»Ljudstvo, ki je hodilo v temi, je zagledalo veliko luč, nad prebivalci v deželi smrtne sence je zasvetila luč.

Dragi bratje in sestre!

To je svetloba, skrivnost in toplina te svete noči. Ta luč, ki je zasvetila in razsvetlila temo. Ta luč, ki nam danes ne da spati, ki nas je zbrala in povezala tukaj v tem našem svetišču naše celjske stolnice pa tudi v svetiščih po vsem svetu in po naših domovih, da se veselimo ob tej luči in se zahvaljujemo Bogu za njegovo zvestobo človeku; za njegovo ponižnost in za njegovo človeškost, ko nas išče in nas na toliko različnih načinov želi nagovoriti.

O tej luči je govoril apostol Pavel v berilu, ki smo ga pravkar slišali, ko pravi:

»Razodela se je Božja milost, ki rešuje vse ljudi… Razodela se je slava velikega Boga in našega odrešenika Jezusa Kristusa, ki je dal sam sebe, da bi nas odkupil vseh naših grehov.«

To je, dragi bratje in sestre, skrivnost božične noči, skrivnost, ki daleč presega neko samo zunanjo romantično idilo tega svetega praznika in te svete noči.

Če se nekoliko zamislimo v dogodke, o katerih smo brali v današnjem evangeliju, vidimo, da tudi prvi božič ni bil nekaj idiličnega. Nasprotno. Jožef in Marija sta morala na pot, ker je oblast hotela zopet enkrat prešteti svoje podanike, da bi jih imela pod nadzorom. Očitno Jožef ni mogel nikomur zaupati svoje noseče žene, zato jo vzame s seboj. In ko prideta v rodni Betlehem, ga njegovi nočejo prepoznati, v hiši zanju ni prostora. Zatočišče najdeta pri pastirjih, ki se jih ugledni meščani izogibajo, ker so nečisti – ker morajo živeti pri svojih čredah in ker ne uspejo izpolnjevati vseh obrednih predpisov.

A Bog se razodene prav njim in prav tam pri njihovih čredah, »kjer so prenočevali na prostem in jih čez noč stražili«. Tam, sredi njihovega dela in sredi noči, ko je bilo verjetno najtežje ostati buden, jih je obsvetila angelska svetloba in so zaslišali tisti glas, ki odmeva še danes: »Ne bojte se! Glejte, oznanjam vam velíko veselje, ki bo za vse ljudstvo. Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Odrešenik, ki je Kristus, Gospod. To vam bo v znamenje: našli boste dete, v plenice povito in položeno v jasli.«

Dragi bratje in sestre, kakor ni bil idiličen kraj, v katerem se je rodil Božji sin, kakor niso bili idealni pastirji, ki so prvi zaslišali to novico, tako ni bilo idealno niti znamenje, ki so ga pastirji dobili in po katerem naj bi prepoznali, da se je rodil Božji sin: Našli boste dete, v plenice povito in položeno v jasli. Kakšen Odrešenik je to – povit v plenice in položen v jasli, tam, kjer išče svojo krmo živina? To je tisto pohujšljivo ponižanje Boga, ki spremlja našega Boga že vse od začetka, ki se je zgodilo v tisti davni noči pred 2000 leti in ki se dogaja vedno znova. Zakaj? Zato ker je naš Bog, ki se je utelesil v tem otroku, tako ljubil svet, da človeku ni več mogel govoriti od zgoraj, z nebeškega trona, iz tiste nedostopne svetlobe kakor nekoč. Kakor se je v gromu in ognju razodel in spregovoril Mojzesu in mu zaupal tistih deset besed življenja, ki naj bi jih ljudstvo izpolnjevalo, da bi živelo. V strahu in trepetu mu je takrat ljudstvo pritrdilo in reklo svoj »ja« . A ko se je Mojzes za trenutek odmaknil od njih, so ga zatajili, zato je moral sam stopiti dol. Vendar ne več v ognju in gromu, da mu spet ljudstvo ne bi odgovorilo in mu obljubilo svojo zvestobo iz strahu in trepeta. Zato stopi dol v podobi navadnega človeka, ali še manj, kakor beremo pri apostolu – v podobi hlapca, ki se je ponižal vse do smrti, smrti na križu.

In kdo lahko veruje v takšnega Boga?
Tudi danes zato ta vera Boga s človeško podobo in ranljivostjo ni lahka in samoumevna. Za ene je takšen Bog zgolj poceni tolažba, za druge bajka in običaj, za druge strašilo, ki jih spominja na trpljenje in smrt, zato se ga izogibajo; morda spet za druge je podoben nekemu mučeniku in svetniku, ki se mu je potrebno klanjati, a mu ne verjamejo in ga ne posnemajo. Vsi ti se ga na nek način bojijo, vendar ga ne ljubijo in mu ne sledijo.

Dragi bratje in sestre,
naj bo zato današnja noč, sveta, tiha, s svojo toplino za nas tisti milostni trenutek, kjer je mogoče in kjer verujemo, da se nas lahko dotakne pravi Bog. Da bi lahko zaslutili, da je Bog postal človeški, da se ga ne bi bali; da je prišel na svet zato, ne da bi ga častili, ampak da bi mu zaupali in bi ga ljubili; da nas ne želi popolne, ampak resnične, da ne potrebuje množice naših besed, ampak predvsem iskrenost naših src, src, ki mu zaupajo in ki ga sprejmejo. Da bi ga prepoznali in začutili kot Boga, ki mu je dovolj ena sama beseda, ki je resnična, ki ga jemlje resno, ki stavi nanj in mu zaupa.

»Ne bojte se!« Tako kličejo angeli pastirjem, tako kličejo nebesa danes tudi nam. Ne bojte se Boga, bojte pa se laži – laži o Bogu in laži o sebi. Laž je namreč tista usodna preobleka padlega angela, ki si je hotel nekoč sam osvojiti življenje, čeprav mu ga je Bog že dal in mu ga namenil. Zato seje dvome o Bogu tudi danes. Pa ne samo dvome o Bogu – tudi o nas samih, tudi drug o drugem. Predvsem o tej največji resnici, ki jo oznanja tudi božični praznik: Da je namreč Bog postal človek, da bi se nam lahko približal in bi ga lahko mi sprejeli ter mu verjeli, da smo tudi mi Božji, da smo ustvarjeni po njegovi podobi in ustvarjeni zanj. Še več, da je s svojim učlovečenjem tudi v naše človeško telo položil novo življenje. Četudi je to življenje kot drobno seme, pa vendar ni prepuščeno samemu sebi. Bog, ljubeči Bog Oče nenehno izliva na nas svojega Duha, ki to seme hrani, neguje in mu daje rast. Le prepoznati in odpreti se moramo temu Duhu ter spregledati tega očeta laži, ki nas bo tudi danes na toliko načinov prepričeval, da smo sami, da smo nemočni, da smo nevredni. Tudi mi verni, ki izpovedujemo svojo vero v Boga, smo velikokrat v nevarnosti, da nasedemo takšni laži o Bogu. Kakor pravi papež Frančišek te dni, ko je govoril svojim najožjim sodelavcem:

»Mi verni smo v še večji nevarnosti kot vsi drugi, še v večji nevarnosti, ker nas zalezuje hudi duh kot »vljuden hudič«, ker ne prihaja s hrupom, ampak prinaša rože, prinaša lepe besede.«

Dragi bratje in sestre, pridružimo se zato danes tudi mi s preprostim srcem tem pastirjem v jaslicah, tem, ki so verjeli angelom, ki so poiskali hlev, ki so se poklonili otroku, čeprav je bil povit v plenice in položen v jasli. Naj nam melodije te noči omehčajo srce, da se bomo osvobodili strahu zase. Da se bomo osvobodili strahu pred Bogom, ki prihaja, ki nam ničesar ne jemlje, ampak nam daje. On je Resnica, on ni laž. On je Resnica, ki ljubi. Amen.

___________________________________________

Sveto mašo iz celjske stolnice je neposredno prenašala Televizija Slovenija, posnetek si lahko pogledate TUKAJ.