Škof je uvodoma osvetlil to posebno noč kot noč čudenja in zahvaljevanja, kot veliko noč in vrh celotnega bogoslužnega leta, kot noč Luči, ki smo jo začeli z ognjem in s hvalnico luči, kot noč bedenja, da bi lahko bolje prepoznali in videli, kaj je Bog že storil in kaj dela v našem življenju. Prav je, da si vzamemo čas, da se ustavimo, da poslušamo in se zahvaljujemo.

V berilih smo slišali, kako je Bog vse od začetka skrbel za človeka, kako ga je ustvaril iz prahu, a mu dal svoj dih, svojo podobo! Kako ga je vodil in vzgajal, da bi se lahko prav odločal, da bi razločeval med glasovi, ki ga poskušajo zavrteti nazaj, okoli sebe in k sebi, stran od glasov, ki ga vabijo v polno življenje, življenje v občestvu, osvobojeno strahu zase, da bi spoznal, da mu je že podarjeno tisto pravo meseno srce, ki je občutljivo za dobro in zna zavračati zlo, ki je rodovitno seme novega življenja, ki ga mora le negovati in ga s svojo ljubeznijo hraniti.

Izraelci so vsako leto na ta praznik prebrali in poslušali vse ključne dogodke svoje zgodovine in s tem utrjevali svojo vero, da je Bog njihovih očetov res Eden in Edini, ki jih je poklical v življenje, ki jih je vodi skozi rodove in valove zgodovine in ki tudi sedaj trdno drži njihovo življenje v svojih rokah.

Bog naših očetov, ki nas je izpeljal iz Egipta, ki nas je vodil skozi puščavo in nas pripeljal v obljubljeno deželo, nas bo tudi sedaj vodil in branil, če le ne bomo spregledali in preslišali njegovih znamenj.

V njem živimo, se gibljemo in smo, je apostol Pavel povzel vero svojih očetov.

Tudi mi smo letošnji postni čas na prvo postno nedeljo začeli s sinodalno prošnjo, da bi se v tem postnem času učili brati Božja znamenja, da bi zoreli v drži POSLUŠANJA, RAZLOČEVANJA IN PODELJEVANJA tega, kar smo zaznali, da nam Bog govori. Verjamem, da vas je veliko stopilo na to pot in se je vsak na svoj način trudil, da bi videl in res slišal tisto, kar ima težo, kar Bog želi prav njemu povedati, kar ga gradi, kar ga spodbuja k dobremu, k ljubezni – k dajanju; da bi torej uspeli vsaj zaslutiti globlje, kaj je v ozadju tega, kar se dogaja; saj je resničnost, ki jo vidimo, včasih precej banalna in površna, a v srcu čutimo, da je zadaj nekaj več, nekaj bolj resničnega.

V nadaljevanju je škof spregovoril o poslušanju, za katerega papež Frančišek pravi, da je »oblika nežnosti«, ki ustvarja potreben prostor znotraj človeka in med ljudmi, da se lahko zgodi srečanje z Drugim in z Bogom. Poslušanje je zato sestavni del ljubezni in vere. Zato pravi prerok: »Poslušaj Izrael, … Ljubi Gospoda!« (prim. 5 Mz 6,4sl.). Zares lahko poslušamo samo tistega, ki ga imamo radi ali to, kar imamo radi.

Kot smo slišali v današnjem velikonočnem evangeliju, sta to nežnost za poslušanje ustvarila tudi dva angela v grobu, ki sta sprejela žene, ki so prišle navsezgodaj h grobu, da bi mazilile mrtvega Jezusa. Bile so prestrašene in zbegane. Kako bi se naj človek drugače počutil v grobu? A angela jih nagovarjata: Kaj iščete, koga iščete?

Počasi to vprašanje mehča srce in spomin, da se spomnijo, kaj vse jim je govoril, ko je bil še z njimi v Galileji, kako je govoril o vsem tem, kar se bo zgodilo in kako jim je obljubil, da se ne bo zgodilo brez Njega, brez Očetove ljubezni.

Tedaj so se spomnili njegovih besed.

Tedaj se jim je omehčalo srce in se jim je odprl pogled, da so videle več, da so videle preko. Vse vesele so tekle in to povedale učencem. A učencem, Jezusovim izbrancem, se je vse skupaj zdelo blebetanje in jim niso verjeli. Ko je Peter stopil v grob, je zagledal samo še povoje. Odšel je domov in se čudil temu, kar se je zgodilo! Tako se konča evangelij te noči.

Vera v vstajenje od mrtvih ni nekaj, kar bi se zgodilo čez noč. Potrebuje čas in potrebuje še kaj več kot samo prazen grob kot samo čudež.

Bog človeka preveč ceni, da bi ga lahko v karkoli prisilil z močjo. Vsak človek ve ali vsaj sluti, da se v pravo ljubezen nikogar ne da prisiliti. Verovati, da je Bog življenje, da je Bog ljubezen, je mogoče samo tistemu, ki je bil z ljubeznijo k temu pritegnjen, samo temu, ki je izkusil ljubezen.

Velikonočni praznik in Božja beseda te velike noči nam govorijo prav to, da se Bog ne ustavi pri poskusih in iskanjih načinov, kako bi človeku z ljubeznijo omehčal srce, da bi ga prepoznal, da bi mu zaupal, da bi ga pritegnil; da bi postal svoboden, prost strahov in toliko begajočih pritiskov, kaj vse še mora narediti, da bo srečen, sprejet in svoboden.

On, ki je premaknil kamen, ki ga je vsa hudobija sveta zavalila na njegovega ljubljenega Sina in na njegov grob, On ki nas je iz prahu zemlje ustvaril za živa in svobodna bitja, On lahko premika tudi naše kamenčke, s katerimi smo se pokrili in nas opogumi, da sprejmemo njegovo besedo, ki pravi: Ne bojte se! Ne iščite živega med mrtvimi!

Delite prispevek s prijatelji!