V dneh, ko se po škofiji vrstijo svete birme, objavljamo poudarke iz pridige škofa Maksimilijana birmankam in birmancem župnije Ljubečna 22.4.2023 kot spodbudo vsem, da bi se odpirali Svetemu Duhu, ki iz nas dela Cerkev, občestvo njegovih ljubljenih sinov in hčera.

Praznik zakramenta Svetega Duha je praznik binkošti, ki ga obhajamo v velikonočnem času, ko se vsa Cerkev skupaj spominja največjih dogodkov naše vere – to, na kar se birmanci pripravljajo skozi ves veroučni čas, da bi spoznali, kaj je tisto, kar nam govori naša vera. Božja beseda v velikonočnem času nam še posebej močno spregovori o teh najmočnejših dogodkih naše vere.

Med sveto mašo ob slovesnosti svete birme v župniji Ljubečna, je bilo prebrano prvo berilo o dogodku 50 dni po veliki noči, ko je Peter z navdušenjem stopil pred Jeruzalemčane, ven iz prostora, kjer so se iz strahu pred Judi zaklenili, ker so se bali, da se bo z njimi zgodilo enako, kot se je z Jezusom. Škof je izpostavil, da se v Petru zgodi velika sprememba – ni več prestrašen, ampak spregovori ostalim: “Naša rešitev in naše življenje sta v Njem, ki ga je poslal Bog, vi pa ga niste prepoznali in ste ga zavrgli. Mi smo z Njim živeli in mi smo Njegove priče, priče tega, da lahko Njegova beseda, Njegov nauk in vera Vanj spreminja tudi naše življenje.”

Škof je birmancem položil na srce, da bi bili priče tega, kar so doživeli. Da pa bi lahko z močjo, veseljem in prepričljivosti sprejeli tisto, na kar so se pripravljali, je potreben čas, tako kot za apostole, ki so potrebovali 50 dni, da so doumeli, kaj se je v resnici zgodilo. Ne samo, da so doumeli, kaj se je zgodilo z Jezusom, morda je bil potreben čas tudi za to, da so spoznali sebe, svoja pričakovanja in svoje potrebe.

Enako se dogaja tudi v birmanski pripravi, ki se danes s prejemom zakramenta svete birme zaključuje in se nadaljuje v rasti na poti vere. Pot je potrebna za prepoznavanje tudi samega sebe. Najstniška leta, ki so leta izstopanja ven iz udobnega doma na vedno bolj samostojno življenjsko pot, so hkrati najtežja, hkrati pa tudi najlepša, ko je pred mladimi še vse odprto, lepo, pripravljeno.

Dar Svetega Duha nam je podarjen, tudi če še ne razumemo globine tega dogodka. Gospod nam obljublja, da je z nami in da bo z nami tudi takrat, ko morda skrenemo na kakšno drugo pot.

V drugem berilu, ki ga je zapisal apostol Peter skoraj 30 let po binkoštnem dogodku, ko je bil že star in tik pred smrtjo, ko so ga mučili in obglavili, je Peter zapisal, naj ne pozabimo, iz kakšnega praznega življenja nas je Bog poklical in odkupil od naših zablod. Ne z minljivimi darovi, kot so srebro, zlato,..

Tudi birmanci v teh dneh sprejemajo lepa darila, ki razveselijo, pa vendarle vemo, da vse to enkrat mine, ostane pa tisto, kar je v nas. Bog nas je k sebi pritegnil z dragoceno krvjo Kristusa, svojega sina, kar pomeni s tem, da se nam je dal, da je šel za nas do konca, ne glede na to, ali ga mi razumemo, sprejemamo, ljubimo, ali smo ga vredni,… Samo zato, ker nas ima rad.

O tem nam po škofovih besedah na najlepši možni način spregovori evangelij, kjer se odslikava naše življenje. Beremo o dveh izmed učencev, ki so spremljali Jezusa v času njegovega življenja, ko ni bilo težko biti njegov učenec. Takrat je ljudstvo množično drvelo za Jezusom, ker je ozdravljal, učil, lepo govoril, obujal mrtve, delal velike čudeže, … Kdo ne bi bil ponosen biti spremljevalec takega učitelja?

Potem pa se je zgodilo veliko tridnevje, ko so počasi vsi začeli teči stran. Peter, ki se je še pri večerji zaklinjal, da Jezusa ne bo nikoli zapustil, ga je malo zatem zatajil pred deklo. Zapustili so ga tudi vsi ostali učenci. Pod križem je od učencev ostal le Janez. Nobenih velikih apostolov, Petra, Jakoba, Andreja ni bilo več tam. 50 dni so se skrivali v strahu, zaprti za zapahi. Dva izmed teh, ki niso več zdržali zaprti v “kovidnem” vzdušju zaprte izbe v Jeruzalemu, sta šla nazaj domov v Emavs, razočarana nad dogodki, ki se niso zgodili po njihovih pričakovanjih velike zmage Mesija. Žalostna in razočarana v svojih mislih in pogovorih ne prepoznata Jezusa, ki se jima približa, hodi z njima, ju posluša in jima razlaga Pisma, da se je tako moralo zgoditi. Onadva pa ostajata v svojih mislih. Na koncu dneva in poti, se Jezus tema dvema učencema zasmilil, zato sta ga povabila v hišo. In tam se je šele zgodila sprememba v njima in sta ga prepoznala. Spomnila sta se izkušnje z Njim za mizo, ko so sedeli skupaj s cestninarji in grešniki. In tega, da jim je na koncu je rekel:

“To delajte v moj spomin.” Kaj naj delajo? To, da se boste imeli radi med seboj, da boste znali pomisliti na druge, ne le nase, da boste delili z drugimi. To, kar se je takrat za mizo zgodilo v teh dveh učencih, je Božji dar, to je moč Svetega Duha.

To je iskra, ki nam jo Bog daje, ko odpremo svoje srce – da mu verjamemo s srcem, ne samo takrat, ko smo najboljši, ampak tudi takrat, ko smo na dnu in sami. Bog nas ne more zapustiti, ker smo iz Njega in gremo k Njemu.

Ko sta ga učenca Jezusa za mizo prepoznala, je izginil izpred njunih oči, zato, da jim je lahko poslal svojega Duha. Bog ni palica ali nek strog paznik. Bog nam je poslal svojega Duha, ki je ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, … da bo naše srce ganil, ga navduševal, nam prigovarjal. Dal ga je vsakemu posebej, ker je vsak od nas prav poseben Božji dar, imamo ime, ki smo ga pri v krstu dobili in je za večno zapisano v Božje srce. Vsak je unikat, ki ga Bog ne bo nikoli zapustil. Njegov Duh modrosti, vere, ljubezni, ki smo ga dobili pri krstu, deluje v nas, ko ga potrebujemo in na način, ki ga potrebujemo. To je naša vera. Bog ni nekdo, ki bi nas potlačil kot valjar, da bi vse izgledalo perfektno. On je Oče, On je ljubezen.

“Zato se odpirajmo temu Duhu in skrivnosti svetega krsta, kličimo Gospodovega Duha, ki vam bo v zakramentu potrditve svete birme ponovo povedal, da ste njegovi ljubljeni sinovi in hčere do konca.”

Fotografije: Foto Rojnik

Iz pridige škofa Maksimilijana na praznik svete birme v župniji Vojnik, 1.5.2023.