»Ne bojte se! Glejte, oznanjam vam veliko veselje za vse ljudstvo… Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Odrešenik, ki je Kristus, Gospod.« (Lk 2,10)

Dragi bratje in sestre, tudi letos nas je to oznanilo o Odrešenikovem rojstvu, ki je veselje za vse ljudi, zbralo pri tem svetonočnem bogoslužju. Morda se čudimo temu angelovemu pozivu naj se ne bojimo ob tako veselem in lepem dogodku.

Pa vendar Sveto pismo pravi, da so se dejansko mnogi prestrašili ali vsaj vznemirili ob tem sporočilu – tako Zaharija kot pastirji, tako Herod kot  Jeruzalemčani, celo Marija in Jožef. Božje ljudstvo je zelo dolgo pričakovalo Odrešenika. Morda tako dolgo, da so se že navadili na čakanje in so si počasi ustvarili svoje predstave, kako mora ta Mesija izgledati in predvsem kako delovati.

Emanuel – Odrešenik kot dete, to je bilo in je nekaj nepredstavljivega. Ko je potem to rojeno dete doraslo, so se mu znova čudili: kakor ob rojstvu so ga eni sprejeli, drugi so dvomili (tudi Krstnik se je spraševal), spet drugi so se ga celo želeli znebiti. Nekateri so pričakovali, da pride kot lev, a je prišel kot jagnje. Nekateri, da se bo rodil kot kralj, pa je prijokal na svet v ubogem hlevu.

Nekateri so zahtevali, da v trenutku konča moč hudobnih in jih vklene v železne okove, a ga je na koncu njegovo lastno ljudstvo izdalo in ga skupaj z Rimljani pribilo na križ. Nekateri – bolj pravični – so pričakovali poplačilo za svojo zvestobo, pa se je dogajalo bolj nasprotno: Jezus je opravičil skesane grešnike in jim odpuščal, medtem ko vase zaverovane pravičneže ni mogel opravičiti.

Skratka, Bog je presenečal in preseneča. Marsikoga je razočaral. Koga tudi preplašil. In tudi danes ni dosti drugače.

Kako si človek danes predstavlja Boga? Kako si danes predstavljamo biti veren, biti Jezusov učenec? Zelo različne predstave imamo. In nekatere z vero nimajo več veliko skupnega.

Italijanski kardinal in predsednik italijanske škofovske konference Matteo Zuppi, je pred dvema mesecema v Assisiju presenetil z izjavo, da je ‘krščanstvo v Evropi končano’, da evropska družba ni več naravno krščanska. A tega se ne bi smeli bati, pravi. Konec krščanstva ne pomeni izginotja vere. »Tisto, kar se poslavlja, je moč krščanske kulture,« t.i. kulturne vere, ki premore kvečjemu še obisk velikonočnega blagoslova jedil, na vsakdanje življenje pa takšna vera nima več nobenega vpliva.

Gre za kristjane krščanskega izročila, pravi Zuppi, ki sicer še gojijo krščanske običaje, volijo pa proticerkvene politike, podpirajo protinaravne zakone in se ne menijo več za vrednote, tudi za vrednoto življenja ne. Konec takšnega kulturnega krščanstva zato ni poraz, ampak priložnost, da se vrnemo k bistvenemu, k svobodni veri, ki prihaja iz osebne odločitve, iz srca in ki posveti srce, to je celotnega človeka. Preživela bo samo vera, ki bo iskren in popoln »da« Bogu iz ljubezni, brez strahu in brez računov.

Evangelij, ki se je rodil kot nebogljen otrok v jaslih in se je potrdil kot Križani in od mrtvih Vstali, ne potrebuje priznanja sveta in ploskanja politikov, ki bi ga ščitili in promovirali. Tak evangelij potrebuje zgolj človeška srca, ki ga utelešajo – ki ga ljubijo in mu zaupajo.

Dragi bratje in sestre, božični prazniki so priložnost, da se utrdimo v takšni veri. Ko premišljujemo zgodbo Boga, ki se je rodil v jaslih in sestopil v človeško življenje, v naše krhko meso in šibko voljo, ga prosimo, da bi ga tam lahko srečali, se ob njem okrepili in dobili volje in moči za svobodno življenje – da bi lahko presegli predsodke in ovire ter sprejeli Božjega Sina in mu dali konkreten prostor v našem življenju.

In naše življenje se bo začelo spreminjati. Zavedali se bomo, kdo smo in čutili bomo, da nismo sami, da se po naših žilah in v naših srcih pretaka kri, oplemenitena z Duhom življenja, ki ne more umreti in ga tema ne more prestrašiti.

To prosimo Boga Očeta še posebej v tej noči, ki je tako polna čustev in lepega, da nas spodbudi k otroški veri in zaupanju, da je naša zgodba vključena v njegovo, da ima naše življenje smisel, da je dragoceno v njegovih očeh, da imamo upanje! Bog je na božično noč že prišel – prišel je v jasli in prišel je v človeškost. Če mu dovolimo, bo vstopil tudi v naše življenje. Amen.