Škof Maksimilijan je v nedeljo, 27.11.2022 ob 10:00 vodil sveto mašo z blagoslovom obnovitvenih del na katedrali v Gornjem Gradu. V pridigi je nagovoril:

Zato bodite budni in pripravljeni, zakaj ob uri, ko ne pričakujete, bo prišel Sin človekov.

Dragi bratje in sestre, dragi gornjegrajski farani, draga sobrata Ivana – tukajšnji gospod župnik, brežiški gospod župnik, gospod diakon in vsi, ki smo se danes zbrali, da skupaj slovesno začnemo to pot adventnega časa, pot tega pričakovanja Gospodovega rojstva, Gospodovega vnovičnega prihoda med nas.

Po Božji previdnosti se ta prva adventna nedelja povezuje z dogodkom zaključka in blagoslovitve teh velikih obnovitvenih del, ki ste jih naredili v tej župniji na tej katedrali, na tej slovesni veliki kupoli, ki, kakor smo slišali zelo lepo na začetku pri pozdravu, v resnici predstavlja nebo, to roko nebeškega Očeta, ki bdi nad nami, ki nas čuva, ki je nad nami, ki je naša zaščita, naša moč. Želel bi danes, ko se Bogu zahvaljujemo za vse to, kar ste bili sposobni narediti, za vse te darove ljubezni, ki ste jih vložili v to obnovo, da Gospod to blagoslovi in to vašo daritev sprejme. In da bo lepota tega svetišča res opravljala tisto najvažnejše delo, ki ga mora opravljati  – da nam govori o lepoti, o milosti, o dobroti nebeškega Očeta, o tem, kako nas Bog ljubi, kako za nas skrbi, kako se nam Bog razodeva kot življenje, kot tista lepota, ki želi tudi v nas prebuditi to, kar je v nas najlepšega, da bi tudi mi zasijali in živeli v vsej tej lepoti.

To pa je tudi glavna vsebina adventnega časa.

Vsako leto obhajamo adventni čas kot čas duhovne prenove, kot čas, ko prebujamo in čistimo v sebi tiste duhovne oči, da bi prav prepoznali in razumeli in videli smisel svojega življenja, smisel tega, kar delamo.

Adventni čas ni v prvi vrsti samo čas priprave na božični praznik, ki ga bomo obhajali 25. decembra kot slovesni praznik rojstva našega Gospoda. To je samo eden od vidikov tega pričakovanja. Kot pravijo cerkveni očetje in učitelji duhovnega življenja, se tudi mi zavedamo, da če bi se Bog rodil samo v jaslicah takrat pred 2000 leti, ne bi pa se rodil v našem življenju, če ga mi ne bi prepoznali in sprejeli kot tistega živega Boga, potem je pravzaprav vse skupaj zaman. Potem smo samo obiskovalci gledališča, smo samo tisti, ki občudujejo neke velike umetnine, kakor recimo tukaj okoli nas v tej lepi cerkvi, na koncu koncev pa nas pustijo prazne. Zato je prav, da vemo in da se zavedamo, da je adventni čas pričakovanje še nečesa drugega.

Tista druga velika resnica, ki jo v sebi prebujamo v času adventa, je, da se moramo pripraviti in da se pripravljamo v teku našega življenja na tisti dokončni Gospodov prihod, na čas, ko se bomo vsi zazrli in srečali z Gospodom, ki bo prišel v slavi. O tem času govori tudi današnja Božja beseda, ko pravi: Bodite budni, da vas ta čas, ta trenutek ne preseneti, da boste pripravljeni, da boste Gospoda prepoznali. Ta beseda, da bi Gospoda prepoznali, da bi ga videli, pa se mi zdi ključna za to tretje pričakovanje in tretjo prošnjo, ki jo moramo obujati, prebujati in negovati v adventnem času.

Gospod je z učlovečenjem, z vstopom v našo zgodovino, z rojstvom takrat pred 2000 leti v Betlehemu, že dokončno stopil v naše življenje. On je po svojem križu že sprejel vse naše življenje, naš začetek in naš konec, naša veselja in naše žalosti, naše svetle in naše temne trenutke. Bog je že živi tukaj med nami! O tem nam bo oznanjal tudi evangelist Matej, ki ga bomo v tem letu brali vedno znova pri maši. Ko bomo na Božič slišali tisto njegovo besedo, ki pravi: Tako se je izpolnilo vse, kar so napovedali preroki, ki so napovedovali, da se bo rodil Emanuel, kar pomeni: Bog z nami.

Bog je z nami. Bog je med nami, še več, Bog je v nas po Svetem Duhu, po Jezusu Kristusu, po Božji ljubezni vsak trenutek našega življenja. In to je tisto, za kar se želimo v adventnem času na novo ogreti in odpreti svoje srce: da bi ga lahko prepoznali.

Boga pa moramo prepoznati v vsakdanjih opravilih, v vsakdanjem življenju. Naš Bog je Bog presenečenj. Bog je, od takrat, ko je vstopil v človeško podobo Jezusa Kristusa, po Svetem Duhu postal telo in kri, ki ga lahko jemo in pijemo pri vsaki sveti maši. Ta Bog se nam kaže včasih na načine, ki so tako vsakdanji, da jih lahko hitro spregledamo. In zato bodimo pozorni na besede, ki smo jih slišali danes v evangeliju in s katerimi je Jezus že takrat opominjal svoje učence, naj bodo čuječi, ko pravi:

Kakor so namreč v tistih dneh pred potópom jedli in pili, se ženili in se možile do dne, ko je šel Noe na ladjo, in niso ničesar slutili, dokler ni prišel potop in vseh odnesel, tako bo tudi ob prihódu Sina človekovega.

Kaj nam pove ta beseda? Da smo vedno v nevarnosti, da nas vsakdanja dela tako hitro potegnejo vase, da se nam zdi, da je to, kar delamo tisto vse in tisto najpomembnejše v našem življenju. Da se včasih tako posvetimo svojemu delu in skrbem, svojim gradnjam in obnovam, da spregledamo, pozabimo in ne vidimo, kaj se lahko skriva za vsem tem. Da smo tako zaskrbljeni za to, da si bomo ustvarili še to in ono, da pravzaprav pozabimo živeti. Da pozabimo na tisto najvažnejše, na naše medsebojne odnose, na človeka, ki živi z menoj, na moji levi, na moji desni in da končno pozabim tudi na tistega, ki mi vsak dan daje dih in kruh življenja, da živim. To je tista največja skušnjava in največji napad hudega duha, proti kateremu se moramo vedno znova boriti in se krepiti, da nas ne premami, tako, kakor je že na začetku premamil prva človeka, ki sta mislila, da bosta večno živela takrat, ko si bosta osvojila še to ali ono, ko bosta vzela še iz tistega zadnjega drevesa, od katerega ne bi smela vzeti. Pa sta si mislila, zakaj ne, saj mi je vse dano v roke. In ko sta vzela, sta v resnici ostala sama, brez Boga in tudi brez drug drugega. Naenkrat je iz moža in žene postal nasprotnik, tisti, ki me je zapeljal, ki je kriv, da se meni godi slabo in v človeku se je naselil greh jeze, sovraštva, nezadovoljstva, zapuščenosti in končno smrti.

Zato naj bo danes, ko so nam tako živo pred očmi ta svetla dela, ki ste jih naredili na tej vaši lepi cerkvi, tej katedrali, to v opomin, da za temi deli in za to lepoto nikoli ne spregledamo tistega, ki je to lepoto ustvaril, tistega, ki to lepoto vzdržuje in ki nas vabi, da bi ga sprejeli v svoje življenje vsak dan. S tistimi našimi preprostimi, vsakdanjimi koraki.

Zato vas povabim, da naredimo na začetku adventnega časa konkreten sklep, konkretno odločitev. Vsaka pot ali pa vsak vrh, ki ga želimo doseči in osvojiti, je sestavljen iz korakov. In če se ne odločimo stopiti na pot, nikoli ne bomo prišli na cilj. In naš cilj je, da bi Bog postal vedno bolj moj, oseben, živ in močan, navzoč v našem življenju. Zato vas vabim, da v teh štirih tednih adventnega časa na poseben način posvetite čas tudi temu svojemu prijateljstvu, temu svojemu odnosu s tistim, ki vam je v resnici najbližji, z našim nebeškim Očetom.

Vabim vas, da danes na prvo adventno nedeljo, skupaj naredimo tri odločitve:

1️⃣Potrudimo se najti vsak dan 15 minut časa tišine za Boga. Videli boste, da je tistih 15 minut pravzaprav čas, ki ga v resnici posvetimo samemu sebi. Ko bomo umolknili, ko se bomo zavedali, kje smo, kdo smo, pred kom smo, ko bomo videli dan, ki smo ga preživeli, ko se bomo znali zanj zahvaliti. 15 minut za Boga ob 24 urah, ki nam jih Bog daje vsak dan.

2️⃣ Izberite si, zapomnite si, sprejmite v srce eno besedo, ki prihaja iz Božjih ust, besedo Svetega pisma, ki nam tako bogato govori v tem adventnem času. Po Božji besedi, po besedi Svetega pisma se Sveti Duh naseli v naša srca kakor seme, ki pade v zemljo in začne kaliti. Zapomnimo si in sprejmimo vsaj eno besedo, en stavek in to besedo ponavljajmo, jo kličimo in z njo molimo. Vsak lahko to stori, ali z besedo, ki jo sliši pri sveti maši, ali pa z besedo, ki jo najde doma, ko bo odprl Sveto pismo z vero in ljubeznijo, da mu bo Bog pokazal, katera je ta njegova beseda, njegova hrana v tem adventnem času.

3️⃣ Vsak dan storimo vsaj eno dobro delo, delo ljubezni. Ljubezen je namreč tista, kjer se na najbolj plemenit način srečujemo z Bogom samim. Gospod nam je v priliki rekel: Kar ste storili kateremu teh najmanjših bratov, ste meni storili. Ni rekel: če ste molili, če ste darovali, če ste prihajali v cerkev, ste mene počastili, ampak je rekel: Kar ste storili z ljubeznijo kateremu teh najmanjših bratov, ki so ob vas, na vaši levi, na vaši desni, ko ste dali besedo žalostnemu, ko ste dali kruha lačnemu, ko ste poskrbeli za uboge. Takrat ste storili meni. In vsak dan imamo 24 ur ali pa vsaj polovico tega na razpolago, da naredimo to delo ljubezni, to Božje delo. Na ta način bomo pletli, bomo pripravljali tiste resnične jasli, ne samo v cerkvi, ne samo v naših domovih, ampak v našem življenju, v naših srcih, tiste jasli, v katerih se bo lahko naselil, v katerih bo lahko za praznike na nov, prerojen način vstopil naš Gospod. In naše življenje bo zacvetelo. Naj bo to naše adventno upanje in pričakovanje. Amen.

📷 FB župnije svetega Mohorja in Fortunata: