Škof Maksimilijan je v pridigi spregovoril ob dnevni Božji besedi, ki nam jo Gospod sam daje po svoji Cerkvi na današnji dan. Beremo namreč eno najpomembnejših navodil Jezusa svojim učencem: »Varujte se farizejskega kvasa, ki je hinavščina.”
Evangelist Luka zelo jasno pove, da je med zbiranjem velike množice ljudi, Jezus vzel učence na stran in jim rekel te besede. Kakor da v tej množici, ki je silila v njih, učencem ne bi mogel povedati kaj bolj prijaznega, spodbudnega, kaj takega, kar bi raje slišali. Vidi se, da mu ni za ugled in hvalo, ki bi mu jo dala množica, da vidi globlje, da ne vidi samo zunanjosti množice, ki pritiska in si ga želi, v resnici pa išče samo sebe. Ne išče resnice in njegovih besed zaradi njega, ampak kot smo brali v vrstici tik pred tem evangeljskim odlomkom so pismouki in farizeji začeli silno tiščati v Jezusa in ga spraševati o vseh teh rečeh in pri tem pazili, da bi ga ujeli pri besedi, da bi ga lahko tožili. Zato so ga poslušali in tiščali vanj. In Jezus pravi: Varujte se kvasa hinavščine. Varujte se tistega najnevarnejšega malika, ki ga človek nosi v samem sebi – to je malik strahu za samega sebe, tisti izvirni greh, ki vedno znova kljuje v človeku, da bi si sam pridobil in izboril, kar želi imeti, da bi bil boljši in najboljši, ne glede na sredstva in resnico, ki je v njem. Zato se začne potem skrivati pred drugim, morda celo o drugem slabo govoriti in se sprenevedati. Vse to samo zato, da bi sebe zavaroval, da bi sebe pokazal v boljši luči, da bi bil nekaj, kar si želi biti in ne to, kar v resnici je.
Kandidatom za diakonat je škof položil na srce: Ko bomo danes priči vaši izpoved vere in zvestobe poklicu, ki ga sprejemate, boste prosili za tega Duha. Ne za duha hinavščine in sprenevedanja, ampak za Svetega Duha, za čistega Duha, ki vam ga je Gospod dal, kakor nam pravi apostol Pavel v berilu, že kot aro, že vnaprej.
Preden ste sploh zaslišali njegov glas vas je On poklical in vzljubil, vam je On povedal, da ste vredni in ljubljeni, ne po svojih delih in svojih naporih, ampak da ste ljubljeni in njegovi učenci takrat, ko ste pripravljeni vse staviti Nanj.
Ko ste pripravljeni stopati iz strahu za samega sebe in videti bližnjega. Ko ste pripravljeni pozabljati tudi na strahove, ki se vrtijo okrog vas in v vas in pogledati Nanj, ki vam ne obljublja poti brez težav, križev in nevarnosti, ampak pot skozi križe in nevarnosti, ne v osamljenosti, ampak pot z Njim. Ko ste pripravljeni videti tudi svojo omejenost in šibkost in jih prepoznati kot izziv, kot možnost, da se v tem vedno znova odpovedujete sami sebi in sprejemate pomoč od drugega – pomoč od bližnjih in na ta način gradite zaupanja in spoštovanja vreden odnos. Končno pa pomoč od tistega, na katerem gradimo vse – od našega Gospoda, ki nam vsak dan daje dihanje, življenje in vse. V tem boste podobni vrabcem – vrabec, ki svobodno leti in se ne ukvarja s tem, kako ga vidijo drugi, ampak je svoboden in osvobojen, ker je v prostranosti Božjega objema. Takšni svobodni vrabci bi želeli biti tudi mi. Ker vemo, da smo v očeh Nebeškega Očeta dragoceni.
Prosimo za kvas Svetega Duha, ki vas bo delal velike v Gospodu, v ponižnosti in skromnosti, v zvestobi in ljubezni do bližnjega. To ljubezen in pripravljenost boste sedaj skupaj izpovedali.
Ne verujemo po svojem občutku ali zato, ker smo tako dobri, skrbni ali imamo kakšen privilegij, ampak je vera dar – dar občestva, v katerem smo bili poklicani in vas sedaj po tej službi še na poseben način sprejema medse.
📸 Rolando Radej: