»Ne bojte se! Jezusa iščete, Nazarečana, križanega. Vstal je. Ni ga tukaj. Glejte, kraj, kamor so ga položili.« (Mr 16,6)
Dragi bratje in sestre, dragi velikonočni kristjani!
Marija Magdalena je, kakor smo slišali v današnjem velikonočnem evangeliju, v zgodnjem jutru prvega dne tekla, da bi novico o praznem grobu prenesla Petru in učencem. Novica je bila tako dramatična, da sta tudi učenca tekla do groba, tam pa zagledala rjuhe in prtič, znamenje njegovega trpljenja in smrti. Prepoznala sta znamenje in verovala. Križani in Vstali ni prikazen, ampak je Božji Sin, ki nosi rane smrti na rokah, nogah in srcu. Po njih ga je prepoznala Marija Magdalena, ki se ga je dotaknila v svoji bolečini in osramočenosti, po njih ga je prepoznal Tomaž, ki se ga je kasneje dotaknil v svoji neveri in samozadostnosti. Po njih so ga prepoznali mnogi in postali Njegovi pričevalci vse do današnjih dni.
Velikonočnega oznanila se ne da sprejeti le z razumom. Potrebno se ga je dotakniti. Vera v vstajenje je dar, ki se nam ne vsiljuje, ampak ga lahko le sprejmemo – v svobodi in ljubezni. Za to pa je potreben čas. Včasih veliko časa. Potrebno je izkusiti življenje.
»Nista še razumela Pisma, da mora Gospod vstati od mrtvih«, se zaključuje današnji evangelij.
Dragi bratje in sestre, povabimo v ponižnosti, odprtosti in pripravljenosti Vstalega v svoje življenje, v svoj dan, v svoje rane in stiske, v svoje grobove. Sprejeti ga pomeni prikloniti se pred skrivnostjo življenja. Sprejeti Vstalega pomeni priznati, da nismo sami protagonisti in dajalci življenja. Življenje se rojeva, ko se daruje, ko gre iz sebe k drugemu. Vera se rodi, ko z Bogom, ki nas je ustvaril in nas ljubi, vstopimo v osebni odnos. On je edini, ki lahko spreminja kamne naše samozadostnosti v kruh, ki ga lahko sami jemo in delimo z brati.
»Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane sámo; če pa umre, obrodi obilo sadu.« (Jn 12,24). Umiranje in rojevanje novega se dogaja na očeh sveta, ampak v uri tišine, molka in preizkušenj, ki jo je preživel tudi Božji Sin. To je ura, ko se trpljenje spreminja v rodovitnost. Ure tišine zato niso več prazne. Križani in Vstali nam v njih prihaja nasproti, da bi se tudi mi lahko srečali z Njim in s samim seboj.
Dragi bratje in sestre, velikonočni čas nas vabi, da bi si upali vstopiti tudi v skrivnost tišine in molitve. Samo tako se globlje srečamo z lepoto Boga in z resnico lastnega življenja. Vabi nas, da na novo odkrijemo molitev. Da ponovno odkrijemo Boga Očeta, ki je tako ljubil svet, da je poslal svojega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil. Sina, ki je sam sebe dal do konca, da bi bil človek rešen smrti, strahu in osamljenosti.
Velikonočni čas nas tudi vabi, da bi ne ostali samo pri zunanjih znamenjih naše vere. Nobena praznična miza, nobena velikonočna košara nam ne more podariti tega, kar nam Gospod pripravlja. Če odpremo svoje roke in se mu pustimo objeti, nas bo dvignil iz naših grobov v radost občestva z Njim ter z brati in sestrami. Želim vam tega upanja polne velikonočne praznike! Kristus je vstal! Aleluja!