranimi v cerkvi Sv. Križa nad Belimi Vodami slovesno obhaja praznik povišanja Svetega križa. Prav datum te letošnje nedelje, 11.9. je za škofa poseben dan, saj je to datum njegovega krsta.

Krst in križ sta na nek način povezana, kot nas uči apostol Pavel, ko pravi, da smo bili v krstu vsi pokopani v skrivnost Kristusove smrti in zato verujemo, da bomo vstali skupaj z Njim v moči njegovega vstajenja v novo življenje.

Krst in križ gresta z roko v roki. O skrivnosti križa bi morali pravzaprav govoriti vedno zelo resno, ker je to skrivnost, ki jo lahko razumemo samo v ljubezni in ne mimogrede.

Škof se je spomnil, da je bil pred nekaj tedni tukaj z bogoslovcema celjske škofije, s katerima so se ustavili tudi v župnišču v Belih Vodah. V veroučni učilnici na steni je videl otroško risbo z zelo modrim stavkom, ki ga spremlja še zdaj:

Tam, kjer je križ, je Kristus gotovo blizu.

Naši bratje protestanti Kristusa zelo težko slikajo na križu, ampak imajo podobe križa vedno brez telesa, ker pravijo, da Kristusa slavimo zato, ker je premagal križ in smrt ter vstal. In po Njem je križ prazen, križ ni več znamenje smrti in trpljenja, ampak znamenje življenja in odrešenja.

A vendar križa ne moremo razumeti ločeno od Kristusa, češ da bi gledali križ s Kristusom ali križ brez Kristusa.

Škof je spomnil, da je papež Frančišek pred časom pridigal na to temo in poudaril, da smo v nevarnosti, da pred križem zapademo v dve skušnjavi:

– da bi častili Kristusa brez križa.

– da bi častili križ brez Kristusa.

V nadaljevanju je škof razložil, da bi častiti Kristusa brez križa pomenilo, da je Kristus samo učitelj, ki nas uči o lepih in modrih stvareh. Kristus pa je vzel križ, kar pomeni, da je vzel nase celotno človeško trpljenje, da si je pustil na križu prebosti stran, iz katere sta pritekla kri in voda. To pomeni, da je Bog človeka vzel zelo zares. Da mu je hotel biti blizu tudi takrat, ko je človek najbolj sam, ko je od vseh zapuščen, ko je v trpljenju in smrti.

Vsak, kdor se je že srečal s trpljenjem in smrtjo, npr. da je spremljal bolnika v svoji hiši, ve, da največja teža trpljenja ni v sami teži bolezni. Največje zlo trpljenja je to, da človeka osami, da se počuti nemočen in sam. Zato je tako zelo potrebno, da smo blizu človeku, ki trpi, tudi če mu ne moremo pomagati, da smo namesto veliko besed blizu s svojo bližino in z ljubeznijo. Trpeči človek se ob bližini drugega umiri in to mu pomeni največ.

Prav to je tista velika odrešenjska skrivnost križa. Ob zadnji večerji, ko je Jezus končal z vsemi svojimi besedami učencem, jim ni zapustil nekega velikega razglasa ali pa novih besed zapovedi, ampak je, kot beremo pri evangelistu Janezu, na koncu odložil svoje vrhnje oblačilo, si opasal prt in začel učencem umivati noge. Potem je rekel: Poglejte, kaj sem vam storil. Izkazal sem vam ljubezen do konca. Ta ljubezen, ki bo svojo resnico izpričala tam, od koder boste vsi zbežali, česar se boste vsi prestrašili – to je od smrti, samote in križa. Zavedajte se (kot pravi Petru), da sem z vami tudi takrat, ko mislite, da ste sami. Takrat prosim, naj ne opeša vaša vera.

Kristusa torej ne moremo prepoznati ali slaviti brez križa.

Znani češki pisatelj Tomaš Halik je zapisal: Ne morem moliti Boga, ki nima ran.

Zato se je tudi vstali Kristus učencem dal prepoznati po ranah, po križu, po tistem, po čemer je lahko pokazal, da je za vsakega šel do konca. Apostol Janez pravi, da je vzel kruh in rekel: To je moj kruh, ki bo postal za vas meso za življenje sveta. Ne bom vam dal jesti samo kruha, ampak vam bom dal tudi svoje telo, kar v semitskem jeziku pomeni: Sprejel bom nase tudi vašo resničnost, tudi vaše trpljenje, tudi vašo smrt.

Druga skušnjava, ki nas lahko hitro prevzame, je, da bi častili sam križ brez Kristusa, da bi si mislili, da je trpljenje tisto, s katerim si bomo zaslužili nebesa.

Bog ni prišel na svet zato, da bi nam naložil trpljenje, ampak da bi v trpljenju lahko prepoznali resnico in polnost svojega življenja.

Bog človeku ne daje trpljenja. Velikokrat delamo zelo veliko krivico Bogu, ko si ob raznih preizkušnjah mislimo, da nam je ta križ poslal Gospod in ga moramo sprejeti. Križ in trpljenje nikoli ne prihajata od Boga. Bog je prišel na svet zato, da bi nas odrešil križa in trpljenja. Vendar pa, ker je trpljenje križa povezano s človekovimi svobodnimi odločitvami, ki niso vedno v dobro, je Bog vzel nase tudi človeški greh, da bi človeka lahko srečal tam, v grehu. Zato je sv. Avguštin zapisal:  O, srečna krivda, ki si zmogla imeti tako velikega in tako mogočnega odrešnika, kot je Kristus. Da si zmogla imeti nekoga, ki se ni ustrašil takrat, ko človek Božje ljubezni in bližine ni bil vreden.

Ko nam apostol Pavel razlaga skrivnost krsta, pravi: Kristus nas ni vzljubil takrat, ko bi bili mi te ljubezni vredni, ampak nas je ljubil takrat, ko smo bili še grešniki. Človeška ljubezen ni v tem, da smo mi ljubili Boga, ampak da nas je On vzljubil.

Škof je povabil k sprejetju tega oznanila Božje ljubezni, ki se včasih kaže tudi na način, da je ne razumemo. Pred skrivnostjo se mora človek vedno znova prikloniti. Skrivnost križa je namreč skrivnost človeške ljubezni. Ljubezni ne moremo izsiliti, lahko jo samo sprejmemo. Dejanje ljubezni pa ni samo lepa misel in čustvo drug o drugem.

Ljubezen se začne takrat, ko zmoremo stopiti iz samega sebe. Ko se nam odprejo oči ne samo za svoje potrebe, ampak ko se mi odprejo oči za potrebe bližnjega, ko prepoznam ob sebi nekoga, ki je potreben moje pomoči in moje ljubezni. Kot je zapisal pesnik: Sreče človek ne more uživati sam. Sreča se množi, sreča se živi takrat, ko jo delim.

Ob koncu pridige je škof zbrane spomnil, da jih molitev na tem svetem kraju povezuje z ljubeznijo in odrekanjem mnogih očetov in mater, ki so ne samo hodili na ta kraj, ampak so ob križu utrjevali svojo vero, prepoznavali skrivnost in lepoto človeškega življenja, prečiščevali svoje želje, svoje misli in dobivali moč. Ta molitev povezuje v eno telo, v eno Cerkev.  Ko v tem času živimo sinodo slovenske in vesoljne Cerkve, je v srčiki sinodalnega mišljenja prošnja k Svetemu Duhu, da bi se prepoznali kot del Kristusovega telesa, kot del tistega, v katerega smo se rodili pri svetem krstu.

Jezus je rekel Nikodemu, da nihče ni šel v nebesa, razen tisti, ki je iz nebes prišel in da nihče ne gre v nebesa, razen tisti, ki je od tam prišel. To pomeni, da človek s svojimi močmi nikoli ne bo mogel prestopiti meje življenja in sam stopiti pred Boga v Božjo večnost. Zato je Bog poslal svojega sina, zato nam je dal sveti zakrament, po katerem vstopamo v njegovo življenje in v Njem živimo, na koncu pa bomo pri Njem v večnem življenju, ko bomo končno spet vsi eno telo. To telo, ki ga gradimo tukaj na zemlji in se na poseben način hrani s sveto evharistijo, kamor prinašamo vsak dan pri vsaki sveti maši svoje življenje in svoje križe, da Gospod sprejme naš križ in ga izroča preko svoje daritve nebeškemu Očetu. Odprimo se tej skrivnosti, predajmo mu svoje življenje, da nam bo On zmogel dati novo moč za novo življenje, ki ga živimo vsak dan v naših medsebojnih odnosih.