Na praznik Gospodovega darovanja so se redovnice in redovniki iz celjske škofije skupaj s škofom zahvalili Gospodu za dar poklicanosti in priporočili za milost darovanja.

Srečali so se na dnevu posvečenega življenja v petek, 2. 2. 2024, ki je tokrat potekal pri Frančiškanih v Nazarjah.

Na praznik zjutraj je apostolski nuncij v Sloveniji mons. Jean-Marie Speich najprej obiskal sestre klarise in zanje ob 10ih ob somaševanju škofijskega kanclerja Srečka Hrena daroval sveto mašo. S sestrami se je ves dopoldan zadržal v duhovnem pogovoru. Sestre so mu predstavile svoje delo in daritev ter mu zagotovile, da vsak dan molijo za vso Cerkev, posebej še za svetega očeta in vse pastirje.

Popoldansko srečanje redovnic in redovnikov se je začelo s sveto mašo ob 15.00, nato pa je sledila molitvena ura ter bratsko-sestrski pogovor in druženje.

Ob navzočnosti apostolskega nuncija v Sloveniji je sveto mašo vodil škof Maksimilijan, ki je podal nucijevo pridigo za to priložnost: 

“Danes praznujemo praznik Gospodovega darovanja. Ko razmišljamo o tem prazniku, lahko pomislimo na Jezusa kot otroka, ki so ga prinesli v tempelj, kar je bila verska navada njegovega ljudstva.

To je, v prvi vrsti, gesta poslušnosti. Ta obred je Tora predpisala za vsakega prvorojenca moškega spola in Jezusovi starši so se le prilagodili tej tradicionalni praksi. Zdi se, da se evangelist Luka ne naveliča tega poudarjati in v svojem pripovedovanju še naprej ponavlja, da se vse dogaja “po Mojzesovi postavi“, “kakor je zapisano v Gospodovi postavi”, “kakor predpisuje Gospodova postava“. Hkrati pa se v tej zelo skromni zunanji preobleki obreda skriva moč prihoda.

Kajti v tem otroku, ki sta ga prinesla Marija in Jožef ter sprejela Simeon in Ana, je Bog sam, ki gre naproti svojemu ljudstvu. V tem skritem in običajnem dejstvu se v največji diskretnosti, ki si jo je mogoče predstavljati, izpolni starodavna obljuba, na katero nas je spomnilo prvo berilo: “Glej, poslal bom svojega glasnika … in takoj bo Gospod, ki ga iščete, vstopil v svoj tempelj.” Tega so se zavedali le redki. Samo dva človeka sta znala razbrati resničnost skrivnosti. A predstavljata najboljši in najživahnejši del ljudstva zaveze, vse tiste, ki se po vseh ponižanjih in porazih še vedno ne more sprijazniti z vseobsegajočo močjo zla, za katero se zdi, da v zgodovini prevladuje. Vztrajata stoje ob strani in preprosto zagotavljata svojo navzočnost in molitev.

Ne pohujšata se nad navidezno šibkostjo dobrega, ne podležeta občutku jalovosti lastnega bivanja in delovanja v vsakdanjem življenju, ostajata brez posebnih priznanj ali reklame. Pričakujeta, kličeta, upata. Vztrajata v svojem vsakdanjem življenju, za katerega se zdi, da se ponavlja vedno enako in brez posebnih pretresov. V očeh sveta nimata pomembnega položaja. Večina se niti ne zaveda, da obstajata. To so tako imenovani Gospodovi ubožci, anavim.

Ob današnjem prazniku Jezusovega darovanja smo povabljeni, da s posebno pozornostjo pogledamo na otroke z vsega sveta: na tiste iz bogatih družin in tiste, katerih življenje se bo zaradi pomanjkanja hrane, vode ali oskrbe verjetno končalo v nekaj dneh. Gledamo lahko fotografije zlorabljenih otrok in se sprašujemo, ali bo njihovo življenje še sploh kaj vredno, bo še čemu služilo? Vsak od teh otrok je dragocen v očeh Boga, našega Stvarnika. Vsak od njih bo imel določeno obdobje življenja na tej zemlji. Praznik Jezusovega darovanja v templju, ki ga danes obhajamo, slavi življenje vsakega otroka.

Danes je zelo veliko načinov, kako prekiniti življenje otrok. Splav je jasna zadeva, toda morda je celotna naša kulturna miselnost še večja nevarnost. Vsi cenimo denar, bogastvo, moč, nadzor, vrednote, ki pa v resnici pomenijo prevlado nad drugimi in lasten užitek. Mladi danes si na čistost kot na zelo močan Božji dar niti pomisliti ne upajo več. Uboštvo ni nekaj sprejemljivega. Pokorščina nečemu ali komu drugemu, razen samemu sebi, se obravnava kot podrejenost in ne kot svoboda.

Ko Jezusa prinesejo v tempelj, se uresničujejo prerokbe judovskih spisov in evangelist Luka to predstavi kot dogodek razodetja. Gre za izpolnitev Malahijeve prerokbe, ki tistim, ki razumejo Sveto pismo, da vedeti, da je ta otrok obljubljeni Mesija, ki bo rešil svoje ljudstvo.

Vprašanje je seveda, kako bo ta Mesija rešil svoje ljudstvo. Mnogi so mislili, da bo Mesija zemeljski vladar, vendar v judovskih spisih vidimo, da imajo vsi zemeljski vladarji svoje napake, tudi tisti, ki jih je mazilil Bog!

Jezus prihaja, kot nam pravi drugo berilo, v mesu, v človeškem telesu.

Samo tisti, ki je trpel in sprejel naše človeško stanje, nas lahko resnično razume in reši. V Jezusu nam Bog ponuja odrešitev.

Predstavljajmo si misli Simeona in Ane v templju, ko so tega malega otroka prinesli in ga postavili pred Gospoda. Ne vemo, kako sta v Jezusu prepoznala ta posebni dar, in niti nismo prepričani, da sta ga prepoznala tako, kot bi ga prepoznali mi danes, ki živimo toliko let po rojstvu našega Gospoda.

Ko bomo naslednjič videli majhnega otroka, si bomo morda začeli predstavljati, kakšna bi lahko bila njegova poklicna pot in prihodnost. Ali bomo v njem prepoznali bodočega svetnika? Ali imamo kakšen dar vpogleda v prihodnost takega otroka? Razmišljanje o tem in uporaba domišljije pomagata razumeti vlogo Simeona in Ane v tem evangeliju. Znala sta prepoznati, da bo Bog v tem otroku izpolnil posebno obljubo.

O rojstvu svetnikov v prejšnjih časih kroži veliko zgodb, v katerih je mati ali kdo drug v otroku videl nekaj posebnega. Seveda smo v skušnjavi, da bi pomislili, da vsaka mati misli, da je njen otrok nekaj posebnega. In vsak otrok je poseben. Toda nekateri se bodo na neverjetno močan način dotaknili usode našega človeškega rodu in našega planeta, in v dobrem in v slabem.

Morda bi nas današnji praznik moral spodbuditi, da ne molimo le zase in za svoje poklice, ampak da vedno, ko vidimo ali srečamo otroke, molimo tudi zanje in prosimo, da bi resnično mogli rasti v vsem, kar Bog želi zanje. Molimo lahko tudi za to, da bi bila naša srca in misli odprta za Božje načrte v naših življenjih.

Drage sestre in bratje! Težko je razmišljati o tem, ne da bi mislili na vas, na položaj posvečenega življenja v naših nemirnih časih. Vse manj središčna pozicija krščanstva v družbi in kulturi na splošno, v očeh mnogih izguba verodostojnosti vsega, kar se predstavlja kot institucionalno, profilirano, opredeljeno, sumničavost do vsake oblike življenja, ki smo jo prejeli iz preteklosti, bremenijo predvsem vaše osebe, vse tiste, ki so v določenem trenutku življenja prepoznali Gospodov klic k vidnemu in trajnemu sledenju ter z vsem srcem izrekli svoj da.

Današnji praznik zagotovo ne ponuja neposrednih odgovorov na različna vprašanja, ki jih nosimo v svojih srcih. Kot npr. Zakaj so redovne skupnosti, nekoč tako cvetoče in razširjene na našem območju, postale tako neznatne? Zakaj je posvetitev Gospodu tako zelo izgubila privlačnost za današnje mlade? Zakaj se nam zdi, da se pred nami vse jasneje zarisuje samo perspektiva popolnega izginotja? Res je, da obstajajo nove skupnosti. Razvijajo se različni načini pričevanja o lepoti in sijaju človeškega življenja, ki se je odločilo dati prednost Gospodu, njegovemu služenju ter služenju bratom in sestram. Kako težko pa je poskrbeti za njihovo rast, krepitev in utrjevanje skozi čas!

In vendar, plamen sveče, ki nam je bil izročen na začetku tega praznovanja, nam govori in nas opogumlja. Nosili smo ga v procesiji, ko smo se pomikali proti Gospodu, ki prihaja v svoj tempelj tudi danes.

Daje nam dragoceno pomoč pri branju naše resničnosti in ponovno prižiga našo ljubezen, našo vero in naše upanje.

Nikoli nam niso zaslepljujoče luči pomagale živeti in hoditi. Vedno so odločilna globlja spoznanja, ki se porajajo v nas in vzdržujejo zagon celotnega življenja.

Kako lahka ali težka je bila prtljaga, ki jo je Simeon dolga leta nosil? Ni popolne jasnosti o vseh vidikih njegovega človeškega življenja, ki bi mu dala razlago vsega, kar mora živeti. Toda vrata svojega srca ohranja odprta za Gospoda: »In Sveti Duh mu je razodel, da ne bo videl smrti, dokler ne bo videl Gospodovega Mesija.« Za uresničitev lastne poklicanosti in za zvestobo v njej ne potrebujemo ničesar več. Dovolj je, da se vsak trenutek pustimo poučevati Svetemu Duhu in se zavedamo, da ima Kristusovo obiskanje prednost pred obiskanjem smrti.

To je redovno življenje, to je posvečeno življenje: vedno mogoče pričevanje o okusu, ki ga človeško življenje dobi, ko se naše oči pustijo odvrniti od teme, da bi odsevale samo luč prihajajočega Kristusa.

Tako postanejo naše roke, ki so običajno tako utrujene in vznemirjene, da bi kaj naredile in obdržale, svobodne, da sprejmejo Otroka, ki sta ga darovala Marija in Jožef. Tako najdemo pravi ton, da spregovorimo ljudem, ki pričakujejo odrešitev Jeruzalema, ki se čutijo zapuščene in potlačene v nemogočem položaju in čakajo, da bodo razbremenjeni bremena obstoja.

Svetlost Aninega lika je izjemna! Samo sedem let zakona in nato zelo dolgo vdovstvo: človeško življenje, ki se zdi obsojeno na žalovanje zaradi zgodaj prekinjenega družinskega življenja, življenja, ki bi lahko bilo zelo drugačno, bolj smiselno, polno in plodno. In vendar je ta žena ostala popolnoma živa, sposobna ne zamuditi srečanja z Gospodom, ki ji je, ne da bi se tega zavedala, prav na ta dan, ki je bil tak kot mnogi drugi, namenil milostno srečanje. Kako lep je Lukov opis: »Prav tisto uro je prišla tja in zahvaljujoč se slavila Boga!«

Predragi, napora, ki ga doživljamo, ne smemo pomanjševati. Treba ga je priznati in mu prisluhniti.

V Gospodu je prostor za vsa naša nezadovoljstva, neuspehe, nestrpnost do sveta, za katerega se zdi, da marsičesa od tega, kar doživljamo, ne razume.

Predvsem pa je v nas prostor za odločilen premik naše osebe. Tu je prostor za našo vero in naše upanje. Naj nas ta praznik luči okrepi v zaupanju, miru in odločnosti, da bomo vsak dan tesno, s srcem ob srcu sledili Gospodu. Kar danes doživljamo, kar se nam ponuja, kar nam prihaja na pot, pa naj bo na videz še tako nejasno, nam prinaša Gospodovo odrešenje, luč za razsvetljenje poganov in slavo Izraela, tvojega ljudstva. Luč za nas in luč za druge!

Tako naj bo! Amen.”

Mons. Jean-Marie Speich, Apostolski nuncij v Republiki Sloveniji

Fotografije: Jože Potrpin