Dragi bratje in sestre in vsi, ki ste z nami povezani preko Televizije Celje, vsi bolni, ostareli, ki ste doma, po domovih in bolnišnicah. 

Veselimo se, danes je naš praznik. Kristus je vstal. Resnično je vstal. Hristos anesti. Hristos vaskrse, vaistinu vaskrse.

Tako danes odmeva pozdrav, vesela aleluja od vzhoda do zahoda, od severa in juga po vsem krščanskem svetu. Po več desetletjih namreč danes spet praznujemo veliko noč skupaj vzhodni in zahodni kristjani, pravoslavni, katoličani, vsi kristjani na isti dan. To je neke vrste čudež Kristusovega vstajenja, da se to zgodi ravno v letu, ko praznujemo sveto leto odrešenja in se spominjamo 1700. letnice nastanka naše veroizpovedi.

Takrat so naši očetje, združeni in povezani z vseh koncev takratnega sveta, skupaj slovesno izpovedali vero: Verujem v vsemogočnega Boga Očeta. Verujem v njegovega sina Jezusa Kristusa. Verujem v Svetega Duha, Duha, ki oživlja, Duha ki obuja. 

Kristjani se prav zaradi tega velikonočnega oznanila upanja in izpovedi vere v živega Boga imenujemo kristjani – maziljenci, ljudje upanja. Zato v tem svetem letu še posebej nosimo ta vzklik in izpoved, da želimo v svet prinašati upanje. Iz tega upanja pa želimo najprej sami živeti. Naše upanje ni samo človeška želja upati, da se bo nekaj zgodilo.

Naše upanje se je rodilo na velikonočno jutro, ko je moč življenja in ljubezni premagala smrt, greh in izdajo.

Naše upanje se imenuje Bog Oče. Temelji na njegovi zvestobi, na njegovi svetosti, na njegovi ljubezni. Temelji na zaupanju, da ima Bog Oče, naš stvarnik oblast tudi nad stisko, nad trpljenjem in končno tudi nad smrtjo. To pomeni, da lahko On vsemu temu podari svoj smisel. 

Bog je dokazal svojo ljubezen s tem, da se je približal človeku kot človek v svojem ljubljenem Sinu, ki je sprejel človekovo smrt in greh, ko je objel les križa in nam postal enak vsem – v naši revščini, v naši zapuščenosti, v našem grehu in smrti. 

Krščansko upanje zato vidi grob prazen. Pa ne samo Jezusov grob, ampak vse naše grobove, vsak človeški grob, ki je na nek način sad naše nepopolnosti, naše ranjenosti, našega trpljenja in končno naše smrti. 

Naše življenje, tako piše apostol Pavel, je s Kristusom že v Bogu. To je veselo sporočilo današnjega praznika. S Kristusom smo že vstali. Zato mislite na to, kar je zgoraj. Mislite na način, ki prihaja od zgoraj. Ne mislite s strahom in s trepetom, da si moramo vse sami ustvariti in priboriti. Mislite na način Boga, ki je ljubezen in nas uči, da bo zmagal tisti, ki se bo razdal, tisti, ki bo spustil iz svojih rok, tisti, ki bo ljubil, tisti, ki bo zaupal.

Tudi Marija Magdalena in učenci so to veselo oznanilo na začetku težko sprejeli. Človeku je namreč težko doumeti in stopiti v neko drugo logiko, ki ni logika mesa in sveta. Vendar je Marija, tako smo brali, slutila, da se vse to, kar je ob Jezusu doživela in kar je učil, predvsem tisto globoko odpuščanje, ki je spremenilo njeno življenje, ne more enostavno končati. Zato je tekla, prav tako učenca.

Vendar vstali Kristus, čeprav ga niso takoj videli, svojih učencev na veliko noč ni zapustil. Petdeset dni jih je pripravljal, da bi bili končno pripravljeni sprejeti Duha, ki jim bo odprl oči razuma in oči srca. Šele takrat so lahko res videli in prepoznali, kaj pomeni vstati od mrtvih.

Dragi bratje in sestre, tudi nam, ki smo krščeni, Gospod podarja tega duha. Duha, ki nam daje, da tudi naše srce in razum vidita dlje. Pri krstu se je naše življenje že potopilo v Kristusovo življenje. Temu smo bili priča v noči vigilije velikonočnega praznika, ko smo v Cerkev sprejeli nove kristjane, ki so bili potopljeni v vodo, v vero in v Svetega Duha, v Kristusovo smrt in v njegovo vstajenje. 

Apostol Pavel je zapisal: In če prebiva v vas Duh njega, ki je obudil od mrtvih Jezusa, bo on, ki je obudil Kristusa od mrtvih, po svojem Duhu, ki prebiva v vas, priklical v življenje tudi vaša umrljiva telesa. (Rim 8,11)

To je naša vera, ki nam jo v srce polaga Božji duh. Zato ga danes kličimo in prosimo naj vstopi in premaga v nas vse tisto, čemur se telo in razum vedno znova upirata, ko iščeta svoje. Prosimo skupaj z učenci za milost, da bi lahko tudi mi danes in v tem svetem letu vere iz srca vzkliknili:

»Gospod, vem, da si moj odrešenik. Vem, da si vse to storil tudi zame. Ti si moje upanje, moja ljubezen in moje odpuščanje. Verujem vate in verujem, da smrt nima zadnje besede. Verujem, da zmaga samo to, kar prihaja od tebe. Verujem, da bo ljubezen premagala sovraštvo in da bo življenje s Teboj premagalo smrt.«

To je naša vera in to vero vam, dragi bratje in sestre, iz srca želim, da jo sprejmemo kot najlepši velikonočni dar. Amen.