Na predvečer binkoštnega praznika, v soboto 27.5.2023 je škof Maksimilijan v župnijski cerkvi Svetega Duha v Celju vodil slovesnost binkoštne vigilije.
V pridigi je zbrane nagovoril:
»Saj niti ne vemo, kako je treba za kaj moliti, toda sam Duh posreduje za nas z neizrekljivimi vzdihi.« (Rim 8,26)
Tako nas v Božji besedi te binkoštne vigilije spodbuja apostol Pavel. Vsak na svoj način čuti, kako težko prav molimo za darove, ki jih potrebujemo, kako se moramo vedno znova učiti prave molitve, ki bo priklicala moč Duha nad nas in v nas.
In prav zato nas je slišana Božja beseda te vigilije vodila vse od začetka naše človeške civilizacije, ko si je človek domišljal, da bo lahko sam zgradil svoj stolp in svojo pot do Boga. (I M2 11,1-9) Potem vse tja preko tistega velikega dogodka srečanja človeka z živim Bogom na gori Sinaj (2 Mz 19,3-8a.16-20b), kjer je Bog zaupal človeku svoje besede življenja, da bi človek lahko živel v polnosti. Nato preko globin smrti, v katere se je spustil in se vedno znova spušča Gospodov Duh, da prebuja to, kar je mrtvega in kliče mrtve kosti v življenje. (Ezk 37,1-14) Na koncu pa vse tja do tistega zadnjega dogodka, do obljube Gospodovega dne (JI 3,1-5), ko je Bog obljubil in obljubo tudi izpolnil – da bo poslal svojega Duha vsemu stvarstvu, da bo lahko vse stvarstvo rešeno spon greha in smrti.
Tej veliki zgodovini odrešenja vsako leto posvečamo svoj čas, se vanjo potapljamo in se zanjo Bogu zahvaljujemo. Zato nas v bogoslužju Cerkve spremljata dve veliki vigiliji: velikonočna, ki zaključuje 40 dnevni čas posta in pokore, čas v katerem se človek očiščuje, se zaveda svoje umrljivosti, svoje ranljivosti, svojega greha in prosi spreobrnjenja ter v velikonočni skrivnosti prepozna, kaj vse je Bog zanj storil.
Binkoštno vigilijo pa obhajamo 49. dan po veliki noči, (7 x 7; sedem je število polnosti v misli izraelskega ljudstva). Praznik tednov v Stari zavezi se konča z veličastno izročitvijo Božje postave Mojzesu, ko Bog ljudstvu izroči besede življenja, da bi lahko živeli to novo življenje izvoljenega Božjega ljudstva.
V Novi zavezi pa se ta binkoštna vigilija zaključi in izteče v praznik Svetega Duha, ki nam odpira vsakdanje življenje, ki pa je vendarle življenje novega časa. V čas, v katerem naj bi zaživeli tisto novo življenje, ki nam ga je Gospod podaril v velikonočni skrivnosti. Sprejeti in živeti to novo življenje pa je za človeka verjetno težje, kakor samo prepoznati svojo umrljivost, grešnost, ranjenost. Zato že na simbolni način velikonočni čas traja 10 dni dlje kot postni čas, da bi nam na ta način tudi Božja beseda pokazala, da je ta čas uvajanja v novo življenje čas, ki se ne konča. Čas, ki se bo v resnici končal šele, ko bomo gledali Boga iz obličja v obličje. Življenje po Duhu je za človeka nekaj, za kar se lahko odloči samo svobodno, samo po ljubezni. To pa zahteva tudi svoj čas. Vse preveč se namreč oklepamo našega zemeljskega načina mišljenja in naših moči. Včasih je potrebno, da nam narava začenja jemati našo navidezno vsemogočnost in moč, da tako potem bolj ponižni prosimo za moč Duha, da bi segali po tem novem življenju, za katerega čutimo, da edino daje polnost našemu življenju.
Proces rasti iz življenja po mesu v življenje po Duhu se dogaja na človeški način, ne nekje v zaprtih sobanah, ampak le drug po drugem. Samo drug ob drugem in samo drug preko drugega se namreč lahko razvijemo in začutimo kot ljudje, se brusimo, ne samo, ko smo šibki v težkih preizkušnjah, ampak tudi v blaženih trenutkih sreče podarjanja in ljubezni.
Samo v občestvu je mogoče najti pravo pot do Boga. Bistvo Boga je namreč ljubezen. Srčika ljubezni pa je podarjajoči se odnos, je nekdo, ki pozablja nase in išče drugega. Ali kakor je rekel Jezus v priliki: Je kakor pšenično zrno, ki obrodi svoj sad, ne takrat, ko se ohranja zase, ampak takrat, ko pade v zemljo in umre.
Zato smo v Cerkvi danes poklicani prav k temu: da bi se učili hoditi skupaj. Da bi se učili živeti skupaj je ena temeljnih nalog kristjanov in naše Cerkve danes, kakor jo je prepoznal papež Frančišek in za katero nas že dobri dve leti navdušuje; da bi se prepoznali in zaživeli kot skupnost, kot občestvo, kot sinodalna Cerkev. Da bi razširili svoj prostor; to je svoj pogled, svoje srce, svoje čutenje za drugega, da bi se lahko na ta način med nami vsi počutili kot doma.
Vemo, da to ni lahko, da smo potrebni procesa prečiščevanja, da smo potrebni privajati se na te nove izzive, ki nam jih današnji čas postavlja. A Duh nam prihaja naproti! Naproti s svojimi darovi in sadovi, ki jih rojeva v človeških življenjih. On nas bo učil vsega in spomnil vsega, kar nam je Gospod povedal. Morda se moramo tudi mi šele naučiti jezika, ki ga ljudje danes razumejo. Kakor so se ga morali naučiti takrat na binkoštni dan učenci, da so lahko iz preplašenih, pred svetom zaprtih in vase zagledanih moških postali apostoli, ki jih je svet razumel. Dokler so hodili za Jezusom so bili sicer glasni in ponosni na to, kako mogočen je njihov učitelj in kako mogočna dela opravlja. Ko pa je ta njihov učitelj postajal vedno bolj šibek, zasramovan, ko so ga na koncu naduteži in prostaki tega sveta odstranili in sramotno pobili, so se razkropili in v strahu razbežali tudi Jezusovi učenci. Zato ker so, kljub temu, da so tri leta hodili z Jezusom, še vedno gradili na sebi, na svoji pridnosti, na svoji moči in pobožnosti, spregledali pa so, da se je Jezus vedno oziral na male, grešne, tujce, na vse tiste, ki so jih oni tako hitro izgubili izpred svojih oči.
Zato nas danes papež, da ne bi tudi mi ponavljali iste usode (čeprav jo ponavljamo), spodbuja, da bi bili pogumni biti odprta Cerkev. »Brez mene ne morete ničesar storiti.«, pravi Bog. Odprti Duhu in drug za drugega, trdno zasidrani na sadiki vinske trte, ki je Gospod in Sin, pa lahko storimo vse.
Duh ne govori na ukaz, na tipko, Duh ni avtomat, zato mora v nas najprej prebuditi duha sočutja in ponižnosti, ki je pripravljen sprejeti pomoč od zgoraj. Ker je Bog Duh, ker je Bog ljubezen, lahko tudi danes nam in svetu spregovori predvsem po ljubezni.
Zato smo se učili v lekciji prvega in drugega leta sinode poslušati drug drugega. Tudi ta večer se učimo poslušati drug drugega in Boga; v tišini, v drugačnosti drugega. Poslušati pomeni izstopati iz samega sebe, v resnici slišati in videti drugega. To pa nikomur ni lahko.
Ko je papež ta teden nagovoril odgovorne za sinodo v Italiji, jih je opozoril, da je ena večjih razvad in skušnjav sodobnega človeka (tudi v Cerkvi) avtoreferencialnost – kar pomeni, da sem jaz edina referenca samemu sebi. Ko sem bil jaz mlad, ko sem bil jaz na vašem mestu, … Vedno znova jaz, jaz, jaz: moji načrti, moja misel, moje delo, moj projekt, okrog tega se mora vse vrteti, sosed me ne zanima… moja družina, moja župnija, moja hiša, moja cerkev, moj vrtiček, moja izkušnja, … To nas dela trde, ozke in neprivlačne. Ozkost, ki vidi le lastne probleme in se smili samemu sebi.
Vemo, da nas Bog prav tukaj išče in rešuje. Ker ve, da je ranljivost in bolezen človeka prav ta jaz, ki nas prepričuje, da bomo uspešni le, če bomo sami poskrbeli za to ali ono. Gospod pozna ta naš obrambni mehanizem in naš strah, ki nas zapira pred drugim. In tukaj nas Gospod želi ozdraviti. Zato nam daje ne samo enega, ampak sedem darov (število 7 biblično pomeni neskončno). Vsakemu tisti dar, ki ga potrebuje.
Sinoda nas kliče, naj postanemo Cerkev, ki hodi z veseljem, s ponižnostjo in z ustvarjalnostjo znotraj tega našega časa, z zavedanjem, da smo vsi ranljivi in potrebujemo drug drugega.
Vzemimo resno besedo »ranljivost«! Vsi smo ranljivi. Vzemimo to dejstvo resno, brez predsodkov in brez sramu. Duh prihaja na pomoč našim slabostim.
Če hodimo drug z drugim in smo na poti z drugimi, se ne samo pomnožuje naše veselje, pomnožil se bo tudi Duh in ogenj Duha, ki bo spreminjal nas same, našo Cerkev in naša občestva.
Še eno spodbudo je izrekel papež ta teden: »Ne bojmo se biti Cerkev nemira!«
To pomeni, da smo poklicani, pozvani in povabljeni, da v polnosti začutimo stisko in vznemirjenost današnjega človeka, tako tistega, ki v tovarni dela za svoj vsakdanji kruh, kot tistega, ki vlada, pa tudi vse nas, ki smo Cerkev.
Poklicani smo, da začutimo ta nemir in da ga prinašamo pred Boga. Pred Bogom si sprašujemo vest in si zastavljamo vprašanje: Kaj Bog govori naši Cerkvi in našemu času po Duhu danes?
Tudi zato smo se zbrali danes tukaj v imenu vse naše krajevne Cerkve, da na predvečer binkošti prosimo za prepoznavanje Duha in njegove moči. Da kličemo Duha na nas, da završi kot ob prvih binkoštih, kot ogenj in vihar, ki je loputal in lomil, a hkrati dal zraka in poguma, da so učenci zadihali in stopili v svet. Zavedajmo se, da imamo edinstveno in enkratno poslanstvo kot krščeni Božji otroci: da potapljamo stiske sveta in lastne stiske v Kristusovo velikonočno daritev, ki se dogaja na oltarju in po kateri vse, kar je od tega sveta, prehaja k Očetu in se od Njega vrača prenovljeno in prečiščeno kot hrana za novo življenje.
Naj se to zgodi tudi pri tej sveti maši in v tej današnji noči molitve pred evharističnim Gospodom.
📸 Tajda Gradišnik: