»Pri tej sv. maši bi se želel vam, dragi celjski verniki, prvič predstaviti kot vaš škof.
Danes dejansko stopam v to stolnico in jo sprejemam kot to svojo prvo cerkev v tej naši škofiji. Zato ste na nek način tudi vi tisto prvo občestvo, ki boste morali nositi radosti pa tudi bremena te prve cerkve naše celjske škofije. Rad bi bil v prvi vrsti pastir Božjega ljudstva, tisti, ki bo hodil pred vami, ki bo kazal, odpiral pogled, spodbujal, tolažil, ki bo lahko kdaj tudi opominjal.«

Škof je vernikom predstavil in razložil simbole svojega grba, ki predstavljajo smer, željo, hrepenenje, izhodišče in izbor njegove in naše skupne poti.

Najprej vsem pade v oči rdeča barva, ki je Božja barva, barva Božjega življenja, je življenje v ljubezni. Vse, kar je storjeno v ljubezni, je Božje. Bog se je razodel v ljubezni s tem, ko je poslal svojega Sina, ki je za nas šel do konca. Vsaka ljubezen je ljubezen samo takrat, ko je darujoča. Kako se živi to ljubezen, pa je podoba pšeničnega zrna.

Čeprav se ta beseda lahko sliši pretežka, je osvobajajoča. Vsako življenje je resnično šele takrat, ko se daje, se izroča. Ko prepoznava drugega, ko se zmore osvobajati samega sebe, takrat v resnici zaživimo svobodno in odrešeno. To novo življenje pa nam je podarjeno, je že v nas, prejeli smo ga po zakramentu sv. krsta, je kot seme, ki je bilo položeno v nas.

Druga podoba na grbu je rjava zemlja, ki predstavlja Jezusovo rano, ki je prva, iz katere se rojeva novo življenje, v tej rani pa se najdejo vse naše rane. Človek se v resnici lahko dotakne Božje rane, Božje ljubezni z lastno rano s tem, ko je sam pripravljen z vero v Božjo ljubezen sprejeti logiko pšeničnega zrna.

Zadnja podoba, ki nam sije z grba, pa je izvor tega Božja življenja. To je Bog sam, sveta Trojica. Tri zvezde nas najprej spominjajo na tri slavne celjske zvezde. A te na grbu so že predrugačene, zato imajo osem krakov, kar pomeni, da smo v Kristusu, ki je alfa in omega novega življenja, tudi mi pridruženi temu Božjemu življenju.

Če bomo ta dar novega življenja sprejeli, se bo poveličevalo v nas Božje ime. Poveličevati pomeni, da nas dela nekdo za velike. Bog ne dela sebe velikega, Bog dela nas velike.

Naše pravo ime je ime, ki smo ga dobili pri krstu je in to je Božji otrok, Božji sin in Božja hči. Oče je namreč tisto veliko ime za Boga.

»Rad bi skupaj z vami sodeloval pri tem velikem delu, ki ga želi Bog Oče tudi danes med nami izvršiti. K sodelovanju, oznanjevanju in razodevanju Boga kot usmiljenega Očeta.«

Škof je razložil, da samo kot občestvo lahko živimo pravo Kristusovo Cerkev, kjer vsak vernik zmore prepoznavati dostojanstvo svoje poklicanosti. Naš poklic je namreč veselje, pogum in ponos, da lahko živimo polno, svobodno in rodovitno.

Jezus v današnjem evangeliju govori o grehu proti Sv. Duhu, ki je greh proti Božjemu življenju, je odklanjanje in zavrnitev tega Božjega daru. Če to življenje zapremo z vero v same vase, v svojo moč in svoj prav, se bo to seme Božjega življenja zadušilo.

Na koncu je škof osvetlil, da je hrana za to novo življenje prav evharistija, sveta maša, ki je v resnici obed, je hrana. Kot pri domači mizi se pri oltarni mizi vsi najdemo, nanjo vse prinesemo, tudi svojo težo, nerazpoloženost, svoj greh. Bog nas čaka, da nam lahko podeli svoj kruh za življenje.